Ob svežih izdajah klasičnih besedil, še posebej, kadar gre za izdaje, ki so primarno namenjene mladim bralcem, se vedno pojavlja tudi vprašanje, kako dobro so se postarala. To vprašanje je verjetno še toliko bolj aktualno, kadar gre za dela z znanstvenofantastičnimi elementi, ki so v vmesnem času pogosto bodisi postali del naše resničnosti bodisi se izkazali za nemogoče. Takšna je tudi klasika Julesa Verna Dvajset tisoč milj pod morjem iz zbirke Zvezdna Beletrina. Ta s svežim, izpiljenim prevodom Jane Pavlič in z ilustracijami Alphonsa de Neuvilla in Edouarda Riouja lovi Vernov duh časa (o tem v enem od spremnih besedil piše tudi likovni urednik Damijan Stepančič). Hkrati pa skuša, kar je še posebej razvidno iz komunikativnih spremnih besedil, nagovoriti sodobnega mladega bralca. In kakšna je (danes) Vernova pot v morske globine?
V enem svojih najbolj znanih romanov pošlje Verne pripovedovalca, francoskega naravoslovca profesorja Aronnaxa, njegovega slugo Conseila in kanadskega kitolovca Neda Landa na skrivnostno podmornico Nautilus, na kateri prebiva skrivnosti kapitan Nemo skupaj s svojo posadko. Iznajdljivemu in načitanemu Nemu ponuja podmornica vse udobje, morje pa vse potrebne dobrine, ki jih potrebuje za življenje.
Pred bralci je roman, ki bi ga spričo napredne tehnologije, ki prehiteva svoj čas, lahko imenovali znanstvenofantastični. Ob vseh zapletih ̶ dejstvo, da je roman najprej po kosih izhajal v reviji, se kaže tudi v tem, da nam vsako poglavje postreže s svojim zapletom ̶ in uspešnih razpletih pa mu še toliko bolj ustreza oznaka pustolovski. Za tovrstna Vernova dela se je uveljavila tudi oznaka enciklopedični roman ̶ za sočasne bralce romana Dvajset tisoč milj pod morjem je bila pomembna tudi njegova izobraževalna nota; Verne tako med drugim obširno razlaga mehanizme, ki omogočajo življenje na Nautilusu, ponuja podatke s področja zgodovine in geografije, predvsem pa zelo obsežno našteva podvodni favno in floro, ki ju opazujejo, proučujejo in se jima čudijo njegovi junaki.
Vse to je roman predstavljal svojim bralcem ob nastanku in še desetletja po njem. Pa danes? Kot zapiše Boštjan Gorenc ̶ Pižama v odlični spremni besedi: »Toda ravno to, kar je bilo močan magnet za bralce v 19. stoletju, zna odvrniti bralce iz leta 2023. Vzemimo za primer enega od odlomkov iz pričujoče knjige, kjer si sluga Conseil dela zapiske o ribah. Tam v enem dolgem odstavku našteje več kot petnajst živalskih vrst. Bralci v Vernovem času si pred očmi slikajo ribe in druga morska bitja, ki jih še nikdar niso videli, saj ta možnost preprosto ni obstajala. Leta 2023 pa dobiš občutek, kot bi avtor moral naklamfati še dodatnih tisoč ali dva tisoč znakov, da doseže kvoto za honorar, in je na hitro odskakljal do Wikipedije, kjer si je obogatil besedilo z veščim tapkanjem kombinacije ctrl-c in ctrl-v.«
Če se je pustolovski del romana presenetljivo dobro postaral in še danes trepetamo ob napadu ogromnih glavonožcev (nenazadnje je to motiv, ki uspešno vztraja v literaturi, spomnimo se le na Kraken Chine Mievilla, še enega avtorja, ki uspešno spenja znanstvenofantastične elemente z družbeno kritiko, različne žanre pa prepleta v fantastičen konglomerat), tega ne moremo trditi za enciklopedični del. Bodo mladi bralci 21. stoletja zvečer s pogledom drseli med seznami številnih živalskih vrst, ki sta jih Aronnax in Conseil opazila, ko sta na primer skozi šipe v salonu opazovala Sredozemsko morje in si pri tem vestno delala zapiske, medtem ko je Conseil posamezne vrste sproti tudi ustrezno razporejal v debla, razrede in redove? Zelo dvomim. Razen, če tako zelo hlepijo po spanju.
Ali to pomeni, da Jules Verne nima več česa ponuditi mladim bralcem 21. stoletja?
Pač. Leta 2021 je na televizijske ekrane prišla serija V osemdesetih dneh okoli sveta (v koprodukciji France Televisions, RAI in ZDF). Še ena ekranizacija, navdihnjena z romani Julesa Verna, je njegov roman v serijo prestavila precej svobodno ̶ ostala je Vernova osnovna ideja, dirka s časom, ki poganja roman, uporaba najnovejših tehnologij tistega časa, pustolovščina, trki kultur, spremenili pa so se predvsem elementi, ki bi jih sodobni bralci razumeli kot šovinistične in/ali kolonialistične. Bolj kritični glasovi so se v recenzijah ustavljali predvsem ob vprašanju smiselnosti tako obsežne predelave stare predloge (nenazadnje številni kvalitetni in atraktivni sodobnejši romani, kjer tovrstni posegi ne bi bili potrebni, še niso bili ekranizirani). A dejstvo je, da je serija, tudi spričo Vernovih izvirnih idej in občutka za graditev zgodbe, v splošnem naletela na (zelo)dober odziv kritikov, predvsem pa gledalcev, še posebej ciljne publike t. i. družinskih serij in filmov.
Zdi se, da lahko ob ustrezni predstavitvi in dopolnitvi Jules Verne danes še vedno uspešno nagovori mlade (bralce). Morda je Dvajset tisoč milj pod morjem prav knjiga, ki lahko v šolah odpre medpredmetno povezovanje (o katerem načeloma raje govorimo, kot pa da bi se ga zares prakticiralo). Roman odpira za današnji čas ključne teme: ohranjanje okolja, pri čemer je pristranska in omejena skrb za okolje, ki jo prakticirajo Vernovi junaki, še kako zanimiva iztočnica za pogovor, in položaj zatiranih posameznikov, stisnjenih v kolesje političnih velesil ̶ nenazadnje naj bi bil kapitan Nemo v prvotni različici romana Poljak, ki naj bi obrnil hrbet kopnemu in zaprisegel maščevanje zatiralcem po neuspešni poljski vstaji proti Rusom leta 1863.
Če si težko predstavljamo sodobnega mladega bralca, ki navdušeno prebira Conseilove klasifikacije rib, pa si lahko predstavljamo tega istega bralca, kako prebira opis bitke med hobotnicami in Nemovo posadko, nakar si podmorsko favno in floro ogleda v enem od odličnih sodobnih dokumentarnih filmov (BBCjev Modri planet II je na primer odlična izbira). Takšnega branja se skorajda zagotovo ne bo lotil mladi bralec sam. Lahko pa ga z veliko angažmaja spodbuja, odmerja, dopolnjuje in postavlja v širši kontekst dober bralni mentor ̶ oziroma v najboljšem primeru več njih: mladi bralci bi lahko ob Nautilusovem potovanju spoznali še druge vire in zapise o Atlantidi, druge odprave na južni tečaj (in ob tem tudi, zakaj Vernova ideja tokrat ne pije vode), problem kitolova in onesnaževanja morja (na primer ob knjigah Lučke Kajfež Bogataj Planet voda, Planet, ki ne raste ali Vroči novi svet), sodobno politično dogajanje pa skozi pogovor ali pa znova ob ustrezni knjigi in/ali (dokumentarnem ) filmu, primerjali s tistim, ki je Nema in njegove sopotnike pognalo pod vodo.
Vernove ideje so ravno prav odbite in originalne, da nas vznemirjajo še danes. Verjetno si vsi introvertirani ljubitelji narave in knjig želimo, da nas bi kdaj doletela Aronnaxova sreča in bi nas na svoj krov vzela ogromna plavajoča knjižnica z dovršeno selekcijo knjig in pogledom na neokrnjene globine morja. Nautilusova posadka tudi sodobnega bralca lahko ponese na edinstveno potovanje s sprehodi po morskem dnu med ognjeniki, skozi gozdove halog in med ruševine poplavljenih starodavnih mest, a, če želimo, da vse to izkusijo tudi mladi bralci, tokrat samo postaviti knjige na knjižne police ne bo dovolj.
