Eseji iz knjige letošnjega Rožančevega nagrajenca, lanskega nominiranca, gotovo niso nekaj, kar si običajno predstavljamo pod imenom »slovenski esej«. Četudi so v podnaslovu označeni za prav to, eseje o Sloveniji, Slovencih in svetu v času krize. A po drugi strani bi se tudi teksti Marjana Rožanca težko kvalificirali pod to oznako, ob kateri pomislim na bolj ali manj zmerne tekste o slovenski biti, hudomušna moraliziranja o narodovem razvoju, osamosvajanju, dodobra prekuhana z evropskim humanizmom, zahodnimi vrednotami, dežurno kritičnimi, a pokroviteljsko spodbudnimi pripombami o bodočnosti. Ne, Rožančeve peklenske maše se v nasprotju z dandanašnjimi esejističnimi produkcijami berejo čisto preveč divje; radikalizirane, neevropske, preveč žgejo. Preveč so podobne npr. Kafkovim navodilom za domača branja: Zakaj bi sploh brali knjigo, ki nas ne pretrese kot udarec po lobanji. In tudi teksti Marcela Štefančiča, jr. nas pretresejo kot udarci po lobanji. Lobotomizirajo, tlačijo, špikajo, treskajo in klofotajo. Pričujoča knjiga nič manj.
Predvsem bi jo lahko predpisali v branje prav slehernemu pripadniku naše slovenske, evropske, zahode civilizacije, magari prek zaenkrat še javnega izobraževanja. Oziroma kako je že napisal o Kleinovi Doktrini šoka: »Knjiga je tako dobra in tako urgentna, da bi jo morala slovenska vlada prevesti, izdati v multimilijonski nakladi in jo razdeliti med ljudi, potem pa razglasiti enotedenski nacionalni kolektivni dopust, med katerim bi jo ljudje prebrali«. Da malce konkretiziramo: naša knjiga je tako dobra in tako urgentna slehernemu, ki je od vseh medijev stalno bombardiran z bombastičnimi parolami o splošni nespremenljivosti, ki da terja malone brezizhoden, že sedemletni krizni vsakdan, ki dan za dnem posluša eno in isto papagajsko ponavljano sranje ter slednjič nima več druge izbire, kot verjeti v ta majmunski spev mnenjskih voditeljev, strokovnjaških ekonomistov, veleuspešnih biznismenov in seveda politikov. Če oplazim zgolj televizijo: nacionalkino parlamentarno kvantanje, planetov ekonomsko-propagandni program sleherne podjetno patentirane budalaštine, proplusovo paničarjenje, kako katastrofalna situacija je, da se potlej začudiš, ko ob pogledu skoz okno ne bruhajo vulkani. Kako gre že tisti ultimativni propagandni (beri: hitlerjanski) pregovor: če laž ponoviš dovoljkrat, se spremeni v resnico.
In Kdor prej umre, bo dlje mrtev skoz amfetaminske stavčne rafale, kot Marx na spidu, dekonstruira naš krasni neoliberalni svet. Zajebava, prepovečuje, karikira, parodira, z njim žonglira, da je prva asociacija, a res, saj dojamemo, sedi, spij čaj, samo da mirni premislek sceno zaobrne, nemara zajebava, prepovečuje, karikira, parodira, z njim žonglira še premalo. Toda rekli boste, čakaj, neoliberalizem, kaj to sploh je, še obstaja, mar se že same Finance ne norčujejo iz tega pojma, mar ni to en sam anahronizem, in to tisti najhujše vrste, socialistični, da ne rečem komunistični anahronizem. Kar naj vas ne zavede: dovolj se je ozreti po Sloveniji. Kaj kani storiti novi politikantsko superetični junak Cerar? Kaj neki, popeljati nas iz krize. Istega projekta se je lotil že prvi med našimi zaporniki Janša, potem ko je odslepljen od nekdanje predkrizne konjukture uspel priznati, da pa situacija ni ravno najrožnatejša. Za njim se je istega projekta z identičnimi ukrepi lotila prva slovenska premierka. Varčevanje, remont bank, privatizacija firm le malo pred volitvami. In Cerar zgolj nadaljuje to zdaj že jaro kačo z najslabšo možno bi-pa-ne-bi metodo. Kdor se dovolj jasno ne zavzame, daje potuho. Npr. smo proti privatizaciji, ampak ne absolutno, smo proti privatizaciji vitalne infrastrukture, ampak tudi te ne vse, temveč le tiste, za katero so pogodbe že podpisane. Smo pa ja pravniki.
Ne, neoliberalizem ni mrtev, miga bolj kot kdajkoli, posebej pri nas. Ko se najbolj zazdi, da Štefančič mlajši prepovečuje, karikira, parodira, z njim žonglira, slej ko prej z grozo ugotoviš, kako resnično protidemokratične razmere nam vladajo, kako je volja ljudstva škodljiv eksces, kako trdovratno v antisocialne finančne mahinacije je zabetonirana evropska politika. Slovenija je najlepši primer tega. Alenka Bratušek proda državne firme, se s tem hvali na vse pretege, v zameno dobi najboljši šiht v Evropi. Ker Junker tako hoče. Ker je to njegova odločitev. Ker se je tako odločil. Državljanski glas še nikoli ni štel bolj nič. In naši domači politiki, razen tragikomični esdeesovski kalimerovci, molčijo. Da kdo ne bo koga užalil. Da ne bomo izpadli nezreli. Kot se kmet ob prihodu v mesto boji osramotiti. Res, naši politiki niso bili še nikoli tako servilni in, oh, tako hlapčevski.
Pod lažno, v akademski, retorični, strokovnjaški celofan zavito digniteto je taisti neoliberalizem počel in izvaja akrobatska klestenja, tehnokratska navodila pridnim, od ljudstva popljuvanim zastopnikom, evropske države spreminja v tretjerazredne, tretjesvetne protektorate etc., in to skoraj z absolutnim ideološkim triumfom, saj se vse to zdi požegnano od samega boga, druge poti ni, ali finančni kapitalizem ali kaj je še hujše od smrti, pekla, propada banke, da resnemu kritičnemu glasu ne preostane drugega kot prepovečevat, karikirat, parodirat, z njim žonglirat, mu dati okus njegove lastne medicine, prav ker bi šel sicer brez vsakršnega upora in glasu gladko čez. Dokler bi se ljudstvo pač še dalo posiljevat. Najboljši slovenski esej ni bil še nikoli tako globalen, evropski, kritičen. Ali kot bi rekli tehnokrati: skrajno levičarski, evroskeptičen, antikonkurenčen. In tako naprej.
In neoliberalci bodo takoj pograbili: neokusno pretiravanje, vulgarno klevetanje, socialistični radikalizem, komunistične blodnje, levi fašizem. Neoliberalizem je pa ja že davno passe. Glejte, sam Mednarodni denarni sklad, ultimativna neoliberalna inštitucija, pravi, da je brutalno varčevanje zgrešeno. Ne, neoliberalizem ne obstaja. Ne več. Mrtev je. Kar pa naj vas spet ne zavede. Ultimativni neoliberalni lik je zombi. In slednjega ne ubije niti smrt.
Marcel Štefančič, jr.: Kdor prej umre, bo dlje mrtev. Ljubljana: UMco, 2014. 222 strani, 19, 90.
