Imeli smo srečo, da smo se rodili v tako neprijetni državi, kot je Rusija. Na Rusijo je vselej mogoče kazati kot na oviro, ki ne ponuja življenjskih užitkov, vendar pa prav zares zbuja vse mogoče upe na drugačne, popolnejše oblike bivanja. Ko trpimo ali se branimo pred trpljenjem, si predstavljamo srečne narode, ki so se srečno izognili življenju v ruskem cirkusu, napolni nas upravičena zavist. Ko pa se človek sreča z življenjem teh narodov kot begunec, ne kot turist, je prvo, kar občuti, ko mine radostna hipnoza ločitve od rodnih blodenj – groza pred podobo ubogega in nemočnega svobodnega človeka, ki doživlja svoje majhne pretrese kakor mi svoje velike in pretirane – in takrat postane jasno, da upanja ni in ga ne bo.
Med vsemi cirkusi, v katerih sem se v svojem življenju znašel z nejasnim občutkom ravnodušne ljubezni, bi vendarle za prvaka izbral cirkus pri večerji, ne pa cirkusa z areno. Bilo je leta 1988. Zaradi perestrojke je prišel v Moskvo Ronald Reagan in Američani so pripravili veličasten sprejem prav v tistem Spaso-Housu, ki ga je Bulgakov nekoč opisal kot prizorišče satanovega plesa. A satanov ples bi potemnel pred prizori, ki so jih doživeli povabljenci, tako poraženci kot zmagovalci, tako dovčerajšnji sovražniki ljudstva kot jutrišnji zarotniški generali, tako geniji kot njihove soproge. Dobil sem vabilo na to večerjo kot mlad literarni razgrajač – drugih zaslug za človeštvo nisem imel. Goste so že na ulici prešlatali kar sedemkrat. Štirikrat KGB, trikrat pa ameriške posebne službe. Po temeljiti preiskavi so se znašli v bleščeči razgreti dvorani, kjer jih je pričakala bravurozna glasba, ki jo je iz klavirja izvabljal ameriški bojni general v paradni uniformi, izmenoma pa še Reagan in Nancy ter Gorbačov in Raisa Maksimovna.
Znašel sem se za mizo z Ligačovom in obrambnim ministrom, maršalom Jazovom, ki sta me gledala z neprikritim studom in se pogovarjala, kje je bil kdo rojen. Iz pogovora se je videlo, da je Ligačov pomembnejši od maršala z neverjetno velikanskimi zvezdami na epoletah; zdelo se je, da je Jazov sestavljen zgolj iz teh zvezd, Ligačov v civilni obleki, ki je bil tedaj drugi človek za Gorbačovom, pa se je z njim pogovarjal malomarno in zviška, maršal je lovil njegove besede, kakor pes lovi kosti, vržene z gospodarjeve mize. Izkazalo se je, da sta oba iz sibirskih vasi, tega sta se razveselila, kot bi doslej sploh ne bila govorila med seboj. Jaz sem bil tiho, tiho, pa vendar bi rad kaj rekel, z vljudnim nasmehom sem spoštljivo vprašal Ligačova:
»Pa vam ni nič dolgčas po Sibiriji?«
Ligačov je ob mojih besedah eksplodiral kakor zadeti tank. Vprašal sem ga s pedrskim pogledom, a komaj sem postavil vprašanje, sem zaznal njegov skriti pomen. Jazov z maršalskimi epoletami me je preiskujoče gledal: Kdo sem, bom jutri imenovan za pomembnega predstojnika ali pa bom odletel? Verjetno še nihče v teh dolgih letih ni postavil negovanemu odgovornemu članu politbiroja takšnega vprašanja, ki ni vsebovalo ne imena ne priimka, niti kanca ritolizništva ne – Ligačov je vzkliknil s tragičnim prizvokom in me ošinil s sovražnim očesom:
»Če bi mi rekli: ‘Pojdi v Sibirijo’ – bi vzel kovček in odpeketal, kar bi me nesle noge!«
In tako sem si predstavljal, kako zlaga reči v kovček in kako peketa s kopitci kdove kam. V tem tragičnem vzkliku odhajajočega časa, ki sem mu bil po naključju stopil na žulj, je preprosta kmečka pamet: če mi ti lahko zastavljaš taka vprašanja in jaz nanja odgovarjam, potem sem res že nihče.
Stegnil sem se po vrček vina, da bi zalil nesrečni dogodek, vendar v vrčku ni bilo skorajda nič več. Po kapljicah so nosili chablis, očitno ne zaradi varčnosti, ampak ker so se bali: Rusi se ga bojo nalokali. Toda ameriške posebne službe niso pričakovale, da lahko Rusi pridejo na slavnostno večerjo že močno okajeni. In tako se je tudi zgodilo. Pred sladico se je Reagan povzpel na nizek oder, da bi bodisi nazdravil bodisi imel govor, a na grozo tehničnega osebja ambasade se je mikrofon pokvaril, Amerika je bila osramočena. Reagan se je zmedel, vendar se je izmazal:
»Če je mikrofon pokvarjen,« je dejal, »bom povedal nekaj, česar nisem mislil povedati v mikrofon.«
Bilo je videti prijazno. Vendar je nastala zmeda. Izza mize je vstala naša znana pesnica Bela Ahmadulina, ki je očitno pila že pred sprejemom, in s svojim srebrnim glasom rekla po celi dvorani:
»Nič ne boš povedal, česar ne bi rekel v mikrofon!«
Vsi so otrpnili. Ker je sedela nedaleč od mene, za isto mizo z Reaganom, ki mu je že prijateljsko podarila velik prstan, pri čemer se je predsednik ZDA malo namrščil, kajti tako darilo bi bilo po ameriških zakonih lahko podkupovanje. Zakaj dražiti Reagana? In kako je Bella vedela, kaj je mislil povedati Reagan? A očitno je vedela, kajti ko je malo popila, ji je vse postalo jasno. Reagan je z nezdravo rdečimi lici in cmerastimi očmi spričo muk predsedniškega življenja skušal nekaj odgovoriti, vendar se je tisti hip vtaknila ameriška varnost. Iz zraka se je prikazal velikanski črnec, stisnil Ahmadulino v svoj objem in v trenutku izginil s svojim plenom kdove kam. Hipec pozneje je iz dvorane stekel Borja Messerer, da bi poiskal izginulo soprogo. Bulgakov si je oddahnil.
Pa vendar je glavna reč šele sledila. Na lepem, že po sladici, ko so vsi vstali, sem se znašel med dvema predsednikoma dveh velikih držav, oba sta mi hotela nekaj povedati. Začel je Gorbačov:
»So te vzeli nazaj v Zvezo pisateljev?« me je vprašal s tikanjem, kajti vse je tikal, v mojem primeru je bilo to tikanje dobronamerno.
»Ne,« sem rekel.
Gorbačov je nejevoljno zmignil z glavo. Naslednji dan, zgodaj zjutraj, je zazvonil telefon. Klicali so iz Zveze pisateljev.
»Viktor Vladimirovič! Zakaj se nič ne oglasite? Pridite kdaj …«
A to se je zgodilo naslednje jutro, zdaj pa se je tedanji Gorbačov, krepak in močan kakor Slava Gospodova, nameril nekam proti akademiku Saharovu, jaz pa sem ostal sam z Ronaldom Reaganom.
»Ste bili v Ameriki?« je zanimalo predsednika ZDA.
»Ne,« sem se nasmehnil.
In Reagan je rekel:
»Povabim vas.«
Šlo mi je kot po maslu. V eni sami minuti sem dobil prijateljsko podporo Gorbačova in prijateljsko vabilo Reagana. Njegov pomočnik si je nemudoma nekaj zapisal na listek. Reagan ga je hitro pogledal, potem pa se zaupno nagnil še k meni in vprašal tiho, kot bi se malo sramoval:
»Kje pa sem? Kje sem zdajle? V kateri državi?«
Hotel sem mu odgovoriti, odprl sem usta, vendar besed ni bilo. Ne, vedel sem, kje smo, v kateri državi, v tej državi bom moral živeti še dolga štiri leta – vendar sem kar stal z odprtimi usti. Reagan se je obrnil stran in nekam odšel. Po odgovor. Tudi jaz sem odšel. Domov.
Prevod: Drago Bajt
Viktor Jerofejev bo na festivalu Literature sveta Fabula nastopil v soboto, 11. marca, ob 20.00 v Klubu Cankarjevega doma. Zgodba je iz zbirke Telo.
