V stari pošti Mladinskega gledališča se večer začne v nabito polni mali dvorani. Ne gre za predstavo ne za literarni večer, koncert ali predstavitev plošče, ampak za performans, ki združuje vse predhodno našteto v eno. Predvsem pa gre za predstavitev ali promocijo prvenca Anje Radaljac Polka s peščenih bankin.
Ideja je izvirna. Vzeti lik iz romana in ga postaviti v resničnost, mu napraviti Facebook profil, izdati njegovo pesniško zbirko, zgoščenko, ga celo javno izpostaviti na enem od dogodkov v Ljubljani in nemalo ljudi prepričati, da kantavtor, pesnik in filozof Feliks res obstaja (videz avtentičnosti).
Tako pride do večera, ko naj bi Feliks S. Murr predstavil svoj glasbeni album in pesniški prvenec Rekviem v F-molu. Naj mimogrede še omenim, da je t. i. vlogo Feliksa prevzel »čeden moški« (kot ga je imenovala ena od slovenskih revij) Stane Tomazin. Feliks začne s pozdravom, predstavitvijo ekipe, svoje plošče in pesniške zbirke, za katero imata vse zasluge t. i. urednik Aljaž Krivec in Tine Kolenik, kar se glasbe tiče. Gre za golo norčavost ali celo parodijo, ki jo ustvarjalci stopnjujejo do te točke, da je pogovor z avtorico Anjo Radaljac postavljen pod vprašaj. Zakaj se ta ženska norčuje iz same sebe in iz svojega imena?
Feliks je kratek. Pravi, da se literarni večeri vedno vlečejo in pesniki, ko ljudje že spijo na svojih stolih, še kar berejo in berejo in berejo. Hkrati pa aludira tudi na kantavtorje, ki vedno začnejo z zabavno predzgodbo, ampak on bo seveda drugačen. Predvsem spominja na Boštjana Narata, bodimo iskreni, in to ne zgolj kot lik, temveč tudi kot avtor besedila (imitacija). Feliks prebere nekaj svojih pesmi, nekaj jih odpoje s pomočjo Tineta Kolenika na kitari in Katarine Radaljac na violini. Potem se pojavi Sofija (Anja Radaljac), nakar sledi nekaj dramatiziranih odlomkov iz romana, ki so duhoviti, ironični in parodični, istočasno pa tudi kritični do tistih parov iz 50-ih odtenkov sive, kvazi intelektualcev in velikih besed. Zadnji sklop, pogovor z avtorico, vodi Aljaž Krivec. Pogovor je osnovan na »tipičnih« vprašanjih, publika se vmes trudi tudi s svojimi, duhovitimi, mestoma kar uspešnimi, Anje pa ne zmede nič. Pravzaprav Anja zmede publiko (avtor je nad pripovedovalcem). Aljaž s komičnimi vložki gledalce spravi v brezizhoden krohot in vestno sledi svojemu liku zagretega izpraševalca. Za konec Feliks zaključi koncert, kot se spodobi in na oder privleče nekaj ljudi iz publike, ki zraven njega malce »zašejkajo«, saj veste, kako to delajo zvezde na koncertih.
Ampak kaj pa, ko je zadeve konec? Ko se človek vpraša, kaj je sploh gledal, in ko se odpelje domov in se še kar sprašuje. In ko doma (z zamudo) do konca prebere roman in šele takrat se mu posveti in celota dobi smisel. To je nova oblika literarnega večera, to je to. Gre namreč za performans v smeri sloga Anjinega romana, pravzaprav ta slog še stopnjuje. Stopnjuje do te postmodernistične točke, ko »resničnost privzema lastnosti fikcije«, kar se v Anjinem romanu vseskozi tudi dogaja. Resničnost je neresnična, subjekta ni, umanjka tudi psihologizacija in ja, ko se tega zavem, pri vsaki stvari najdem povezavo. Anja se med pogovorom uleže na tla in razlaga, kako mora pisatelj vedeti o liku čisto vse, zraven pa našteva butaste, brezzvezne stvari, o katerih se ne bi nikoli niti vprašali. Seveda bralca sili k premisleku, gledalca prav tako, saj veste, metafikcija pa to.
Torej, kaj smo gledali? Koncert ali literarni večer človeka, ki ne obstaja? Pogovor z Anjo Radaljac, ki sploh ni bila Anja Radaljac? Pluralnost resnic, dvom, resničnost ni trdna in mnoge druge postmodernistične lastnosti, ki se pojavijo že v romanu Polka s peščenih bankin. Smo gledali promocijo romana? Ja, kakopak. Ne literarnega večera Feliksa S. Murra, temveč literarni večer Anje Radaljac, ki je bila v resnici ves čas nad pripovedovalko, kot se za pravo postmodernistično avtorico tudi spodobi.
