Denarja ne moreš jesti ali obleči

Na prvi pogled oziroma prvo branje se nam morda zazdi, da nas bo roman Trust, za katerega je argentinski pisatelj Hernan Diaz (1973) prejel Pulitzerjevo nagrado, popeljal globoko v intrigantna vezja in delovanja mašinerije kapitala in kapitalizma v prvi polovici 20. stoletja. A se delo v prevodu Polone Glavan kmalu izkaže za več kot zgolj fiktivno študijo določenega časovnega, zgodovinskega presečišča med ekonomijo, politiko in družbo. Je romaneskna raziskava narave fikcije in izmuzljivosti reprezentacije historične ali kakršnekoli druge realnosti. Morda slog in pristop k obravnavani temi najprej spomnita na DeLillovo seciranje (temne plati) ameriškega sna in resničnosti, plutje skozi družinsko kroniko morda evocira Franzena, občutljivost za socialne topike (zgodnjega) 20. stoletja prikliče v spomin Doctorowove romane: Diazova naracija izkazuje svojevrsten epski zamah ameriške romaneskne tradicije, h kateri pa pisatelj pridaja tudi nekaj svojega, izstopa z intrigantno kombinacijo formalne strukture, pristopanja k topiki, odnosa do prepleta fikcije in resničnosti ter subtilne, skorajda latentne kritike kapitalistične mentalitete.

Trust je v svojem razvijanju naracije predvsem rašomonski: soočeni smo s štirimi različnimi fokalizacijami oziroma naratorji, ki se vsi osredotočajo na skupni vir, a med branjem ne moremo nikoli biti prepričani o »zvestobi« njegove upodobitve, ta občutek pa še dodatno okrepi nezanesljivost (vseh) pripovedovalcev. Bralstvo se v prvem razdelku, naslovljenem Vezi (Bonds), udobno zasidra v sicer fluidno, lapidarno očiščeno pripoved o Benjaminu Rasku, mogočnem kapitalistu z začetka 20. stoletja, ki je zaradi uspeha pri borznih špekulacijah postal malodane legenda newyorške borze – vse do zloma leta 1929, ko postane persona non grata. Fascinira nas njegova reprezentacija, ki kaže nekakšno brezbrižno, neobčutljivo, neustavljivo persono, skozi katero se multiplicira (neoprijemljiv) dobiček. Učinkuje kot utelešenje produkcije kapitala. Nato nejeverno spremljamo njegov hladni, prazni odnos z ženo Helen, ki postopoma, ob nastopu depresije po zlomu borze, izgublja bitko z duševno boleznijo. Šele zatem se izkaže, da smo sprva brali »roman s ključem« izpod peresa Harolda Vannerja (ki kot lik v Trustu sicer nikoli ne nastopi), ustvarjenega po Andrewu Bevelu. Kakorkoli, osebni zgodovini Raska in Bevela sta dokaj podobni (dva bajno bogata finančnika, ki sta pomnožila premoženje, akumulirano skozi generacije svojih družin), največja razlika je v upodobitvi žene. A romanesknim presenečenjem niti na tej točki ni videti konca. V zgodbo vstopi še dekle iz migrantskega delavskega razreda, Ida Partenza, dodatno »zmedo« pa povzroči še zadnje poglavje, ki prinaša kriptične dnevniške zapise »dejanske« Bevelove žene Mildred. Zdi se, da resnici v resnici, kot niti fikciji in – kakor nakazuje Trust – finančnim špekulacijam, nikoli ne pridemo do dna.

Kar bralstvo morda spočetka preseneti in hkrati pritegne, je sposobnost romana, da potegne skorajda nelagodno vzporednico med delovanjem financ in strukturo (sodobne) fikcije (čeprav bi se morda radi pretvarjali, da si nista podobna, oziroma da vsaj stremita k različnim ciljem), to pa mu uspe zlasti s pomočjo lika mega-kapitalista. Tovrstna »trustovska« sprega me je hitro spomnila na besede Primoža Krašovca v študiji Tujost kapitala (Sophia, 2021): »Ker kapitalistična ekonomija nima sebi zunanjega smotra oziroma je njena družbena logika samonanašalna, se tudi novonastali kapitalistični razred začne obnašati kapitalistično, tj. svoj denar začne investirati v povečevanje vrednosti.« In: »V kapitalizmu torej ne obstaja več večna, idealna forma izdelka, ki bi jo določale ekonomiji zunanje religiozne ali politične avtoritete, temveč je proces kapitalistične produkcije nenehno eksperimentiranje brez končnega cilja.«

Tudi narava same (meta)fikcije je samonanašalna, črpa iz že (tekstualno) reproduciranega, nenehno stopnjuje svojo vrednost skozi potenciranje smislov, pomenov in narativnih kombinacij, ne pusti se uloviti primežu materialne realnosti, lahko eksperimentira zunaj okvirov njenih določil, se spušča v neskončno igro same s sabo. Idin anarhistični oče prepoznava iluzornost denarja: »Denar je fantazijsko blago. Denarja ne moreš jesti ali obleči, a predstavlja vso hrano in vse obleke na svetu. Zato je izmišljotina. In zato postane merilo, s katerim vrednotimo vse drugo blago. Kaj to pomeni? To pomeni, da denar postane univerzalno blago. Ampak ne pozabi: denar je izmišljotina, blago v čisti fantazijski obliki, ja? In to še dvakrat bolj velja za finančni kapital. Vloge, delnice, obveznice.« Tudi Andrew Bevel se očitno dobro zaveda prednosti in slabosti fikcije: če so lahko Vannerjeve Vezi očrnile njegovo javno podobo, se ji lahko zoperstavlja s svojo pripovedjo, izenači oziroma preseže Vannerjev vložek s svojim. Na tem mestu se sicer »vplete« zunajbesedilna dejanskost, saj lahko Bevel s svojim bogastvom »usmerja« tokove resničnosti in fikcije (»Ob njegovem bogastvu se je resničnost izkrivila«), kupuje, korigira, adaptira, skriva in na novo ustvarja svojo javno podobo, ki je, navsezadnje, zgodba, iluzija za množice – končno skorajda simulaker, ki mu ne vidimo pravega temelja.

Tega se končno zaveda tudi njegova »ghostwriterka« Ida, ki kmalu spozna zahtevnost svojega delodajalca glede lastne javne podobe, s katero hoče prepričati »povprečnega bralca« v svojo nedotakljivost, mogočnost. Ida zato preučuje (avto)biografije različnih državnikov (Hoover, Roosevelt), industrialcev (Andrew Carnegie), da bi ujela ton tistih, ki so prepričani v svoj (večvreden) položaj v svetu: »Kar je bilo svojsko vsakemu od njih – Carnegijeva sebična svetohlinskost, Grantova temeljna spodobnost, Fordov stvarni pragmatizem, Coolidgeeva retorična varčnost in tako naprej – se je umaknilo tistemu, za kar sem takrat mislila, da je vsem skupno: vsi so nedvomno verjeli, da si zaslužijo biti slišani, da je treba slišati njihove besede, da je nujno slišati pripovedi o njihovih brezhibnih življenjih.« Bevel skozi njene besede postane skovanka, literariziran povzetek različnih megalomanskih, hegemonih, vladajočih figur, njegov realni jaz ostaja enigma, fiktivna možnost.

Najbolj pomenljiva pa je morda Bevelova vizija lastne žene Mildred, ki jo prek Ide želi posredovati svetu; veliki finančnik nikakor ne prenese, da bi jo imeli, kot je to prikazal Vanner (čigar identiteta v romanu ostaja zavita v skrivnost, namigi so na poznanstva z Mildred), za duševno neuravnovešeno. Idi zato naslika podobo krhke, domačne, otroško naivne družice, povrh pa želi, da ta »imidž« nadgradi z (izmišljenimi) anekdotami. Realna karakterizacija njegove žene nam ostaja skrivnost skorajda do konca, pa še takrat jo otipamo le s pomočjo okrnjenih dnevniških zapisov za rakom umirajoče ženske. Sicer dovolj za spoznanje, da je bila Mildred vse prej kot nebogljeno, zgolj v lepoto in umetnost zatopljeno bitje. Približamo se spoznanju, da je njena zgodba, njena ustvarjalnost, tako kot zgodba marsikatere ženske v zgodovini, služila vzponu moža, ki si je prisvojil njene zasluge. Trust lahko v tem pogledu cenimo kot poklon spregledanemu, tihemu delu ženske populacije: tako Ida kot Mildred sta po svoje skrbeli za veličastno zgodbo Andrewa Bevela.

Brez dvoma lahko pričujoči roman tolmačimo v perspektivi kritike (tržnega) kapitalizma, vendar bomo stežka našli kakšno moralizirajočo ali pridigajočo noto. Diaz s precizno izpiljenimi slogovnimi prijemi, neposredno in neokrašeno, skorajda surovo obdelano pisavo literarno konkretizira srhljivo, nedojemljivo, nevzdržno eksponentno širjenje neoprijemljivega profita, Bevel pa je zgolj eden njegovih obrazov oziroma mask. Če se znova navežem na Krašovca: »Posameznih kapitalistov kot značajskih mask kapitala ne poganja pohlep ali katera druga človeška intenca ali psihološka lastnost, temveč delujejo kot udomačeni nosilci subjektivne funkcije kapitala.«

Bevel je na neki način tudi sinonim za ameriški (tržni) liberalizem, ki se skuša prikazati kot najboljša opcija za dobrobit naroda oziroma množice. Bevela boli, da so ga po zlomu borze leta 1929 obtoževali (neetičnih) špekulacij, ki so mnoga podjetja in posameznike spravili na rob; zato se skuša prikazati kot nekdo, čigar tržne dejavnosti so vselej pripomogle k blaginji naroda, ki je vselej verjel v samoregulacijo trga (in da ga en človek sam ne bi mogel zrušiti ali nadzorovati – čeprav njegove kasnejše izjave o lastni pomembnosti za trg in o uničevalnih posegih Centralne banke nasprotujejo tej liniji argumenta). Diazu ob tem ni treba izrekati sodb ali moralk, dovolj povedni so že njegovi kompleksni pristopi h karakterizaciji kapitala in kapitalizma (in njegovih nosilcev).

Trust nas osvoji tudi z »meta« prijemi, pri čemer nimam v mislih le rašomonske evolucije naracije, ampak predvsem zavest o (sprotnem) grajenju, maniri podajanja vsebine; med Idino nikoli objavljeno, nedokončano (vmes posežejo višje sile), a strogo piljeno Bevelovo biografijo je posejanih mnogo sprotnih opomb za izdelavo njegovega javnega profila, za čim večjo razumljivost in dostopnost »povprečnemu bralcu«. Na neki točki nas lahko zabava celo implicitni metafiktivni komentar Diazovega lastnega »skopega« sloga v Idini oceni: »Na neki točki sem tudi dojela, da lahko ta dvoumnost deluje le v povezavi z izjemno disciplino – mirno natančnostjo Vannerjevih stavkov, njegovim neolepšanim besednjakom, nepripravljenostjo na uporabo retoričnih sredstev, ki jih enačimo z ‘umetniško prozo’, hkrati pa ohranjanjem prepoznavnega sloga.«

Pod črto lahko tako sklenemo, da je Trust pomembno, času zelo primerno delo. Čeprav bi nas na začetku utegnila odvrniti »suhoparna« tematika dobička in financ, jo Diaz ubesedi na zelo vabljiv, razdelan način, ki bralstvo kar vabi k razmisleku o povezavi raznoraznih fenomenov družbe, ekonomije, zgodovine in politike.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.