Izdaja »klasika«, kakršen je Proust, je vselej vsaj malo ‘dogodek’, a pričujoči intervju je morda nekoliko manj vznesen, kot bi pričakovali. S pisateljico in profesorico na oddelku za romanske jezike in književnosti Katarino Marinčič, ki je tokrat nastopila v vlogi prevajalke, sva se pogovarjali o pred kratkim objavljenem prevodu zbirke Radosti in dnevi (Modrijan, 2017), Proustovega prvenca, o katerem je Katarina Marinčič v spremni besedi mdr. napisala: »Proustova mladostna novelistična zbirka je smešno pretenciozna knjižica, ob kateri niti najbistrovidnejši sodobniki niso mogli zaslutiti njegove poznejše veličine. Pač pa jo, kot v nekakšnem negativu, za nazaj, zlahka zaslutimo mi, ki to neznatno delce jemljemo v roke zaradi mogočnega cikla, zaradi tistega, čemur danes pravimo Proust.« Prav to slednje – branje v ‘negativu’ ter umestitev v kontekst – pa sta tisto, zaradi česar je bilo to knjigo pomembno prevesti – in se je zdaj pomembno o njej tudi pogovarjati.
Četudi so Radosti in dnevi Proustov knjižni prvenec, je revijalno objavljal že prej: kakšni so bili odzivi na njegovo pisanje, kaj ga je spodbudilo k izdaji knjižne zbirke?
Spodbude mladi Proust pravzaprav ni bil deležen, nasprotno. Med sodobniki, vsaj v literarnih krogih, je veljal kvečjemu za simpatičnega diletanta. Velikemu delu intelektualcev svojega časa, še posebej mladih, je bil zoprn. To je mogoče zelo jasno razbrati iz odnosa z Andréjem Gidom. Bila sta vrstnika, a Gide je Prousta zelo dolgo, vse do izida romana V Swannovem svetu, videl kot fosilni primerek iz minulih časov, kot klavrnega, nazadnjaškega snoba. Njegovo pisanje je imel za skrajno amatersko. Mladega Prousta so protežirale dame, gospe iz visoke družbe. No, in seveda Robert de Montesquiou, pesnik in dandy, pozneje model za barona Charlusa, enega grotesknejših likov Iskanja izgubljenega časa.
Kljub temu negativnemu odnosu, ki ga omenjaš, pa se zdi, da je bil Proust s svojim pisanjem zadovoljen … sama sem ob branju Radosti in dnevi dobila občutek, da je bil celo tako zadovoljen, da je v zbirko vključil velik del vsega, kar je do tedaj napisal. Preberemo lahko še, da so bile v knjižico vključene tudi risbe in predgovor, izdaja pa da je bila dvakrat dražja, kot bi bilo treba. Kako bi ti komentirala zastavitev zbirke? Nabor materialov je res obsežen … Je bilo urejanje Proustovo lastno delo?
Ja, zbirko je uredil sam – in sam tudi plačal razkošen natis. Mislim, da je bil s svojim pisanjem zadovoljen ali vsaj nekako otročje ponosen nanj. Ravno ta otročji ponos je zanimiv, presenetljiv, bridko zabaven. Mislim, da tukaj ne moremo čisto mimo biografije. Ta mladi pisatelj in poet, kot ga pokroviteljsko imenuje Anatole France v uvodni besedi, je s knjigo najbrž predvsem poskušal dokazati, med drugim svojim zaskrbljenim staršem, zlasti mamici, da v življenju vendarle nekaj dela. Slišati je smešno, vem, a ta smešnost ima po mojem tudi melanholično, morda celo tragično plat.
Ima s tem morda kaj opraviti tudi zgradba zbirke? Material v njej je res raznoroden, vključi vse od poezije do črtic, fragmentov pa do dokončane kratke proze.
Seveda. Mislim, da ni zelo huda poenostavitev, če rečemo, da je mladi pisatelj v zbirko uvrstil preprosto vse, kar je imel na zalogi. Ali pač vse, s čimer je bil za silo zadovoljen …
Se pa, ker je zbirka urejena kronološko, iz celote morda vendarle da razbrati razvoj.
Da, zadnja novela se zdi res najbolj izdelana in dovršena v vsej zbirki …
No, v tej noveli je pravzaprav že vse, kar je Proust pozneje mislil, pisal o temeljnih rečeh človeškega življenja. Ljubezen je iluzija, ki jo hranimo z ljubosumjem. Kar zgodbi umanjka, v primerjavi s poznejšim Proustom, je poleg obrtniške veščine najbrž distanca, ironija, ki je v Proustovem primeru blažilna. In seveda skepsa. Grozno je brati pobožnega Prousta, ali ni? Hočem reči: Prousta, ki bralcu ponuja nekakšno uradno, konvencionalno versko doktrino …
Nekateri teksti se berejo precej poudarjeno ideološko zaznamovano, tudi moralistično … mene je presenetilo mestoma … hm … izrazito plosko opredeljevanje.
No, to ja. Tu najbrž spet ne gre brez biografske razlage. Opraviti imamo vendarle s človekom, ki je precejšen del življenja zatajeval zelo bistvene stvari. Ki je bil »diskreten«, kot pravijo diskretni življenjepisci. A po drugi strani: konvencionalno katolištvo, ki se včasih na prav bizaren način pojavlja v teh dekadentnih zgodbah in zgodbicah, je verjetno predvsem hommage človeku, ki mu je Proust posvetil zbirko. O tem »mladeniču z van Dyckovega portreta« ne vemo veliko. Vemo pa, da se je iz protestantske spreobrnil v katoliško vero, torej je bil najbrž, po logiki stvari, globoko veren. Mislim, da se je mladi Proust temu prilagajal iz osebnih, ne iz teoloških vzgibov.
Kako neposredno zapisano!
(Smeh.) Manj diskretno: Willie Heath mu je bil tako zelo všeč, da mu je pač hotel v vsem ugajati. Meni se to ne zdi banalizacija Proustovega odnosa do vere, prej nasprotno. Če to vemo, se nam moralizirajoči ton utegne zdeti manj konvencionalen.
Morda … se pa ta podatek vsaj meni zanimivo (in skladno) bere s pripombo, ki jo je podal Anatole France, češ da Proust piše, kot da bi bil zelo star in zelo mlad obenem – meni se je bral zelo mladostno, če sem iskrena: zdi se mi, da svežino, izvirnost, napredništvo, revolucionarnost nekako prehitro pripišemo ‘mladostni’ pisavi … prej bi rekla, da Proustovi prvi teksti niso zelo drugačni od pričakovanih prvih literarnih tekstov »nasploh«, če malo vulgariziram.
Drži! Kar preseneča in kar je mogoče nekoliko begalo tudi dobronamernega Mojstra, je vendarle starost tega začetnika. Meni se nekatere strani – ne vse, a nekatere zagotovo! – v tej knjigi zdijo otroške, natančneje otročje. Kot bi jih pisal petnajstletnik, ne pa vendarle že odrasel človek. Flaubert, denimo, je že kot fantič pisal bistveno manj otročje: z distanco do lastnega pisanja, ki je zastrašujoče zrela. »Revolucionaren« pa je bil Proust tako ali tako na popolnoma svoj način. V tem je mogoče njegova skrivnost: v neopaznosti njegove revolucionarnosti. Celo najbolj lucidni sodobniki – naj spet omenim Andréja Gida – so se šele v trenutku, ko so se dobesedno zaleteli v goro, ovedli dejstva, da imajo opraviti z nečim velikanskim.
Zastran neopazne revolucionarnosti – koliko se ti zdi, da je nastavkov tega že v Radostih in dnevih? V kolikšni meri je, se ti zdi, Proust že tu nastavil oz. razvil tisto, kar je imelo šele priti?
Hm. Ne bi rada zašla pregloboko v profesorski register … Pa vendar, nekateri temeljni proustovski izumi se zagotovo pojavljajo že v teh zgodbah. Prvoosebna pripoved, ki jo je Proust v svojem prvem (nedokončanem) romanesknem poskusu Jean Santeuil celo opustil. In pa predvsem tisti temeljni, bistveni trik: majhne stvari, ki skozi specifično optiko nenadoma postanejo velike.
Proust ta pojav podrobno opiše in razloži na več mestih v poznejšem ciklu Iskanje izgubljenega časa. Najpogosteje skozi opise prehoda med snom in budnostjo. Teh čudnih, povečevalnih in kalejdoskopskih prebujanj je tudi v Radostih in dnevih kar nekaj. In seveda, ta skoraj telesni, optični pojav za seboj potegne zelo pomembne, drznem si reči moralne posledice. Pomembnost stvari, ki jih večina ljudi zaznava kot banalne …
Omenila si roman Jean Santeuil, ki ga je začel pisati kmalu po objavi Radosti in dnevi, ampak ga ni nikoli končal … je mogoče, da je bila njegova samozavest omajana po recepciji prvenca? Da je potreboval neke vrste odmik, preden je lahko prepoznal tisto v svojem pisanju, kar je dobro zastavil in potem kasneje razvil?
Ne vem, ali je šlo tu za razočaranje nad recepcijo. Pravzaprav dvomim. Odločitev za pisanje daljšega teksta je bila že sama po sebi odmik, saj takega besedila ni (bilo) mogoče pisati ob življenjskem slogu, kot ga je imel mladi Proust, salonski lev. Ne upam si niti domnevati, kdaj je Marcel zase ugotovil, da je … no ja, Proust. Ko se je enkrat zavedel svoje moči, mu je bilo pomembno le še pisanje. In zanimivo: Jean Santeuil je dosti boljša knjiga od Radosti in dni, pa je vendarle obležal v predalu. Z zavestjo o lastni moči je očitno prišel perfekcionizem.
Kar je gotovo ključno. Mislim, da je to, kar si izpostavila, pomembno: da je knjiga, boljša od Radosti in dni, obležala v predalu. To ni »otročja« odločitev.
Ne, ni.
Ampak vmes je bil tudi čas, ko Proust ni pisal, kajne? Med nedokončanim romanom in V Swannovem svetu? Je bil tudi ta čas pomemben?
Čas brezdelja, ja, ki ga je Proust pozneje tako bridko obžaloval. Ob sklepu Iskanja izgubljenega časa (samo)spraševanju o teh izgubljenih urah posveti kar nekaj zelo ganljivih, pretresljivih strani. Lahko bi bil že prej resno delal, pa nisem. In zdaj mi zmanjkuje časa, bolan sem, smrt se nezadržno bliža, vélikega dela najbrž ne bom dokončal.
Kaj pa ti misliš – kot pisateljica, nenazadnje – o tem času? Da je res (bil) »izgubljen«?
To bo zdaj res osebno obarvan odgovor. Mislim, da ni bil izgubljen in da je Proust celo potreboval pritisk iztekajočega se časa. Natanko to protislovno občutje: dolga, počasna knjiga, za katero zmanjkuje časa. Pa na koncu, tako jaz upam za Prousta, občutek, da je dovolj dobro, čeprav ni čisto dokončano …
Zdaj sva nekako prišli do nekega tvojega lastnega občutka glede Proustovega dela in bi na tej točki naposled le vprašala, kako si prišla do prevajanja Radosti in dnevi? Kako si prvič brala to knjigo in kako si se odločila, da bi jo rada prevedla? Kako se ti je skozi prevajanje odnos do knjižice spreminjal – če se ti je?
Proust je bil, saj to je najbrž očitno, zame izredno pomemben avtor. Ko sem bila stara šestnajst, sedemnajst let, se mi je ob branju prvih dveh delov cikla zdelo, da je ta pisatelj povedal vso resnico o svetu. (Tega ne mislim več.) Takrat mi je potem, banalno rečeno, zmanjkalo prevoda, Radojka Vrančič je šele prevajala tretji del. In sem se začela prebijati skozi francoski original. Iz tistega časa je tudi moj prevod Radosti in dni. Dolga leta … hm, trideset let skoraj … je v tipkopisu ležal v predalu. Poln napak, seveda. Ki sem jih, upam vsaj, v zrelih letih znala odpraviti. Če strnem; moje navdušenje nad Proustom se je v teh treh desetletjih nekako obrusilo. Do svojega mladostnega prevajalskega dela sem pa sploh zavzela ustrezno kritičen odnos.
Pa je tudi pri Radosti in dnevi kakšna pomembna distinkcija v tvojem branju, do katere je prišlo v teh tridesetih letih?
No, mislim, da se zdaj bistveno bolj zavedam tistega, po čemer si me v začetku pogovora spraševala tudi ti: konteksta, dobe, recepcije, navsezadnje dejstva, da je ta knjižica v svojem času najbrž učinkovala starinsko. Z današnjega stališča je pač »klasika«.
Zakaj je do objave prevoda prišlo šele letos?
Ob prvem poskusu, torej pred tridesetimi leti, sem rokopis ponudila Mladinski knjigi, natančneje uredniku Alešu Bergerju. Za natis se ni odločil, mi je pa ponudil druge priložnosti (za oboje sem mu hvaležna). Potem je tipkopis čisto preprosto ostal v predalu, do lani, ko se mi je zazdelo, da si lahko vzamem čas in ga ustrezno uredim. Pri Modrijanu so ga sprejeli z veseljem. Mislim, da je kot ustvarjen za zbirko z imenom Nostalgija.
Pa je res! Morda bi ti za konec postavila še zelo klasično vprašanje: kako naj bi bilo videti nadaljnje prevajanje Prousta za bolj zaokroženo recepcijo? Ali morda načrtuješ, da bi kaj prevedla tudi še sama?
Dobro vprašanje. Prevod, ki bi po mojem mnenju pomembno prispeval k razumevanju Prousta v slovenskem prostoru: zbirka esejev Contre Sainte-Beuve, Proti Sainte-Beuvu. Proustov – in že povsem proustovski – obračun z znamenitim kritikom in njegovo (banalizirajočo) metodo. Čeprav … bi bilo pri tem najbrž nujno prevesti vsaj kak večji izsek tudi iz del napadenega kritika. V obeh primerih: čtivo za poznavalce. Ampak tudi to mora biti, ali ne?
Gotovo! Ampak vendarle morda tudi kaj za širši krog? Bi se ti zdelo vredno prevesti omenjeni nedokončani roman, recimo?
Roman Jean Santeuil? No, če bi se ga kdo lotil, bi me to seveda razveselilo. Sama se ga ne bi. Mogoče tudi iz stanovske solidarnosti.Pustimo rokopise v rokopisu.Šalo na stran: Jean Santeuil se mi zdi manj ilustrativen, razvojno manj pomemben (tudi) od Radosti in dni.Čeprav je, kot sva že ugotovili, boljša knjiga.
Imaš sicer še kakšne prevajalske načrte?
Prevajalskih načrtov pravzaprav nimam. Morda bi jih morala imeti… Nekoč sem že obljubila, pa ravno Alešu Bergerju, da bom na novo prevedla Flaubertovo Salammbô. Potem sem obljubo prelomila. In čakam, da se bo tega čudovitega besedila lotil kdo drug. Če bi bil to Branko Madžarevič, bi dala za pijačo.
