Slovenci, pravijo, veliko pišemo in malo beremo. In to verjetno, če me lastne izkušnje in opažanja ne zavajajo, drži. A že dolgo se mi bolj kot to zdi nenavadna ali pa celo zaskrbljujoča silovitost, kako je v naši kulturni (in/ali nekulturni) zavesti zasidrana nekakšna romantična predstava o pisateljih, pesnikih, navdihih, idejah, tako imenovanih »muzah«, samem procesu literarnega ustvarjanja in navsezadnje ideja, že skorajda stereotip knjige kot nekakšne svetinje, nekakšne transposvetne opeke v zidu kulturne, zgodovinske in kdo ve še kakšne identitete.
Čeprav smo se kot narod bolj ali manj res spravili na noge preko jezika, literature in kulture, pa se mi vendarle zdi, da so določena romantična prepričanja prej nevarna ali vsaj zavajajoča, kot nekaj, kar bi komurkoli prinesla karkoli dobrega. Skoraj dvesto let po Prešernu je mogoče res čas, da bi se znebili nekaterih naivnih idej o literatu, ki sedi za mizo, s peresom v roki ali tipkovnico pred sabo, in zroč skozi okno brska po svoji duši (!) in spominih v iskanju navdiha. (Čeprav moram priznati, da čisto tehnično gledano vsaj del »literarnega procesa« izgleda točno tako, samo okno lahko zamenjamo s čim drugim – precej pogost nadomestek je recimo kozarec.)
Ampak pod črto je pisanje precej umazan posel. Pa tudi hudo egoističen. Večinoma pišemo zase: ker želimo, ker moramo, ker upamo … Knjige, ki so zares spremenile svet, pa so v tem spreminjanju večinoma povzročile predvsem veliko nasilja, trpljenja in smrti. Tudi upanja, utehe in odrešitev, a vse to v luči nasilja, trpljenja in pobojev nekoliko zvodeni …
Zaradi vsega tega, predvsem pa v precejšnji opoziciji do naivnega romantiziranja (ključni besedi: »katarza« in »poslanstvo«), bi želel razbiti nekaj mitov glede procesa nastajanja knjige in fenomena »biti pisatelj«. Mogoče komu koristijo, mogoče pa koga od ustvarjanja odvrnejo. Mogoče je vseeno.
Ampak mogoče pa tudi ni.
V maju 2023 sem izdal dve knjigi: pesniško zbirko Razpoke (Center za slovensko književnost) in biografijo Borisa Kobala 100 km (Beletrina). V istem času pa sem tudi pripravljal katalog vzorčnih prevodov mojih knjig v angleškem jeziku. Tako je večji del prve polovice tega leta izgledal kot bitka na treh frontah. Lekture, korekture, revizije, črtanje, dodajanje, spet korekture, kolaž, naslovnice, korekture, maili, občasni sestanek, črtaj to, dodaj ono, »Kaj meniš o tem?«, »Iskreno ne vem,« lovljenje rokov in tako dalje in dalje …
Se ne pritožujem. To je pač del procesa izdaje knjig. Včasih je ta proces bolj intenziven in stresen, drugič manj, a v principu je bolj ali manj vedno isti. Ampak tu se pojavi neka zanimivost: »pravilo vala«. Vsak val se namreč nekje prelomi: ali zadane ob nekaj ali pa preprosto, zaradi manjka boljše besede, zvodeni. Intenzivnost dela v literaturi sledi tej logiki. In pravzaprav vedno pride do zvodenitve. Zadnje verzije besedil so oddane, sledi nekaj zahval, komunikacije med vpletenimi postanejo redkejše, nato pravzaprav izginejo, knjiga je v tiskarni, knjiga izide, knjiga je v knjigarnah in knjižnicah …
Tako se človek vpraša, kdaj sploh izide knjiga? Verjetno takrat, ko pride iz tiskarne. In to je precejšnji non-event. Za primer: na zbirki Razpoke sem delal trinajst let. Bilo je kakšnih pet verzij, bili so zastoji pri razpisih … In potem je maja letos vendarle izšla lepa, tanka in čista knjiga. Z urednikom Branetom Mozetičem sva se sestala pred ŠKUC-em na Metelkovi. Odprl je prtljažnik avtomobila in mi izročil deset avtorskih izvodov knjige, še deset pa sem jih odkupil in vse skupaj spravil v nahrbtnik. Malo sva še pokramljala o stanju literarne kritike, o promociji, o Frankfurtskem knjižnem sejmu in o fetišu na lateks in … In to je bilo to.
Tako je knjiga izšla.
Če bi bil to roman ali film, bi bilo vse skupaj strašno antiklimaktično. Lahko bi rekli: »Trinajst let dela in potem … tole.« Ampak sem že navajen. Vem, da je to del procesa in da je proces tak. Ne prizadene me več in tudi vem, da kako drugače (razen če nisi pisatelj tipa Dana Browna, za katerega novo knjigo se ve, da bo prinašala milijone) niti ne more biti. Me je pa precej prizadelo s prvo knjigo. In da smo si jasni: nisem bil prizadet ali razočaran nad uredniki, založbo … Nad mediji ali čemerkoli. Bil sem razočaran, ker sem bil tudi sam žrtev naivnega zromantiziranega prepričanja, da tisti moment, ko knjiga izide, pa nekaj bo!
Kaj bo?
Kdo ve?
A nekaj bo!
A v resnici ni bilo nič.
Knjiga je bila lepa, čutil sem sicer olajšanje, da je izšla in da ni več možnosti zapletov, projekt se je po svoje končal, po svoje pa ravno začel, jaz pa zaradi vsega tega nisem bil nič kaj drugačen človek. Ničesar nisem razrešil. Če kaj slučajno sem, sem to storil tekom pisanja knjige in definitivno ne v postprodukciji ali v trenutku, ko sem prijel knjigo v roke. Resnično namreč verjamem, da s pisanjem ne rešimo karkoli. Tu mislim predvsem na lastne težave, demone. Kar pa se lahko zgodi, in nekaj, na kar lahko upamo, pa je to, da bomo bolje znali postavljati vprašanja. In ko knjiga izide, temu primerno ne dobimo odgovora, ampak zelo lepo zapakirano in zastavljeno vprašanje. Toliko o »očiščevalni« vrednosti pisanja.
Vse to pa me privede tudi do nečesa drugega: do časa. Ko knjiga izide, se pričakuje kakšna predstavitev. Mogoče ena, mogoče pa petdeset. In pričakujejo se recenzije. In začne se čakanje. Čakaš na dogodke, na odzive bralcev, na kritike, pa tudi na kakšno nominacijo – bodimo iskreni. Mogoče to počnemo iz narcisoidnosti, mogoče zato, da bi imeli kaj napisati v CV (ker na razpisih vse to šteje), mogoče oboje. A tu je hakeljc: karkoli knjiga že požanje, je to žetev iz preteklosti, in pisatelj, četudi še ne dela na novem projektu, je v času žetve odzivov na knjigo že nekje povsem drugje.
Literarno kolesje se obrača počasi in ne zajema samo človeka, ki piše. Vmes je veliko čakanja. Čakanja na razpise, čakanja na založbe, ki imajo seveda svoj program in svoje procese, čakanja na uredniške popravke, na lekture, na tisk. Vse to traja. Nekaj primerov: pri 100 km je od začetka pisanja knjige do njenega izida preteklo petnajst ali šestnajst mesecev. To je izjemno hitro in prej izjema kot pravilo. Na drugi strani spektra sem za Razpoke potreboval trinajst let. Za Triger leto in pol, a roman je nastal na podlagi nekega drugega romana, ki sem ga pisal tri leta. Bela pritlikavka mi je vzela štiri leta in Telesa v temi leto in pol, s tem da je bilo dejanskega pisanja pet mesecev. Ti projekti se seveda prekrivajo.
Ko knjiga izide, lahko pričakujemo recenzije in dogodke še dobro leto od izida, potencialne nominacije pa šele v koledarskem letu po izidu. Ljudje smo si različni, imamo različne nivoje potrpljenja, a to čakanje (sploh če človek živi od tega in sploh, če je večji del njegove samopodobe in občutka samovrednosti zastavil okoli pisanja) lahko hitro postane mučno. Zato tudi pravim, da je delo pisatelja večinoma čakanje. In ta čas, ko čakamo, lahko še kaj napišemo, da preženemo čas.
Ta čas, ko čakamo in preganjamo čas, pa moramo seveda tudi živeti. Moramo jesti, super je, če nas ne zebe in imamo streho nad glavo in načeloma moramo biti oblečeni. Tu pa seveda v igro pride še denar. Človek očitno res ne more napisati teksta o pisanju brez tega, da bi tarnal glede denarja.
Tu želim pustiti ob strani misli, da se je s kulturo težko preživljati in da so honorarji, kakršni so. Želim pisati o non-eventih in času in občutku opravljenega dela. Tu moram priznati, da me je bolj kot finančna negotovost glede preživljanja s pisanjem vedno frustriral manko občutka dnevnega (ali tedenskega ali mesečnega) napredka. To mislim predvsem v finančnem smislu. Če ima človek službo z urno ali mesečno postavko, si ob koncu težkega dne lahko vsaj reče, da je danes preračunano zaslužil toliko in toliko (ko sem delal v muzeju, me je to dejansko pomirjalo). Pri pisanju in večini drugih kulturnih dejavnosti pa gre za tek na veliko, veliko daljše proge. In v temi.
Zakaj? Ker ne vemo, če bo naša pisarija dobra, in če bo sploh objavljena in posledično plačana. Zato: tek (ali spotikanje) v temi. Brez vedenja, da cilj sploh obstaja. Vse skupaj torej močno temelji na veri in zaupanju vse. In ostalim vpletenim v proces.
Denar, ki ga pisatelj dobi, je bodisi dan vnaprej v obliki štipendij bodisi za nazaj v obliki honorarja, ko je knjiga izdana (ali dobi kakšno nagrado), nikoli pa ni nekega dnevnega občutka finančnega napredka in vedno so možna velika odstopanja. In če za knjigo, ki jo je človek pisal štiri leta, skupno res dobi recimo 12.000 evrov (recimo: štipendija plus honorar plus honorarji objav odlomkov plus honorar za kak nastop itd.), je to preračunano na mesece precej mizerno, po drugi strani pa mi je nekoč uspelo s petnajstimi minutami dela zaslužiti 1.000 evrov. Odstopanja so lahko bizarna, a definitivno jih ne moremo načrtovati.
In ker ni pravil, ker ni enačbe, ker vse močno temelji na veri in na zaupanju vase in v proces, pa tudi na goli sreči (in nenazadnje na naši socialni mreži in/ali sposobnosti »teženja«), je tudi občutek denarnega priliva, ko ta pač pride, na koncu koncev precej … zvodenel. Neintenziven. Mlačen. Si ali že nekje drugje ali pa še niti približno »tam«.
In tako imamo na koncu trojni non-event. Najprej tistega ob izidu knjige, potem tistega ob recepciji in potem še tistega ob zaslužku. Po svoje precej depresivno.
A nočem zaključiti tako.
Obstaja namreč pot ven.
In tu ne mislim pametovati o tem, kako bi bilo treba prestrukturirati sistem. O tem nimam pojma in še manj imam realnih idej glede sprememb, pa tudi iskreno povedano, se mi zdi trenutni sistem glede na to, kako skoraj nemogoče je objektivno ocenjevati umetnost, precej v redu zastavljen in delujoč (bi bilo pa odlično, če bi se pomikal malo hitreje).
Zato bi želel izpostaviti nekaj, kar vsaj do določene mere negira vso to verigo non-eventnov.
To pa je užitek.
Užitek v pisanju.
Vem, da že leta in leta težim o tem, da mora pisec tekom procesa uživati in da sem Barthesov koncept užitka razlagal in utemeljeval po dolgem in po čez in od zgoraj in spodaj in od znotraj in od zunaj, a tokrat tega ne počnem iz nekega idealizma, temveč iz preprostega dejstva, da nam, če nas serija non-eventov, čakanja in negotovosti spravlja v obup – ne ostane nič drugega. Če je pisec v vseh praktičnih pogledih vedno vezan na preteklost ali prihodnost, je sam akt pisanja edini moment, edina aktivnost, ki je vezana izključno na sedanjik. Denar lahko prejemamo za naprej in za nazaj, priznanja in pohvale ali graje lahko prejemamo samo za nazaj (no, kakšno grajo lahko tudi za vnaprej) in tudi to, kako romantično ali pa naturalistično si ljudje predstavljajo naše delo, je povsem izven dosega naših moči.
Odmisliti proces in sistem, odmisliti denar in recepcijo, odmisliti vse razen procesa in užitka se torej zdi edina iskrena pozicija. Ter obenem edina pozicija, s katere lahko nadaljujemo s celotnim procesom. Ta pozicija je lahko, če se preživljaš s pisanjem, seveda izjemno težka, a vendarle izgubi nekaj teže, ko spoznaš, da druge opcije pravzaprav sploh ni.
In tako, tačas, ko čakaš, še kaj napišeš in poizkušaš od tega skupaj odnesti največ.
Navsezadnje: napisati nekaj dobrega je opojno, opijatsko. Celo orgazmično.
In iz opojnosti in/ali orgazmičnosti, pa čeprav po vsem čakanju in dogodkih, ki to v resnici niso, pridobiti nekaj priznanj in denarja navsezadnje sploh ni tako zelo slabo.
