Recimo mu val, novi val balkanske literature (tudi glasba ni izključena, le da ne več tista iz 70. in 80. let), novi val (starih) balkanskih avtorjev – pri nas. Recimo mu tako in verjemimo, da bo trajal. Pa čeprav morda sprožen od zunaj, torej z evropskimi projekti, ki spodbujajo mešanje kultur, literatur in njihovih tvorcev, ki naj prestopajo (podirajo) meje … Prav tiste meje, ki smo si jih z osamosvojitvijo – žal – narisali tudi v glavah. A bistveno je, da Balkan ekspres še vozi, in še bolj bistveno, da ustavlja tudi v naši deželi. Tokrat nam je izkrcal starega znanca, bosansko-hercegovskega novinarja, urednika, glasbenika in predvsem pesnika Ahmeda Burića (1967). Predstavitvena turneja ob izidu pesniške zbirke je že spomladi romala domala po vsej Sloveniji – pesnik je bral in godel. No, pesnik je odšel, poezija ostaja.
»Nikoli nisem vedel, kaj je v življenju zares pomembno. / Vem samo, da so vse pesmi solze Dedka Mraza.« Čeprav se ena od osrednjih pesmi zbirke končuje s to na videz popolno deziluzijo pomena in poslanstva poezije, ki je odrejena le peščici tistih, ki še verjamejo v dobrega moža, so Vrata raja vendarle spisana s suverenostjo pesnika, ki o moči poezije očitno ne le ne dvomi, temveč jo celo dokazuje, potrjuje. Knjiga je izbor iz trojice dosedanjih avtorjevih zbirk, sestavljen v nov trden »pripovedni« lok. Uvodna, programska avtopoetološka pesem na široko odpre vrata v pesniški raj, ki pa ga že kar na začetku izenači s peklom, zadnja pesem pa s črnogledimi obeti začetek le potrdi: »Leta tečejo / in vse manj imam upanja, / da bom videl Buenos Aires. / Da bo moja domovina / čisti zrak.« (Tej osrednji misli zbirke sledi tudi naslovna ilustracija Samire Kentrić, ki je rajske strune harfe spremenila v rešetke …) Med platnicami beremo intimne zgodbe, aforistične komentarje, lucidne družbene diagnoze … Verze, ki jih je porodil uporni spomin na prostor in »čas, ki se je iztekel«. Burićeva poezija je v slikanju Atlantide – tragično izgubljenega doma, domovine in z njo povezanih ljudi, vrednot, ravnovesij in sploh mladostnih idealov – bridka, prizemljeno nostalgična, neredko pa tudi zašiljeno ironična, sarkastična.
Ahmed Burić namreč skladno s svojim priimkom, v katerem piha burja, hlastno niza verze, brezkompromisno komentira in reflektira družbeno dogajanje, posameznikovo nerazumnost, njegovo sprevrženo naravo … Da bi končno doumel, da bi si razložil njegovo in lastno tragiko (ali obratno). Pesnik se ne sprehaja po osamelih notranjih pokrajinah individuuma – s čimer pa se nujno ne odreka tudi odpovedi intimi in liriki –, temveč ustvarja poezijo epske imaginacije, intelektualnega zamaha, pronicljivega uma, ki premišljeno izziva, draži, dreza. Lahko bi rekli, da s poezijo svetu (nujno tudi sebi) vrača udarec. V mehko, tj. gnilo sredico prodira s kirurško natančnostjo, tako da se med verzi rado krvavo in tudi gnojno pocedi.
V pesmi je vpisana konkretna izkušnja vojne, begunstva, prebežništva, a tudi vrnitve v razsuto domovino in soočanja z njenimi zdesetkanimi ostanki. Distanca pesniku omogoča razširjeno, ptičjo, celo globalno perspektivo, ki pa ne ublaži bolečine in ne zmanjša tragike. Kajti dejstvo je kruto: »Kar je dobro za tvojo poezijo, / ni dobro zate.« V deklarativni angažiranosti, družbeni zavzetosti pesmi zadobivajo kosovelovski politični naboj. Toda ne v smislu aktualističnih parol, kajti pesnikova apolitičnost je izrecna: »nikoli nisem sodeloval pri pisanju programov, / niti nacionalnih niti televizijskih niti računalniških.« Podstat pesmi je angažma intelektualca ter družbeno delujočega in čutečega posameznika, pesnika, ki se čuti dolžnega izrekati svoje stališče. Stališče, porojeno v intimi ljubezni, prijateljstva, doživetij, pogovorov, utrinkov. To ravnotežje med parcialnostjo izkušnje in univerzalnostjo sporočila ustvarja trden koordinatni sistem, kjer pesemsko sporočilo ni prepuščeno naključju. Vzorčni primer takšne preciznosti je pesem V terc(in)ah, v kateri se komični konflikt na stranišču, ki spominja na prizor iz komedij Policijska akademija, izteče v satiričen komentar ameriške (zunanje) politike, kulture.
Prepoznavnost Burićeve poezije je v spoju racionalnosti doživljanja tragike in deziluzije na eni strani in posebne bivanjske brezkompromisnosti, odločnosti, četudi samoironične, na drugi: »Ne maram občutka nemoči, ki ga moč narave vsake toliko / razgali. Grmenje, ali ko veter zaziblje ograjo Empire State Buildinga.« V taki drži je čutiti tistega (stereotipnega) balkanskega duha, ki ga na domači grudi, prežetih s samozanikujočnostjo, iščemo zaman. S takšnim skoraj športnim odnosom do sveta se lepo staplja tudi pogosta športna metaforika, celo simbolika, ko denimo »celi svet pleše cvajto« ali pa pesnik ugotavlja: »Poezija je boks s povišano vročino. Ali proti njej.« Tragika se torej prej kot v jok in obup, spreminja v trpkost, želodčno kislino, modrice …, a tudi srd, pikrost, sarkazem, pa tudi nepogrešljivi humor. Pesnikovi udarci so merjeni natančno in brezkompromisno: »Narodi radi kažejo plese malomeščanskih šol / ponoči pa na skrivaj gledajo porniče.« Verzi pa spisani s posebnim zavestnim utopičnim poslanstvom oziroma vizijo očiščenja, vzpostavljanjem višjih etičnih standardov: »vendar, nekje zunaj časa in spominjanja, / prepričan sem, / bom reka, / ki očisti vse / in nosi in teče in / stoji in / je vse obenem. / Močna in vijugasta, / pa tudi ravna / kot puščica, ki jo sproži Telemah. / Ja reka bom, če me bo kdo vprašal.«
V Burićevo poezijo je vpisana poetika izjavljanja, statementa, ideje, opredeljevanja do družbene stvarnosti, zato se v njej podrobno izrisuje tudi podoba ne le potopljenega, temveč pravkar rojenega kot tudi prihodnjega trenutka. Globalizacija, tranzicija, korporacija, konzumacija, komercializacija, pa tudi vse oblike fašizmov, strahovlad ipd. so vsem znani pojavi zahodne in vzhodne sodobnosti, a njihovo uničujoče bistvo zna precizno in osebno razgaliti le poezija. Burićeva s posebno trpko slastjo.
Zbirka se zdi motivirana in tudi osmišljena z iskanjem smisla v absurdu zgodovine in zdajšnjosti »danes, ko je vse / manj besed, / ki imajo pomen, / kot tudi ljudi.« Če je Boris Pahor svojo posttravmatsko izkušnjo po prihodu iz taborišča poimenoval in romansiral z naslovom Spopad s pomladjo, lahko Buričevo poezijo označimo spopad z deziluzijo in nesmislom, ali s pesnikovimi besedami: »Vsa ta leta / se v skoraj pravilnih periodah / oglaša poezija, / in skoraj praviloma / predstavlja ostanek neizživetega otroštva, / ukradenega v pokvarjenem ritmu / menjavanja generacij.« Poezija torej kot vrata v raj in pekel hkrati, dženet in džehenem hkrati: »In zdaj se sprašujem, po vsem, kar se je zgodilo, ali je ljubezen dovolj / močan argument, da me prepriča, da je življenje, ki smo ga vrgli vstran, / le ni bilo zaman.« Ljubezen kot teoretična protipomenka smrti v praksi žalostno izgublja … Ostaja kot ideal, amfora na dnu morja sanj. »In sanjal sem, kako sem se nekoč / poljubljal na Tromostovju, in mogoče sem takrat, / ko sem hlastal za njenim jezikom, / ki ni moj materni jezik, zamudil vlak za mamine vnuke, / toda tisti poljub je bil nekaj najlepšega, kar sem kdaj doživel.«
Podobno kot knjiga v celoti imajo domišljeno, k ideji stremečo zasnovo tudi posamezne pesmi, vsaka v svojem izrazitem ritmu, melodiji, pogosto s pripevom. Njihova zvočna obleka je vse prej kot sramežljiva, vsaj v prevodu kar petih prevajalcev je tako, pesmi kličejo po nastopu, recitaciji, v njih pa vsem smrtim navkljub vibrira življenje, celo zanos. Naj vstopi, kdor si upa, čez mejo.
Ahmed Burić: Vrata raja. Prevedli: Dušan Šarotar, Esad Babačić, Jelka Ciglenečki, Stanka Hrastelj, Dijana Matković. Novo mesto: Goga, 2015. 107 strani, 17,90 €.