Konec leta 2022 je založba Malinc izdala interaktivni komplet z naslovom Ur: Kaplja, ki ni hotela pasti. V njem najdemo knjigo baskovskega ustvarjalca Juana Kruza Igerabide Ur: Knjiga o dežju z ilustracijami ene najprepoznavnejših sodobnih baskovskih in španskih ilustratork Elene Odriozola. Knjiga je izven kompleta izšla že nekaj mesecev poprej, v kompletu pa jo spremljajo Odriozoline ilustracije še na kartončkih in prosojnice z dežnimi kapljami. Poleg tega pa tudi prosojnice s španskim prevodom nekaterih odlomkov iz besedila.
Knjiga se pomembno povezuje s priloženim likovnim gradivom (že v kolofonu je na primer zapisano, da gre za dvojezično izdajo s priloženim likovnim gradivom za igranje, kar se navezuje na interaktivni komplet) in šele interaktivni komplet zares deluje kot celota, čeprav je knjigo mogoče kupiti in si jo izposoditi tudi posamezno.
Kaj pa nam prinašata knjiga in spremljevalno gradivo v interaktivni škatli? Na platnicah knjige najdemo zapis:
Ta knjiga je povabilo
k igranju z dežjem,
k igranju z življenjem,
ki nas dežuje v svet
in nas odnaša proti lastnemu morju.
K igri nas vabi že Igerabidejevo besedilo. Najprej nas sprejme zgodba o Ur: kaplji, ki ni hotela pasti. Kot nekakšno izhodišče za nadaljnji premislek in igro. Igerabide upove zgodbo o kapljici, ki se ne želi spustiti v neubranost dežja. Spremljamo njen pogovor s štirimi vetrovi, a šele četrti, severnik, ki sicer ima tolikšno moč, da bi kapljo lahko prisilil, da se spusti, a ga premami radovednost in si želi vedeti, zakaj se Ur noče prepustiti svoji usodi, najde pravo spodbudo za uporniško kapljo ̶ spodbudi jo k premisleku: »Če imaš težave z neubranostjo, pa si izmisli, kako doseči ubranost.« Ur opazuje dež, padanje posameznih kapelj in v njihovi neubranosti prepozna ubranost; nato prične ustvarjati: »Začela je plesati, peti in pripovedovati to, kar je prej gledala z očmi, slišala z ušesi, se dotaknila s telesom, vonjala nosom in okušala z jezikom.« Ustvarila je »svojo ubranost zvokov, podob in gibov«, se »spustila in plesaje padla navzdol«.
Igerabidejevo pripoved lahko prebiramo kot poetično »pravljico« z uporno glavno junakinjo in štirimi oponenti, kot avanturo, ki ji bodo lahko sledili tudi mlajši bralci. Lahko pa v prebranem, kot v spremni besedi opozarja tudi Tilka Jamnika, zasledujemo tudi zgodbo o temeljnih eksistencialnih vprašanjih, o življenju, o strahu pred koncem, ki se lahko nadaljuje tudi v strah pred življenjem samim, ter hkrati o radosti nad življenjem, nad ubranostjo, ki jo s pomočjo umetnosti najdemo v njegovi neubranosti, pa naj bo ta prisotna že v življenju samem ali pa jo tja polagamo sami, s tem pa osmišljamo svoj spust, zbiramo moč in pogum zanj.
To igranje z življenjem, ki ga prinaša zgodba o Ur, se nato nadaljuje, najprej v dveh sklopih poezije, ki ju Tilka Jamnik v spremni besedi označi kot »niz otroških pesmi«, ki izhaja iz ugotovitve, »da je to življenje veselo, igrivo, ustvarjalno«, in »niz resnejših pesmi«, ki izhaja iz dejstva, da Ur odrašča, ob tem pa se zave »svoje enkratnosti in končnosti, obenem pa povezanosti z vsemi in vsem«. V četrtem delu avtor predstavi predloge za prenos zgodbe o Ur v gledališke predstave (ročne lutke, senčne lutke, igrano gledališče), peti del pa prinaša zgodbo o Ur v obliki dramskega besedila, primernega za igrano predstavo z (mladimi) igralci.
V interaktivnem kompletu knjigo, kot rečeno, spremlja tudi »likovno gradivo za igranje.« Na kartončkih najdemo ilustracije Elene Odriozole, silhuete, ki jim lahko v kontekstu prebranega v določeni meri sami določamo pomen: je to deček, ki stopa v lužo?; so to otroci, ki se s knjigami v rokah pripravljajo na predstavo?; zakaj eden od njih upira pogled navzgor, se pripravlja k dežju?; je to kuža, ki otresa svojo dlako, je prenehalo deževati?; kaj se dogaja z gospodom z dežnikom?; je zapihal kateri od vetrov, ki poskušajo spametovati Ur? Ob kartončkih najdemo prosojnice z različnimi oblikami dežja. Enkrat so kaplje goste, drugič redkejše, padajo postrani ali naravnost, so večje ali manjše, lahko pa jih združimo v ogromen naliv. Se pomen ilustracij na kartončkih spremeni, če jih povezujemo z dežjem na prosojnicah? Lahko s kartončki in prosojnicami upovemo svojo zgodbo?
Z ilustracijami Elene Odriozola iz branja prehajamo v igro. Njena umetniška dela pogosto izstopajo iz klasične knjižne ilustracije in stopajo v svet družabnih iger in gledališča. To izpostavlja tudi mednarodna kritiška javnost, ki Odriozolo pogosto uvršča v sam vrh sodobnih ilustratorjev.
Hkrati pa tej igri dajejo izhodišče, možen kontekst in sidrišče tudi Igerabidejeva besedila. V slovenski izdaji so ilustracije prvič umeščene tudi v knjižno izdajo, ob sam tekst. Kar po eni strani omogoča nove smeri za premislek besedila, po drugi strani pa bralca, ki si take usmeritve želi, usmerja k eni od možnih interpretacij narisanega, ne da bi se pri tem omejevalo možne smeri poigravanja z ilustracijami na kartončkih. Ti v kombinaciji s prosojnicami še vedno omogočajo nešteto možnosti za raziskovanje, igranje in razumevanje.
Igra z ilustracijami se seveda povezuje tudi z igro z jezikom. Delo sta prevedla Barbara Pregelj in Peter Svetina, ki ga bralci med drugim poznamo po lastnem poigravanju z jezikom v prozi in poeziji. K igri z jezikom ali z jeziki lahko odpeljejo tudi prosojnice s španskimi prevodi delov besedila, čeprav se mi (za razliko od dežnih kapelj, kjer je čar prav v tisku na prosojnice, ki jih poljubno kombiniramo s kartončki) izmika pomen tiska besedila na prosojnice (za projiciranje na platno, polaganje neposredno ob slovenski tekst v knjigi?). Pozorni bralci spremne besede bodo opazili, da je v njej omenjena tudi »zgoščenka z zvočno podobo Knjige o dežju«, ki je v trenutno v interaktivnem kompletu (še?) ni, morda pa bo kasneje nahranila čute še s te plati.
In če zaključim z verjetno ključnim vprašanjem: komu je tovrsten interaktivni paket primarno namenjen, koga lahko nagovori? Knjiga skupaj z likovnim gradivom prinaša toliko poti v svet Ur, da bi samostojni mladi bralec lahko obstal že ob prvem križišču, sprašujoč se, po kateri naj krene. A ob tem ne gre pozabiti, da je ena od teh poti večini mladih bralcev najverjetneje razmeroma blizu (in bližje kot povprečnemu odraslemu bralcu). Sodobne družabne igre namreč vedno pogosteje gradijo na vizualni podobi in poigravanju z zgodbo, takšni sta na primer Dixit ali Kocke za pripovedovanje zgodb. Morda samostojna pot mlade bralce torej vodi preko likovnega gradiva h knjigi.
A primarno je, po mojem mnenju, interaktivni komplet namenjen predvsem skupinskemu branju. S številnimi potmi k zgodbi in njenemu razumevanju je paket izjemno primeren za obravnavo v bralskih skupinah, predvsem v razredu, znotraj interesne skupine (bralni klub, igralska skupina) ali celo doma. Vse poti se povezujejo. Kot poudarja že Tilka Jamnik v spremni besedi, dramska uprizoritev pripomore k poglobljenemu razumevanju besedila. Enako bi lahko trdili za poezijo, ilustracije … Hkrati pa različne poti vstopanja v zgodbo pomenijo tudi, da lahko sodelujoče pritegnemo k sodelovanju po različnih poteh, glede na njihov interes: nekatere z uvodno kratko zgodbo, druge s poezijo, spet druge z ilustracijami, gledališko igro, ustvarjanjem lutk, plesom ali preko igre s prosojnicami. Nenazadnje interaktivni komplet kakršen je Ur: Kaplja, ki ni hotela pasti, izpostavlja bližino vseh teh poti k zgodbam, ki se je ob delu z mladimi bralci preredko zavedamo. Koliko poti vodi k zgodbam in od zgodb, kje vse se sekajo in kaj vse nam lahko prinesejo!
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.