Katarina Gomboc Čeh: »Ko mi kdo omeni, da je prebral moj roman, hitro zamenjam temo«

Katarino Gomboc Čeh (1993) smo slovenske bralke in bralci najprej spoznali kot pesnico, ko je leta 2018 izdala prvenec, pesniško zbirko Negotovosti navkljub. Dve leti kasneje je objavila naslednjo, dvojezično zbirko Naselili smo se v tkanine / Ci siamo insediati nei tessuti, ustvarjeno na literarni rezidenci v Italiji. Katarina je tudi kolumnistka pri reviji Outsider. Po izobrazbi je rusistka, slovenistka in jezikoslovka. Trenutno dela na Univerzi v Novi Gorici.

Pred kratkim je pri Cankarjevi založbi izšel njen romaneskni prvenec Nihče nikogar ne spozna, študentski roman o življenju v dvajsetih. V ospredje postavlja protagonistko Mašo, ki študira antropologijo in poje v ženskem pevskem zboru skupaj s sestro. Odnosi, v katere vstopa, so polni vprašanj, vir tesnob in tudi osebne rasti.

S Katarino sem se srečala na nevihtno popoldne v kavarni v Trnovem v Ljubljani. Čeprav to nisva, je bil najin pogovor podoben klepetu vrstnic z istega faksa, ki se po napornem semestru končno ujameta na kavi. Govorili sva o njenem romanu, njeni pisateljski poti, o vsem, kar naju pri književnosti navdihuje, dotaknili sva se tudi Sally Rooney, partnerskih odnosov, tega, kako v družbi gledamo na introvertirane ljudi, zahtev, ki jih postavlja velik literarni projekt, kakršen je Katarinin zajetni roman, in izbire naslova, vezanega na Katarinino ljubezen do poezije.

V romanu izstopajo res močni in izdelani liki, to je velika odlika vsakega dobrega romana. Kako si jih snovala?

»Ustvarjanje likov mi predstavlja enega ljubših procesov pri pisanju proze. Rada imam like, ki so možni, ki bi lahko bili resnični ljudje, pri tem pa si pomagam tudi s psihologijo. Pri tem romanu mi je bil na primer v pomoč Jung s svojimi osebnostnimi tipi. Težko je namreč ustvariti lik, ki ni le lutka, ki govori, kar bi rad povedal pisatelj. Ljudje imamo načeloma le eno osebnost, z raziskovanjem pa si lahko pomagamo pri spoznavanju, kako svet dojemajo drugi, drugačni od nas.«

Kakšna lika sta torej Maša in Maks?

»Mašo sem si zamislila kot zelo introvertirano. Nekateri bralci jo vidijo kot nekoga, ki si ne upa povedati svojega mnenja, jaz pa jo doživljam drugače: kot nekoga, ki zna tudi molčati in presoditi, kdaj je smiselno, da deli svoje mnenje, kdaj pa bo preslišana, neupoštevana. Maša veliko razmišlja, veliko časa preživi v svoji glavi, je pa tudi rahlo socialno anksiozna, na kar sem namignila, ko sem v roman vpletla strah pred govorjenjem po telefonu. Tudi sama imam ob sebi ljudi, ki so tišji od večine in za katere vem, da imajo bogat notranji svet, a v glasnem svetu včasih izpadejo bledi. Podobno se dogaja Maši.

V primerjavi z njo je Maks precej bolj ekstrovertiran. Oba z Mašo sta zelo premišljujoča lika, imata pa nekaj težav s čustvovanjem, težko razumeta, kaj čutita. V primerjavi z njima sem bolj čustvena, in če bi sledila lastnemu pogledu na odnose, bi ustvarila precej bolj romantično razmerje. Ampak morala sem se vprašati, kaj bi se realno zgodilo med takima osebama, kakršna sta onadva.«

Je tvoja vloga v procesu razvijanja teh likov, torej pri poskusu razumevanja, kako ljudje funkcionirajo v resničnem življenju, po obliki vezana na vsebino, ki jo obravnavaš v romanu prek Maše, antropologinje, ki se ves čas sprašuje, kdo so ljudje okoli nje?

»Želela sem si napisati roman, ki se dogaja na Filozofski fakulteti, ker sem jo sama obiskovala, ampak če bi ustvarila lik, ki je slovenistka ali rusistka, bi morda preveč spominjal name, zato sem iskala drugo humanistično smer. Med zimskim zaprtjem leta 2021 sem brala Žalostne trope Lèvi-Straussa, takrat sem namreč začela študirati jezikoslovje, in naletela sem na študije jezikov prvotnih prebivalcev Severne Amerike, kar je blizu antropologiji. Tako sem prišla do antropologije in nastal je lik Maše. Menim, da študij zelo opredeli to, kako posameznik vidi, si razlaga in doživlja svet, zato mi je bil velik izziv vživeti se v um antropologa. To se je na zanimiv način spojilo tudi z motivom ženskega zbora, v katerem poje Maša, ki je sam po sebi prostor različnih dinamik, zanimivih za antropologinjo, ob tem pa je roman sestavljen iz obredov: v romanu se zvrstijo avdicija, izpit, brucovanje, silvestrovanje, rojstni dan, menstruacija, ki je nekakšen obred, dekliščina, poroka. Zame so bili ti obredi vedno polni ustvarjalnega potenciala, ker je v njih veliko napetosti, v smislu, kaj se bo zgodilo, če so skupaj tako različni ljudje? So pa ti obredi za Mašo naporni, ker je, kot rečeno, zelo introvertirana.«

V ženskem pevskem zboru, kjer poje Maša, spoznamo tudi zborovodkinjo Agato, za katero se težko odločimo, ali je junakinja ali antagonistka. V njenem liku se zrcali veliko problemov, ki vzniknejo v tesni družbeni strukturi, kakršna je ženski pevski zbor. Eden od njih je ljubosumje med ženskami. Je ljubosumje med ženskami tabu tema? Zakaj si se je lotila?

»Agata je v mojih očeh najprej izjemno nadarjena glasbenica, ki močno prispeva k Mašinemu razvoju. Kdor je glasbenik, razume, kaj pomeni biti preveč zahteven, kar Agata zagotovo je. Odraščala sem s sestro, ki je po poklicu violinistka, in vem, kaj pomeni imeti res strogega učitelja, ki te rine naprej. Tudi sama sem kot pevka v zboru izkusila, da so se pod vrhunskim dirigentom zgodili čudeži. Agata je takšna zborovodkinja, a ji pevke ne sledijo. Rivalstvo ni prisotno le med pevkami, temveč tudi med sestrami v romanu, med Mašo in Urško, Agato in njeno sestro, ni pa prisotna le med ženskimi liki. Celo Maša zavida Maksu priložnosti, ki jih dobiva. Kar zadeva žensko ljubosumje, mislim, da je to odlično popisala Elena Ferrante v Neapeljskem ciklu, torej odnos, ki niha med veliko naklonjenostjo in občudovanjem na eni ter rivalstvom na drugi strani.«

Maša stalno doživlja trenja, doma, na faksu, v prijateljskih odnosih. Odsotna je vsaka idealizacija študentskega obdobja. Nalašč?

»Študentsko obdobje doživljam le kot eno od obdobij v življenju, ne zdi se mi potrebno, da bi ga idealizirala. Je daleč od tega, da bi bilo samo lepo, je zelo intelektualno in socialno intenzivno, zgodijo se razhodi, študijska razočaranja, prijateljstva razpadejo, pogosto si na tesnem z denarjem, želiš si biti odrasel, a si po navadi še vedno močno odvisen od staršev. Tudi ta pritisk, da gre za življenjsko obdobje, ki bi ga moral izkoristiti, uživati, potovati, preizkusiti čim več novega, preden se ustališ, je lahko utesnjujoč.«

Kaj pa izbira dogajalnega časa, leto 2015, burno leto, ki ga je zaznamovala begunska kriza, v roman vpletena predvsem prek Maksa, ki se odpravi na mejo kot prostovoljec. Vidiš vzporednice med tistim časom in pa današnjim? Sploh ker v citatu Sally Rooney na začetku romana piše, da je svet na robu prepada. Je bil le tedaj ali je tudi danes?

»K temu je prispevalo to, da sem v času pisanja brala roman Cigan, ampak najlepši Kristiana Novaka, ki tematizira begunsko krizo, in o tej krizi sem začela veliko razmišljati. Takrat sem že snovala roman, ampak mi je manjkalo ogrodje, ki bi roman umestilo v čas in prostor. Spomnim se, da sem istočasno brala Bit v svetu Muanisa Sinanovića in več premišljevala o islamu in svojem odnosu do njega. In prav nekje v tistem času je bil na RTV objavljen intervju z Goranom Vojnovićem, v katerem pove, da je izkušnja epidemije, v kateri smo se izkazali kot zelo egoistična družba, odsev tega, kar smo doživeli med begunsko krizo. Morda določeno vlogo igra tudi to, da sem bila leta 2015 stara približno toliko kot Maša in sem postala še bolj občutljiva na svet okoli sebe. Zdi se mi, da je danes vse več agresije med ljudmi, strahov, zaverovanosti vase, vse bolj se deklariramo kot nekdo, ni več toliko drsenja in sproščenosti v mnenjih … Tako vsaj doživljam sama. In to seme je po mojem mnenju zasejal kaotičen in ponekod neempatičen odziv na begunsko krizo.«

Že na začetku romana zelo jasno nakažeš, iz kako različnih okolij prihajata Maša in Maks, ona iz precej bolj konservativne družine, on iz bolj liberalne. To je marsikje v romanu povod za Mašino razmišljanje o tem, kako nas zaznamujejo naša prepričanja ali politične usmeritve. Izkaže se, da ne na preveč črno-bel način. Več likov v romanu ima v sebi mnogo nasprotujočih si pogledov na svet in se s tem borijo.

»Mašine družine ne vidim kot zelo konservativne. Je sicer katoliška s svojimi pravili in vrednotami, ampak konec koncev vsi starši postavljajo neka svoja pravila v vzgoji. Mašini starši ji omogočajo kar nekaj svobode. Zdi se mi, da ljudje delno posvojimo določena mnenja staršev in njihove poglede na svet, v odrasli dobi pa si mnenja po navadi ustvarjamo na podlagi lastnih doživljajev. Želim povedati, da poskušam prisluhniti vsem mnenjem drugih, ker običajno izvirajo iz njihovih izkušenj, včasih celo razočaranj. Nikakor ni tako preprosto, da bi izhajal iz družine z določenimi nazori in jih kar ponotranjil. Celo bratje in sestre iz istih družin imajo lahko povsem drugačne poglede na svet. Bi pa dodala še, da je Maša prvoosebna pripovedovalka, zato je ta razlaga, da sta njena in Maksova družina sprti zaradi ideoloških razlik, zgolj njena interpretacija. Pozorna bralka bo morda našla namige za to, da to ni celotna zgodba.«

Smo ljudje svoja prepričanja ali smo svoja dejanja? V romanu se ta namreč velikokrat ne prekrivajo, nekdo ni avtomatično dober človek, ker ima, v narekovajih, pravične ali lepe nazore.

»Tukaj velja poudariti zmožnost samoopazovanja, lastnost, ki je pri Maši skozi roman vse bolj prisotna. Pomembna je zmožnost opaziti zdrse v lastnem obnašanju, ko si ravnal iz, recimo, zavisti ali iz zagrenjenosti. Od mojih likov bi bilo naivno pričakovati, da imajo takšno introspekcijo že v svojih rosnih dvajsetih. Sama jih ne bi obsojala.«

Tudi Maša je lik, ki ne obsoja, velikokrat se vzdrži vsake sodbe, je le prvoosebna pripovedovalka, na neki način smo »v njeni glavi«. Pa vendar se ne zdi, da skuša voditi naše razumevanje vsakega lika. Ampak družbeni konflikti, ki jih opisuješ v romanu, so izjemno mnenjsko motivirani. Od kod ta diskrepanca? Je to etični premislek, ki si ga nastavila bralcu?

»Maša zna biti tudi obsojajoča. Do Ivane in Gaje. Pri Ivani je to zaradi strahu, da sta si preveč podobni. Ivana je siva miška, in ko pogovor nanese nanjo, ima Maša do nje velikokrat vzvišen odnos. Do Gaje čuti ljubosumje zaradi Maksa in jo prezira. Kar pa ne pomeni, da je z Gajo tudi v resnici kaj narobe. Toda na splošno Maša ni obsojajoča, želi si slišati tuje zgodbe. Za vsemi mnenji so človeške zgodbe, in te stvari so kompleksne.«

Se torej strinjaš z refrenom Svetlane Makarovič, da šele kadar te nekdo rani do krvi, te torej prizadene, veš, kdo zares je?

»Z naslovom romana in s pesmijo Svetlane Makarovič sem med drugim želela ohraniti svoj stik s poezijo, ker sem se na literarno polje najprej prebila kot pesnica. Profesorica za poezijo na ljubljanski slovenistiki dr. Irena Novak Popov je v enem svojih člankov zapisala, da ‘grm s trni simbolizira ljubezensko razmerje, ki iz strasti prehaja v trpljenje in s tem v globinsko spoznanje in pripadnost’. Zapiše še, da so realne izkušnje ‘površni, začasni odnosi, ki ne sežejo do spoznanja drugega’. Ko sem to prebrala, se mi je zdel verz ‘nihče nikogar ne spozna’ popolna izbira za roman, ki želi prikazati odtujene odnose in strah pred bližino. Sama sem sicer v dolgoletnem odnosu, zato lahko rečem, da nekoga lahko zares spoznaš, a to je dolgotrajen proces. Maša in Maks imata v romanu za to premalo časa.«

Kaj te je prestavilo iz poezije v prozo?

»Vedno sem govorila, da bom nekoč napisala roman. Sočasno s poezijo sem pisala tudi prozo, a je poezija dostopnejša forma, ker ne zahteva toliko samodiscipline kot na primer roman. Laže vztrajaš in dokončaš pesem kot pa dolg roman. Pisala sem tudi kratke zgodbe, nisem pa imela velikih ambicij za pisanje kratkih zgodb. Za prvi roman se je moralo povezati veliko različnih dejavnikov. Prvič, pisati sem začela med pandemijo, ko sem imela več miru, drugič, dobila sem redno zaposlitev, kar mi je omogočalo dovolj varnosti, da nisem bila v socialni stiski, da sem imela stabilen delavnik in sem lahko vse večere in konce tedna pisala. Dokler sem bila samozaposlena v kulturi ali prej študentka, so bili moji urniki komaj obvladljivi, nisem se mogla lotiti tako velikega pisateljskega projekta. Je pa ta roman delno nastal iz kratke zgodbe Rezerva o punci, ki poje v zboru. Napisala sem jo že pred časom, poslala sem jo celo na AirBeletrinin natečaj, a nisem dosegla ničesar, ker je kršila vsa pravila dobre kratke zgodbe. Toda zdelo se mi je, da ima potencial, in iz nje sem dejansko potegnila zgodbo romana.«

Kako pa je potekalo urejanje romana ?

»Prvi osnutek sem končala v treh mesecih in ga nato pilila še dolgo, preden sem ga poslala založbi. Nisem pisala vsak dan, sem pa o romanu vsak dan razmišljala. V pomoč mi je bil tudi mož, ki se v več pogledih spozna na literaturo. Uredniku Andreju Blatniku sem poslala že končan roman, ki sem ga sicer potem po napotkih urednika še nekoliko spremenila. Zdi se mi, da veliko slovenskih knjig pride do urednikov še v obliki prvega osnutka in da so avtorji zelo hitro zadovoljni z napisanim. Morda je za tem tudi gmotna stiska. Odvisnost od honorarja lahko vpliva na kakovost del, pa tega ne govorim, ker bi to obsojala, ampak ker se mi ne zdi, da je tak sistem dober.«

Na zadnji platnici romana piše, da so te prvi bralci označili za slovensko Sally Rooney. Kako se ti zdi, da te primerjajo z njo? Ona je, lahko bi rekli, obveljala za literarni glas milenijske generacije. Si tudi ti ciljala na bralce iz določene generacije?

»Ja, želela sem napisati ‘young adult’ roman in s tem zapolniti določeno praznino v slovenskem prostoru. Z romanom sem sodelovala tudi pri projektu Drugo mnenje z literarno kritičarko Aleksandro Gačić, in ko sem se prijavljala, sem zapisala, da želim napisati ‘young adult’ roman. Sem pa od nekega bralca dobila vprašanje, kaj dela iz tega romana roman za odrasle in kaj je tisto, zaradi česar po mojem ni mladinski. Mislim, da se je danes prestop v odraslost zamaknil, jaz pri enaindvajsetih letih nisem bila odrasla, nisem bila pa več najstnica. Zato sem poskušala napisati nekaj za to starostno skupino. Tašča me je nedavno vprašala, o čem govori roman, in sem ji iskreno povedala, da je morda bolj za mlade, ne toliko za starejše. Do tega nimam nobenih predsodkov. Glede Sally Rooney pa: moj roman je dejansko nastal pod vplivom Normalnih ljudi, to nikoli ni bila skrivnost. Konec koncev sem njen citat umestila na začetek romana. Se je pa zanimivo izkazalo, da si je ob primerjalnem napisu na platnici veliko ljudi upalo prvič povedati, da imajo do pisanja Sally Rooney bistveno bolj ambivalenten odnos, kakor bi si upali priznati, ko je bil ‘hype’ okoli nje na vrhuncu. To sicer ni osamljen primer, nasprotovanje kolektivnemu navdušenju v kulturi ni preprosto, saj hitro obvelja, da vsebine ne razumeš ali ji nisi dorasel. Vesela sem, da si je ob napisu na platnici nekaj bralk upalo predstaviti svoje ne povsem naklonjene poglede na eno najslavnejših milenijskih pisateljic.«

Zanima me, ali je nate vplivalo to, da je tvoja mama, Mateja Gomboc, tudi pisateljica? Bereta rokopise druga druge, se vajini ustvarjalnosti prepletata?

»Srečo imam, da je tudi moja mama pisateljica, saj sem tako med odraščanjem spremljala, kako je pisati knjige v na videz nemogočih razmerah – vedno sem se čudila njeni vztrajnosti, zbranosti, trdemu delu. Mislim, da je del tega prelila tudi vame. Bereva rokopise druga druge, čeprav meni ne uspe prebrati čisto vsega, kar napiše ona, saj je tega res zelo veliko – proza za odrasle, za otroke … Res je izjemno plodovita avtorica. Kot ena prvih je prebrala moj rokopis, čeprav mi sploh ni bilo lahko dati svojega romana v branje lastni mami. K sreči ji je bil všeč. O literaturi se veliko tudi pogovarjava, res pa je, da sva osebnostno precej različni. Moja mama o svojem pisanju, zgodbah, likih govori zelo odprto, pogosto že, kadar delo šele snuje. Jaz sem glede tega bolj skrivnostna, in ko mi kdo omeni, da je prebral moj roman, hitro zamenjam temo.«