AirBeletrina - Karel Antončič gre jutri domov
Panorama 24. 1. 2020

Karel Antončič gre jutri domov

Fotografija: Pexels

Odprem oči. Nad seboj zagledam strop. Del stropa. Kakšnih pet, morda deset kvadratnih metrov. Dovolj, da vem, da ta strop ni pri meni doma. Ker je snežno bel. Moj je sivkast. Poleg tega je pri meni doma na stropu nad posteljo madež. Nastal je zaradi vlage, ki je pred leti pronicala med ploščami na terasi nad mojim stanovanjem. Če sem madež dovolj dolgo opazoval, sem v njem zagledal obrise ležečega slona.

Nekaj časa tako ležim. Ne vem, kako dolgo. Mogoče uro. Mogoče pol ure. Čeprav je še mrak, vem, da je tudi on že buden. Ker je njegovo dihanje neslišno, nič več globoko, nič več ni sikanja med vdihom in izdihom. Tudi on se zbuja zgodaj. V temi slutim njegov obraz. Spominja me na nekega angleškega igralca, ker gleda levo oko naravnost, desno pa v stran. To daje vtis, da vidi vse, tudi mene na svoji desni.  

Leživa torej eden poleg drugega, ne da bi kaj rekla. Prezgodaj je še. Šele ko se zdani, začne: »Če bo tako suho, bo šlo spet vse po zlu.« Ali pa: »Zdaj se bo pa končno lahko sejalo, dovolj je namočilo.« To je povabilo, naj kaj dodam.

Ne morem reči, da mi je kaj dosti do njegove družbe, ker sem v osnovi samotar. Vedno sem bil rad sam. Toda tudi moti me ne. Znam se izklopiti, se zavleči v svoje podkožje. Tam lahko ostanem, kolikor dolgo hočem. Ja, obvladam izklapljanje. On mi nekaj pripoveduje in če je predolgo ali nezanimivo, preprosto zaprem oči in mislim svoje misli. Ko si star, tvoje občasne odsotnosti hitro pripišejo letom in ti tega ne zamerijo, na to se zanašam.

Od vrat prileti »dobro jutro« in še nekaj, ampak tistega nekaj ne razumem, ker je izgovorjeno hitro in v narečju. Pojoča primorska govorica, zaobljena, brez robov, nekaj šaljivega je v njej. Dobiš občutek, da stvari ne gre jemati preveč zares. Da tisto, kar se dogaja, mogoče sploh ni tako slabo. Da je vse ena igra. Sestra se zapodi k oknu in ga odpre.

»Bom umrou ud vašga frišnga zraka,« njeno tekanje po sobi pospremi Antončič v istem pojočem narečju.

»Nono, vi? Vi že nej! Bum šla jst prej!« se mu ona posmeji izpod čela.

Zdaj ga prvič zares pogledam. Pomečkan obraz. Eno oko me gleda. Me vidi? Ali pa se mi samo zdi? Še zdaj, po vseh teh mesecih skupnega bivanja, nisem povsem prepričan. Pokima mi v pozdrav. Pokimam mu nazaj.

Dan se zavrti kot običajno. Jutranja nega, preoblačenje posteljnine, zajtrk. Po zajtrku vizita. V sobo vstopita dva zdravnika, eden visok, doktor Tersten, drugi nižji, ki mu ne vem priimka, in tri sestre. Začnejo pri oknu.

»Gospod Antončič, vse gre po planu. Jutri boste lahko odšli domov,« reče Tersten.

Glavna sestra si nekaj zapiše v svoj blok. Antončič z dlanmi pogladi belo, maloprej naravnano rjuho, kot bi želel s to gesto podčrtati zdravnikove besede. Pokima.

»Bodo prišli po vas ali boste odkorakal sam?« se namuzne zdravnik.

»Heh, sam pa že nej. Z vozom bodo pršl pome,« reče Antončič.

»Lepo. Odpustnico vam bom napisal že danes. Jutri zjutraj jo dobile. In recepte za zdravila. Vse bo na kartici.«

Potem se obrne h glavni sestri in ji nekaj govori, ampak ne sledim več. Novica me preseneti. Nisem vedel, da bo šel oni že jutri domov. Ko zaključijo pri Antončiču, pristopijo k moji postelji.

»Kako ste danes, gospod Kobal?«

»Hvala, gre,« odgovorim.

»Bova malo poslušala,« reče zdravnik in mi na prsi nastavi stetoskop.

»Lepo ste se popravili, lepo,« reče zadovoljno, ko konča. Gleda me.

»Fizioterapevti še niso dali zelene luči. Pravijo, da bi še malo ostali. Ampak ne prav dolgo. Tudi vas bomo kmalu odpustili.«

Prikimam, nič ne rečem.

»Poslušajte … Prej, pred prihodom v bolnišnico, ste živeli sami, kajne?« V njegovem glasu začutim rahlo napetost.

»Sam,« rečem.

»Ampak zdaj ne boste mogli več.«

Stavek me dobi povsem nepripravljenega. Golega. Tiho sem.

»Po infarktu in operaciji na mehurju ste precej oslabeli, imate kateter, treba ga je prazniti, vas preoblačiti …«

Na sebi čutim Antončičev pogled.

»Seveda se je vaše stanje neverjetno popravilo. Proti vsem pričakovanjem. Bili ste že onstran, pa saj sami veste …« nadaljuje Tersten.

Vem, moral bi biti srečen, da so me rešili. V sebi kopljem za občutki hvaležnosti.

»Vseeno potrebujete pomoč. Morali se boste pogovoriti s svojci, kako naprej. Ali boste šli v dom ali pa …«

Besede zapečejo. Ne, ničesar od tega ne čutim. Nobene sreče. Nobene hvaležnosti. V resnici čutim jezo. Bes. Nemoč. Žalost. Obup. Vse to se meša v meni. Antončič gre jutri domov, k sebi domov in ne k nekomu drugemu domov, kriči v meni, jaz pa … Ima me, da bi Terstenu v obraz zalučal vprašanje. Zelo enostavno vprašanje. Kdo od vas me je zajebal? Kdo od vas me je pustil pri življenju? So bili kardiologi? Urologi? Kdo? Kdo? Kdo?! Hočem imena! Hočem prekleta imena!

»No, saj je še čas, se bo že kaj pokazalo,« reče Tersten in naredi korak nazaj, kot bi čutil, da se v meni nekaj kuha. Pokima sestrama in kolegu, pozdravijo in zapustijo prostor.

Nekaj časa je v sobi popolna tišina. Čutim, kako me Antončičevo desno oko še vedno gleda, preučuje, vrta vame. Ne morem mu uiti, ker je njegovo vidno polje vseobsegajoče, kot bi imel na obrazu periskop, ki se obrača na vse strani.

»Se bo že kaj pokazalo,« naenkrat zaslišim kot odmev, tolažeče, mehko, kot bi objokan obraz pobožala materina dlan. Njegov glas me razoroži, čutim, kako se v meni topi bes, kako me preplavlja ponižnost pred usodo, večjo, močnejšo od mene.

Obrnem se proti vratom. Čeprav sem obrnjen proč, ga vidim, kako sedi na postelji in s svojimi velikanskimi rokami gladi snežno belo rjuho. Zadremam. V tem stanju med polbudnostjo in sanjami je vse, kar se mi dogaja, resnično.

Zbudim se doma, pri sebi doma, s tistim madežem nad seboj. Vstanem, si obujem copate, odidem v kuhinjo, si skuham kavo, počakam, da se ob osmih odpre trgovina, odidem v trgovino, kupim časopis, se vrnem nazaj domov, si pripravim kosmiče z mlekom in si čez čas skuham še eno kavo, berem, opravim kakšen telefonski pogovor, se proti poldnevu odpravim na sprehod na grad in po drugi strani dol do restavracije v Stari Ljubljani, kjer običajno kosim, nato odidem domov, ležem k počitku, popoldan zopet berem, se proti večeru mogoče dobim s kom na pijači, ob sedmih gledam novice in po novicah kakšno dokumentarno oddajo, si umijem zobe… Ob desetih me pod madežem na stropu zmanjka. 

»Ekipa, kosilo!« Škripanje vozička s hrano, žvenketanje pribora, sanje se razblinijo. Sobo napolni vonj po praženem krompirju in solatnem kisu. Sestra mi pomaga, da se dvignem, ker mi samemu ne uspe, v udih čutim utrujenost. Karel Antončič, kmet iz Gabrka, dve leti starejši od mene, devetdeset jih ima, tleskne z jezikom in začne jesti. Čakam, da bo pohvalil jed, kar običajno stori po nekaj grižljajih.

»Je dobru …« zamomlja čez čas.

Pomislil sem, da bom že jutri brez tega. Brez tega stavka. Ker bo šel že po zajtrku domov.

Imam ga na sumu, da ne bi imel nič proti, če bi moral še ostati. Ker on je tukaj tako ali tako napol doma, njegov dom je le streljaj proč. Ob njegovi postelji se razvršča Gabrk z okolico in mu pripoveduje o dogajanju na vasi. Kdo se je rodil in kdo umrl, kdo si je nakopal dolgove in kdo se ga je nažrl. V času obiskov med 14. in 18. uro izveš o Gabrku vse. Njegovi hčerki, debelušni, prijazni Primorki v poznih tridesetih mu prinašata domače dobrote in svoje otroke, ki potem posedajo po postelji in se dolgočasijo. Rad pove, da mu ni slabo. In takoj te preoblečejo, če si umazan, reče, ko ga vprašajo, kako mu je.

Zvečer gledava novice. Tudi Antončič ni čisto pri stvari. Nemiren je, slišim, kako se predeva po postelji.

Včasih se poigravam z mislijo, kako bi bilo, če bi se iz kome prebudil čez leto, dve ali na primer čez deset let. Bi me sploh kaj presenetilo, mislim, zares presenetilo? Ker v bistvu ni nič novega. Vse skupaj je eno samo preigravanje moči. Ne, novic ne jemljem več zares. Ne zdijo se mi več pomembne. Kot bi se točka moje osredotočenosti premaknila drugam, v druge, bolj intimne sfere. Z nekaj cinizma bi lahko rekel, da se meni samemu dogaja več, kot se dogaja po svetu. Tudi Antončič ni čisto pri stvari, nemiren je, slišim, kako se predeva po postelji.

»Jutri pa domov …« zavzdihne, ko se na ekranu odvrti blok z reklamami.

Ob desetih ugasnejo luči.

»Lahko noč,« reče.

»Lahko noč,« rečem.

Ležim. Nekaj časa traja, da se umirim. Nad menoj strop, zdaj je črnikast, ker je temno. Razdelim ga na koščke, na kvadratke in potem s pogledom potujem od enega do drugega. Nikjer slutnje madeža. Tam, kjer bi moral biti na stropu slon, če bi bilo to pri meni doma, potresava svetloba od zunaj. Svetla črta se pomakne malo naprej in potem vstran. Zastane, zadrhti, se prelomi, zveriži, vzvalovi ter spet raztegne in se nato pomakne nazaj, na začetno pozicijo. Njeno gibanje skušam podložiti z glasbo. Nekaj nežnega bi šlo. Schubert.

Pojma nimam o glasbi. Moja najljubša glasba je bila od nekdaj tišina. To s Schubertom je izjema. Kot bi mi nekdo vgradil v možgane čip za Schuberta. Pred toliko in toliko leti sem ga slišal prvič. Z Ano, takrat sva komaj začenjala, sva bila na koncertu v filharmoniji. Študentski abonma. Spomnim se, da me je na koncu vprašala, če mi je dobro. Ne vem, kakšen sem bil videti, ampak ja, bilo mi je dobro. Bilo mi je, kot bi bil v sozvočju s seboj, z vsakim atomom v sebi. Mislim, da sem po tistem nekaj podobnega občutil samo še enkrat ali dvakrat. Redka ptica, blaženost.

Čakam torej na tiste drobne milosti, kot jih imenujem. Zgodijo se, ko sem čisto miren. Ko v sebi spustim vse zavore, vse želje, vse misli, vse preganjavice, ko sem utrujen in prazen. Takrat se v meni naredi prostor. Največkrat se zgodi ponoči. Ali zgodaj zjutraj.

Zazveni iznenada. Svetloba zadrhti. Nekaj taktov klavirja. Tipajoče. Počasi. Trilčki. Potem čelo. Tihi, komaj slišni toni. Piano, pianissimo. Trio opus 100 – andante con moto. Prsti drsijo po klavirskih tipkah. Vstopi violina. Jakost narašča in spet upada. Zvoki treh glasbil se dotikajo, se božajo, prepletajo …

Sekunde skušam v sebi raztegniti, jih podaljšati. Želim si, da bi očaranost trajala in za nekaj hipov priklicala občutja nekih davnih vznesenosti. Pravim davnih, ker je zdaj vse to zelo odmaknjeno. Kljub odmaknjenosti me potegnejo naprej, navzgor. Včasih si mislim, da je zaradi teh trenutkov, teh spominov vredno vztrajati. Biti. »Klavir, ki ga poljublja drobna dlan …« Ležim na hrbtu in mi je, kot bi ležal na gladini vode, zrl v nebo, stopljen z vsem, kar me obdaja, z vodo, zrakom, svetlobo … vse je eno samo drhtenje, eno samo trepetanje …