AirBeletrina - Kakšen mir hočemo? (Ken Loach: Duh leta '45)
Montaža 3. 10. 2013

Kakšen mir hočemo? (Ken Loach: Duh leta ’45)

Za množice vračajočih se britanskih vojakov in njihovih sodržavljanov, ki so z velikim odrekanjem poganjali stroj druge svetovne vojne, povratek v bedo tridesetih let gotovo ni bila ena od želenih možnosti. Zakaj ne bi delavski razred, če je že prestal najhujše breme vojne, vzpostavil bistveno boljših pogojev za življenje od tistih, ki so vladali po prvi svetovni vojni v domovini največjega svetovnega imperija in jih je tako pretresljivo nazorno opisovalGeorge Orwell? Bržkone je bila zavezanost k boju proti revščini in drugim oblikam »socialnega zla«, ki jih je že med vojno obelodanil liberalni ekonomist William Beveridge, odločilnega pomena za presenetljivo zmago laburističnega prvaka Clementa Attleeja nad vojnim herojem Winstonom Churchillom. Laburistom je na podlagi manifesta, v katerem so se zavzemali za korenito socialno reformo, ki bi vsem ljudem zagotavljala dostojno življenje, prvič v zgodovini uspelo doseči parlamentarno večino. Čeprav so se morali pri tem soočiti s podobnimi očitki, kot smo jih nedavno poslušali od ameriških nasprotnikov Obamove zdravstvene reforme – namreč, da tudi najmanjši posegi v ekonomijo naznanjajo začetek poti v totalitarizem. Zgodovinski razvoj je pokazal ravno nasprotno in v času »zlate dobe kapitalizma« od začetka petdesetih do začetka sedemdesetih let pritrdil trditvi Karla Polanyija, da lahko svetovni trgi prinašajo pozitivne namesto katastrofalno negativnih rezultatov, le če jih upravljamo.

 

Hkrati pa gre za čas vzpostavljanja države blaginje, ki ji angleški režiser z dolgo kilometrino ukvarjanja s socialno angažiranimi tematikami, Ken Loach(1936), postavlja hommage v nostalgičnem dokumentarnem filmu Duh leta ’45 (The Spirit of ’45), ki si ga je bilo včeraj premierno mogoče ogledati v ljubljanskem Kinodvoru. To leto namreč pomeni začetek »novega socializma«, katerega predpostavka je bila nacionalizacija ključnih sektorjev industrije in storitev (rudniki, javni prevoz, oskrba z električno in plinsko energijo, bolnišnice, telekomunikacije, jeklarstvo) ter oblikovanje državnih monopolov na teh področjih. Še prej je ministrska ekipa, ki jo panegirično slavi Loach, poskrbela tudi za socialno zavarovanje, javno financirano zdravstveno oskrbo in program izgradnje stanovanj. Čeprav je moral Attlee leta 1951 ponovno prepustiti vladno krmilo Churchillu in njegovim konservativnim naslednikom, je konsenz o nujnosti vzdrževanja socialne države na obeh političnih polih vztrajal naslednja tri desetletja. Vse do nastopa vlade Margaret Thatcher leta 1979, kjer filmsko pripoved Loach nadaljuje svojo s posnetki neusmiljenih obračunov policije s stavkajočimi delavci. V ozračju sistemske krize britanske industrije, o čemer avtor filma ne spregovori kaj dosti, je železni lady z neomajno vero v vsemogočnost trga in s poveličevanjem individualizma uspelo obuditi razredni boj. Sicer ne za dolgo, saj so v prvi polovici devetdesetih let izginili še zadnji ostanki delavskega gibanja. Črnobela tehnika, v kateri je posneta večina filma, ne oživi v barve niti z volilno zmago laburistov leta 1997. Nasprotno, nekdanji delavski voditelji se v novi Blairovi stranki srednjega razreda nikakor niso mogli več prepoznati.

 

Loachov dokumentarni film ni natančna analiza ekonomskih, političnih, demografskih, kulturnih in drugih okoliščin nastanka in zatona povojne države blaginje. Je preprosta zgodba, sestavljena iz pričevanj običajnih ljudi (rudarjev, medicinskih sester, zdravnikov, sindikalistov), ki so izkusili bedo predvojne mizerije in zato znali toliko bolj ceniti dobrobiti javne potrošnje za socialne namene. Naracijo dopolnjujejo razlage nekaterih publicistov in strokovnjakov, vendar ne učenih akademikov, saj režiser ni želel okrniti razumljivosti svojega sporočila. Zato tudi ne izvemo, zakaj denimo je ravno Velika Britanija, ki je imela že pred vlado Margaret Thatcher eno najbolj dereguliranih gospodarstev, tako odločno stopila na pot neoliberalnega eksperimenta, ki se mu je Nemčija pod kanclerjem Kohlom izognila.

 

Loach in njegovi priletni pričevalci na trenutke zaidejo v obžalovanje propada za okolje obremenjujočih panog, kot je rudarstvo, in pogrešajo vlogo delovno intenzivnih panog pri socializaciji mladih ljudi. Ne glede na poveličevanje modernističnega shematizma (načina dela, velikih stanovanjskih projektov, spodbujanja povprečnosti), ki je gledalcu večkrat servirano, je sporočilo filma nedvoumno. Brezperspektivnosti mlade generacije nasproti postavi na solidarnosti temelječ občutek optimizma, ki ga ponazarjajo barvni posnetki iz leta 1945 kot edina sekvenca v siceršnji črnobeli tehniki. Hkrati pa gre za svarilo, kam lahko vodi uravnavanje celotne ekonomske dejavnosti izključno glede na profit. Ko takšna opozorila prihajajo iz ust ostarelih pričevalcev, ki so jim socialne reforme omogočile, da si jim postelje ni več treba deliti s stenicami, vsekakor delujejo zelo prepričljivo. V premislek slovenskim japijem, ki so jih ob pomoči pri računalniškem opismenjevanju upokojencev polna usta medgeneracijske solidarnosti, ob kakšni drugi priložnosti pa na te iste ljudi, skupaj z množicami nesrečnikov brez dela, gledajo kot na družbene parazite.

 

Ah točno, saj družbe sploh ni.