Julij se mi vsako leto zdi kot konec zabave, ki je trajala celo noč. Počutim se, kot da bo sonce pravkar vzšlo, v sebi pa čutim težo celega sveta. In ne vem, kaj naj. Strokovnjaki pravijo, da je to posledica sezonske razpoloženjske motnje (angl. Seasonal Affective Disorder – SAD), ki jo večina ljudi povezuje z zimsko depresijo, redki zmagovalci pa za njo trpimo poleti.
Na spletu se najde 1001 nasvet, kako se poletni žalosti, melanholiji izogniti, jo ukrotiti, meni se pa zdi, da je lažje, če se ji prepustim. Melanholija je najbrž le vrsta žalosti, ki se pojavi, ko se zavemo, da je življenje inheretno težko in da sta trpljenje in razočaranje v jedru nas vseh. Ni nekaj, kar moramo pozdraviti in čemur se moramo upirati. Melanholija in žalost nista nekaj mračnega in nesrečnega, temveč moment, ko se brez besa in jeze sprijaznemo, da je svet poln neumnosti, pohlepa in cringe momentov, da je težko najti notranji mir in da bo vedno težko živeti tudi s tistimi, ki jih imamo najraje.
Žalost ne zadeva samo mene in tebe, ampak nas vse. Trpljenje pripada celotnemu človeštvu. In kot pravi James Baldwin: »Misliš, da se v vsej zgodoviti tega sveta nič ne more primerjati s tvojo bolečino in zlomljenim srcem, potem pa bereš. Knjige so me naučile, da so stvari, ki so me najbolj mučile, tiste, ki so me povezovale z vsemi živimi ljudmi, z vsemi, ki so kadarkoli živeli.« Zato je tu seznam knjig za kontekstualno poletno branje.
Sophie Mackintosh: Water Cure (Hamish Hamilton, 2018)
Distopična feministična maščevalna fantazija o treh sestrah na izoliranem otoku. Nekega dne oče Kralj odide, na otok pa naplavi dva moška in dečka. Pripovedi dominirajo misli dveh starejših sester, ki sta prepričani, da sta ob prihodu moških zboleli in zato uporabljata različne tehnike kaznovanja in samopoškodovanja, ki ju bodo bolezni ozdravile. Knjiga odraža realnost mnogih žensk, ki jih od majhnega učijo, da se je moških treba bati, saj so zmožni le nasilja in zlorabe.
»Vem, da bom umrla, če se me nihče ne dotakne. To vem že nekaj časa. Vedno se mi je zdelo, da tako ali tako potrebujem več dotikov kot drugi, z rokami se drgnem po njihovih ramenih ali laseh, ker se me izogibajo, ker mi nihče ni dodeljen. Nihče me nima zelo rad, že nekaj časa me nihče zares ne ljubi. Dneve, tedne sem preživela brez dotika, ko pa se ta zgodi, čutim, kako se mi koža tanjša, telo moram položiti na travo in žamet in vogal kavča ter komolce in stegna drgniti ob karkoli, dokler ne krvavijo.«
Andre Aciman: Pokliči me po svojem imenu (Modrijan, 2010)
Roman, ki je nož v srce. Sicer dokaj problematična pripoved o ljubezni med mladim Eliotom (17) in nekoliko starejšim raziskovalcem njegovega očeta, Oliverjem (23). Smo v ruralni Italiji sredi poletja, v nasadu breskev, v bližini ledenih tolmunov in soparnih podstrešij. Čar knjige se skriva v počasnem raziskovanju Eliotove povsem nove in (ne)prijetne strasti, ki na koncu ne pogoltne le njega, temveč tudi nas.
Roman bo najbrž bližje bralcem, ki so zaradi ljubezni že trpeli. Saj veste kaj pravi T. Wilder: »V ljubezni lahko služijo le ranjeni vojaki.«
Gillian Flynn: Ostrina (Mladinska knjiga, 2015)
Preberite knjigo, ampak oglejte si tudi serijo. Čimprej se podajte v žgoč Missouri, kjer umirajo mlada dekleta. Camille Preaker se vrne v domače mesto, ki je sicer dobro le v proizvodnji svinjine in alkoholikov, da bi poročala o zločinih – je polna pomanjkljivosti, poškodovana, povprečno slaba novinarka in odvisnica. Soparno mesto sredi poletja ima vonj po gnijočem mesu. Camillina mati je ženska brez ljubezni, vesti in duše, poročena z dolgočasnim Allanom.
»Mislim le, da nekatere ženske preprosto niso ustvarjene za materinstvo. Druge ženske pa preprosto niso ustvarjene, da bi bile hčerke.«
Bralci spremljamo, kako se Camille spopada z vrnitvijo v to peklensko luknjo in poskuša sestaviti sestavljanko o serijskem morilcu deklet. Ljubko in soparno branje.
Sylvia Plath: Stekleni zvon (Mladinska knjiga, 2011)
Zakaj padcu v norost rečemo »padec«, če pa gre v resnici za dokaj počasno drsenje v blaznost? Esther Greenwood je brilijantna, lepa, nadarjena, ampak se počasi, počasi poslavlja. V romanu spremljamo zlom mlade ženske. Njena norost je resnična in je tu. Smo v vročem New Yorku in smo v krutih kotičkih Estherinine psihe.
»Počutila sem se zelo mirno in prazno, kot se mora počutiti središče tornada, ki se mirno premika sredi hrupa okoli njega.«
Osamu Dazai: No Longer Human (New Directions Publishing Corporation, 1973)
Dazai mojstrsko ujame razmišljanje neverjetno razočaranega človeka, ne da bi bil pri tem banalen ali melodramatičen. Ta knjiga je o nas, ki včasih hodimo po svetu kot nekakšni veliki črni oblaki. Smo cinični, melodramatični, problematični in dramatični in bi radi raztrgali vsako stvar, knjigo, ki nam pride pod roke. Ampak če v tem poletju preberete le to knjigo, vam ne bo žal. Gre za roman, ki ga priporočam vsem, ki so to poletje nevzdržno žalostni in bi radi vsakdanjiku nadeli nekakšen normalen obraz. Delo, ki bi ga bilo nujno čim prej prevesti v slovenski jezik.
»Pomislil sem: ‘Hočem umreti. Hočem umreti bolj kot kdaj koli prej. Zdaj ni več možnosti za ozdravitev. Ne glede na to, kakšno stvar bom naredil, ne glede na to, kaj bom naredil, bo to zagotovo neuspeh, le še zadnja plast na moji sramoti. Tiste sanje, da bi se s kolesi odpravil na ogled slapa, oblečenega v poletno listje – to ni za takšne, kot sem jaz. Vse, kar se zdaj lahko zgodi, je, da se bo še en grd, ponižujoč greh naložil na drugega in bo moje trpljenje le še hujše. Hočem umreti. Umreti moram. Že samo življenje je vir greha.’«
Madeline Miller: Ahilova pesem (Sanje, 2022)
Ahilu je bilo usojeno, da bo postal najslavnejši bojevnik svojega časa. Ampak pred tem je le fant, ki odrašča v Ftiji s svojim prijateljem Patroklom. Ko sta oba stara trinajst, ju pošljejo v gore, da bi se tam izurila v močna bojevnika, saj trojanska vojna zahteva svoje. Ko iz Šparte ugrabijo Heleno, mora Ahil izbrati med večno slavo ali povprečnostjo. Madeline Miller je storila to, za kar so bili producenti filma Troja (2004) preveč strahopetni. Ostala je zvesta homoseksualnosti Homerjeve Iliade – Ahil in Patroklej sta bila strastno zaljubljena, kar je tudi vodilo v njuno pogubo. Pripovedi izpod peresa srednješolske učiteljice filologije zagotovo lahko očitamo marsikaj, ampak če bi se ponovno radi vrnili v žgočo Trojo, med krvave bitke, večno ljubezen in smrt, je to zagotovo roman za prihajajoči vročinski val.
Fernanda Melchor: Hurricane Season (Literatura Random House, 2017)
V središču romana Hurricane Season je skrivnostni umor v majhni mehiški vasi. Domačini so zloglasno sosedo, ki jo najdejo mrtvo plavajočo v vodi, klicali čarovnica. Govori se, da je na svojem domu hranila ogromne količine redkih kovancev in dragocenih draguljev, da je imela mistično moč čaranja in da je redno prirejala razvratne orgije. Roman je zgodba o čarovnici in njeni moči, ki jo ima nad prebivalci mehiške vasice La Matosa.
Roman je nasilen, mračen, jezik je nemaren, intenziven, v knjigi so posilstva, zlorabe, seks, droge, umori, homofobija, revščina, preveč alkohola in vsega, kar se povprečno prilagojenemu bralcu gnusi. Ampak saj nismo povprečni bralci, kajne? Upam, da čimprej prevedemo v slovenščino!
Herman Melville: Moby Dick ali Kit (Beletrina, 2022)
Priznam, da so nekatera poglavja o anatomiji kitov naporna in da vzamejo voljo do življenja. Vsekakor pa jamčim, da branja te knjige ne boste obžalovali. O tem velikem ameriškem romanu lahko rečemo skorajda karkoli, tudi slabega, ampak sama pripoved je osnovna kulturna referenčna točka, vir šal in aluzij, ki jih brez branja knjige ne boste nikoli razumeli. Potovanje po morju, ki je v resnici potovanje v norost. Norost, ki je postala mit, mite pa je dobro poznati. Ta knjiga se vam mora na neki točki v življenju, če ste bralec, preprosto zgoditi. Naj se vam letošnje poletje. Poglavja so kratka in lahko preberete le eno na dan.
Nekaj osnovnih tematik in zapletov, kvarnikov zagotovo že poznate, verjamem pa, da knjiga vsakemu posamezniku predstavlja čisto drugačno literarno zver. Podajte se na plovbo po morju z obsedenim kapitanom.