Knjiga, ki bi je bil Ciril Kosmač vesel

Leto 2020 je za Cirila Kosmača (1910–1980) dvojno jubilejno, saj od njegovega rojstva mineva 110, od smrti pa 40 let. V njegovem letu je pri založbi Beletrina izšla prav posebna knjiga, obsežna zbirka kratke proze Lovim pomladni veter. O knjigi, v kateri so zbrane doslej le redkim znane ali celo povsem neznane novele, ki jih Kosmač ni objavil v knjigah, ampak samo v različnih časopisih in revijah od začetka tridesetih let do konca petdesetih, sem se pogovarjala z njegovo hčerko Nančo Kosmač Kogej in Andražem Gombačem, ki je zgodbe zbral in uredil.

Začniva s prijetnim vprašanjem, in sicer, kakšne spomine imate na svojega očeta, na otroštvo? Da si bralci ustvarimo podobo Cirila Kosmača, ko ni bil samo v vlogi pisatelja.

Nanča: No, to je za začetek težko vprašanje, saj bi bil odgovor lahko hitro predolg za intervju. Na očeta imam lepe, vesele spomine. Izredno duhovit in zabaven človek je bil, blaga duša. Rad je pripovedoval zgodbe o ljudeh iz domače vasi, ko smo hodili na izlete po Tolminskem. O vsaki hiši, mimo katere smo šli, je kaj povedal. Igral se je z besedami, bliskovito je ustvaril besedno igro, vse ga je zanimalo in zelo veliko smo se pogovarjali. Zanj sta bila njegova otroka vedno na prvem mestu. Rekel je, da naju enakopravno obravnava. Na kratko, bil je preprosto drugačen od očetov mojih vrstnikov.

Kako se je začelo? Kako si izvedel za zgodbe, ki so zbrane v knjigi Lovim pomladni veter?

Andraž: Svojo ljubezen do Kosmača sem okrepil pred desetimi leti, ob 100. obletnici njegovega rojstva in 30. obletnici smrti. Rodila pa se je že na gimnaziji v Kopru. Profesorica slovenščine Jasna Čebron je znala dijakom približati dobro književnost, seveda tudi njej zelo ljubega Kosmača. Pred desetimi leti sem se kot novinar Primorskih novic ob pisateljevem jubileju še bolj poglobil v njegova dela in Nančo Kosmač Kogej prosil za intervju. Sprva mi je po telefonu vljudno pojasnila, da raje ne bi govorila o očetu. Dotlej je dajala samo krajše izjave, pravega intervjuja pa ne. Kasneje sva se spoznala na predstavitvi Kosmačevega albuma, ki ga je leta 2010 izdala Mladinska knjiga. Na sedežu Društva slovenskih pisateljev sem se ji predstavil in pogovarjala sva se o njenem očetu. Nekaj dni zatem me je poklicala in rekla, da bo dala intervju, ker je začutila, da imam Kosmačevo delo rad in ga poznam. Napravila sva daljši intervju, ki je požel zelo lepe odzive. Pisala mi je celo največja poznavalka Kosmačevega dela, danes žal pokojna Helga Glušič. V elektronskem pismu je zapisala, da je z velikim veseljem prebrala intervju s Kosmačevo hčerko: »Osebnost pisatelja je na novo oživela v značilni podobi, kakor odseva v njegovih literarnih besedilih, ki se z novim branjem zlahka združujejo z doživljanjem sodobnega časa. S tenkočutnimi hčerinimi spomini pa zaživi tudi njegov osebni svet.« In prav v doktorski disertaciji Helge Glušič Pripovedna proza Cirila Kosmača, objavljeni tudi v knjigi, sem naletel na nekaj naslovov novel, ki jih nisem poznal: Cerkovnik Martin, Hiša št. 14, Potepuh Najdù, Zločin Bernarda Tula, Zlato … Zanimale so me, zato sem jih poiskal v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK). Kosmač jih je namreč objavil samo v časopisih in revijah, nikoli pa jih ni uvrstil v knjigo. Po nekaj srečnih naključjih sem prišel še do drugih, doslej komaj komu znanih pisateljevih besedil. Ko sem jih začel brati, sem ugotovil, da so nekatere zgodbe izvrstne, izbrušene, že povsem kosmačevske, v mladostnih iz učne dobe pa še prevladujejo vplivi Cankarja, Preglja, Magajne … A tudi v teh so dragocena spoznanja in seveda pričevanje mladega fanta, ki je po zelo težkih preizkušnjah moral hitro dozoreti, prezgodaj odrasti. Predlani sem v klepetu po predstavitvi romana Ferenca Molnárja Dečki Pavlove ulice, za katerega sem napisal spremno besedo, Kosmačeve neznane novele omenil direktorju Beletrine Mitji Čandru. To sem že pozabil, ko me je nekega dne poklical in vprašal, ali lahko sestavim knjigo s Kosmačevimi zgodbami, o katerih sem mu pravil. Bližalo se je leto pisateljevega dvojnega jubileja, zato je bila ponudba tem mikavnejša. Nekajkrat sem se sestal z gospo Nančo in jo založil s fotokopijami očetovih novel, pa tudi drugih njegovih besedil, povečini časopisnih člankov. Gospa je zelo previdna in natančna, kar mi je všeč. Vse je prebrala, tudi večkrat, temeljito premislila, se pogovorila s sorodniki in drugimi, ki jim zaupa. Ko sva se spet srečala ob kavi, mi je povedala, da sta količina in kakovost zgodb, ki jih njen oče ni uvrstil v knjige, presenetili celo njo in druge pisateljeve potomce. In prikimala je: to vsekakor mora v objavo.

Kaj vas je prepričalo v objavo teh zgodb v zbrano delo?

Nanča: Naj pomislim … Časovna odmaknjenost, pojavljanje težnje po spreminjanju zgodovine, Andraževa vztrajnost, želja, da se ne pozabi težkega življenja Primorcev pod fašizmom, teksti, ki so presenečali s svojo aktualnostjo danes, njegova tako prepoznavna pisava že v zgodnjih besedilih, lepota jezika – ne nujno v tem vrstnem redu. Andraž je opravil res veliko delo že pri iskanju teh objav. Trajalo je kar nekaj časa. Prelomno je bilo spoznanje, da si besedila ne bodo sledila po času nastanka. Ni šlo za razvoj pisatelja, njegovega zorenja. Izrisovala se je kronologija fašizma na Primorskem, usoda mnogih v tistem času. In ugotovitev, da je taka knjiga danes zelo aktualna danes.

Kako je potekalo zbiranje gradiva in združevanje le-tega v smiselno celoto?

Andraž: Prenašanje toliko besedil iz časopisov in revij v knjigo je bilo res precej naporno. Kot novinar vem, da v hitrem časopisnem ritmu prihaja do mnogih napak. Pri urejanju knjige smo večino zagat s skupnimi močmi rešili, pri nekaterih pa smo zelo pogrešali pisatelja, nismo ga mogli vprašati, kaj je tu ali tam prav, ali je res želel zapisati tako, ali je tisto napaka, je bil morda na delu tiskarski škrat … K sreči so bili tu urednica Špela Pavlič, lektor Jernej Županič in korektorica Jerneja Katona Zajc, ki so se zelo izkazali. Zanimivo je tudi, da smo z objavo teh zgodb iz pozabe potegnili nekaj narečnih besed. Ena takih je »pilakar«. Na Tolminskem imam dobre vire, ki so mi pomagali razrešiti marsikatero uganko, a tega pilakarja nihče ni znal pojasniti, niti starejši v Kosmačevih krajih. Nakar sem to besedo našel pri Ivanu Preglju, v Tolmincih, skupaj z razlago: pilakar je človek, ki nerad da denar, torej skopuh.

Rekel si, da je gospa Nanča dejala, da je te zgodbe treba objaviti. Lahko, prosim, o tem poveš kaj več?

Andraž: Med pripravljanjem knjige smo opazili, da bo žal še kako aktualna – okrepili so se poskusi sprevračanja zgodovine in spet je treba pojasnjevati, kdo je pred sto leti koga napadal in zatiral ter kdo se je pred kom moral braniti. Kosmačevo pričevanje iz prve roke – za povrh seveda v izbrušenem jeziku – je neprecenljivo! Sodeloval je s TIGR-om, prvo protifašistično organizacijo v Evropi, in bil z devetnajstimi leti najmlajši obtoženec na prvem tržaškem procesu leta 1930. Zaradi mladoletnosti in pomanjkanja dokazov so ga oprostili. Naložili so mu strog dveletni policijski nadzor v domači vasi, ki je ni smel zapuščati, prav tako ni mogel delati, ni smel biti v javnih prostorih … Po nekaj mesecih je sredi noči pobegnil čez Rapalsko mejo v Jugoslavijo in takrat se je začelo njegovo potepuško življenje. Malo znano je, da je v zgodbah, zdaj končno uvrščenih v knjigo, opisal tržaški proces in svoje jetniške izkušnje v različnih ječah, tudi v Gorici in Kopru. Najbolj je znano njegovo jetništvo v Rimu, ki ga opisuje v sloviti Gosenici, zdaj pa so tu še druge novele, tudi dve o koprski ječi, ki je bila ogromna in razvpita, v sedemdesetih letih je med obiskom Kopra spomine na njen sloves obujal celo nobelovec Ivo Andrić. Danes niti večina Koprčanov ne ve, da je v njihovem mestu, tam, kjer zdaj gradijo podzemno parkirno hišo ob nekdanjem Tomosovem bloku, v času Avstro-Ogrske in fašizma stal ogromen zapor. Vse do leta 1948, ko so jo porušili, je bila to daleč največja stavba naokrog. Jetnike so mučili na karabinjerski postaji v Semedeli, ob cesti, ki danes pelje na Markovec. Tam danes stoji spominsko obeležje. V zgodbah Velika nedelja in Utrinki iz ječe Kosmač opisuje koprske ječe, tržaški proces pa najdemo v zgodbi Bazovica 6. september in noveli Ogorek, ki je ena boljših. Gre za Kosmačeve mojstrovine, ki so osupnile tudi njegove potomce.

Kakšne zgodbe še najdemo v knjigi?

Andraž: Knjigo Lovim pomladni veter lahko beremo kot drugo Kosmačevo avtobiografijo, poleg mojstrskega romana Pomladni dan. V novi knjigi opisuje svoje otroštvo in mladost v času fašizma v domači vasi Slap ob Idrijci, jetniške izkušnje, tržaški proces, prebeg v Jugoslavijo in begunsko izkušnjo, ko je bil psihično in fizično najbolj na dnu. Bil je nepredstavljivo reven, večkrat lačen kot sit – dejansko je izkusil, kaj je to huda lakota. Opisal je tudi begunska leta v Franciji – nekaterim je že znana zgodba Prebujenje, ki pa je Kosmač nikoli ni uvrstil v svojo knjigo. Leta 1945 jo je objavil v Slovenskem poročevalcu, pozneje pa so jo ponatisnili v nekaj izborih partizanske in uporniške proze. V tej zgodbi, uvrščeni tudi v knjigo Lovim pomladni veter, opisuje, kako so ga nekateri Francozi med drugo svetovno vojno v Marseillu sprva gledali z zadržki, potem ga trepljali po rami, češ »zdaj ste se Jugoslovani odločno uprli nacifašizmu in sledili vam bodo po vsej Evropi«. Druga zgodba pa je bila doslej popolnoma prezrta in komaj kje omenjena. Nanjo sem naletel po naključju, v eni od pisateljevih bibliografij sem opazil dotlej neznan Osnutek za daljšo zgodbo. Najprej zaradi tako sramežljivega naslova nisem pričakoval kaj posebnega, zato me je tem prijetneje presenetila zelo zanimiva, večplastna in razvejana zgodba, v kateri se skozi daljše obdobje prepletata dve pripovedni niti: najprej je tu Kosmačev sovaščan, posebnež, ki se s svojo izvoljenko preseli v Belgijo, kjer namerava rudariti, pa je prešibkega telesa, da bi to zmogel. V Franciji zakonca životarita. Sočasno nam pisatelj razgrinja svojo življenjsko zgodbo in več srečanj z nesrečnima sovaščanoma … Res čudovita zgodba, pretresljiva in odlično napisana. Poskusno sem jo dal brati nekaj zelo izkušenim bralcem, ki so jo vsi po vrsti pohvalili in poudarili, da nujno mora v knjigo – celo kak Prešernov nagrajenec je bil med njimi. Mogoče bo kdo šel raziskovat, ali sta ta Kosmačeva sovaščana res živela in se preselila v Belgijo in Francijo, a mene to med pripravljanjem knjige ni zanimalo. Umetniku je dovoljeno resničnost prirejati. Drugače povedano: resnične dogodke preobrazi in premelje v zgodbo, da nam učinkoviteje pokaže resnico. Umetnik ni zgodovinar. Kosmač je mojster v pripovedovanju zgodb, ki delujejo resnično. Kakor je rekel že Mark Twain: naj resnica ne ovira dobre zgodbe!

Zanimivo pa je, da so ga v glavnem reševali Primorci. Torej je to tudi knjiga o primorski solidarnosti, ki je vladala med begunci. Povečini je objavljal v Istri, pomembnem glasilu emigrantov Julijske krajine in Istre, protifašističnem časopisu, ki je imel sedež v Zagrebu in uredništvo tudi v Ljubljani, vodil ga je Jožko Žiberna, rojen v Divači. Kosmač je tam objavljal zgodbe in pričevanja o fašističnem nasilju.

Se vam je kdaj zazdelo, da so vse te težke izkušnje, ki jih je na žalost prestal že kot mladenič, vplivale na vašega očeta tudi pozneje v življenju?

Nanča: Nedvomno bi izkušnje, kakršne je doživel oče, zaznamovale vsakogar. Včasih je rekel, da je imel zelo težko življenje, a da človek nikoli ne sme obupati. Da človek prej umre od obupa kakor od lakote. In kljub vsemu, kar je doživel, je ostal svetel, optimističen in neuklonljiv človek.

Gre torej za knjigo, ki je pomembna tudi iz zgodovinskega vidika?

Andraž: Njegovo pričevanje je zanimivo, ker je bil pri TIGR-u, ki je bil v povojni Jugoslaviji zamolčan in potisnjen v senco partizanščine. Pozneje se je pridružil še partizanom, zato je njegovo pričevanje tem dragocenejše. Kosmač je – cankarjansko rečeno – res stal v areni življenja. Že takrat je pričal in priča tudi danes. V svojem času je v dnevnem časopisju opisoval, kaj so italijanski in nemški vojni zločinci počeli v naših krajih, in po vojni poudarjal, da zahodni zavezniki tega ne vidijo dobro, zaradi česar so jo prepoceni odnesli generali krvavih rok. Kosmač je poudarjal, da nas je napadel sovražnik, ki je klal, ropal in požigal, zato smo se morali sami organizirati in braniti. Nanča, njegova hči, je vesela objave očetovih besedil in si želi, da bi nagovorila čim več generacij.

Nanča: Tako je, želela bi si veliko mlajših bralcev, takih, za katere so to že daljni časi, o katerih vedo zelo malo ali nič. To so resnične zgodbe, krivice, hude stvari so se dogajale. Ne želim si, da bi se ponovile in bi jih doživljali moji vnuki. Ko pa se domači pogovarjamo danes, vedno znova ponovimo, kaj vse so prestali naši starši. Zato je treba o tem vedno znova govoriti in pisati. Literatura je dobra učiteljica, je rekel moj oče.

Kljub temu da govori o številnih grozotah, ima knjiga pozitiven konec. Zakaj ste se tako odločili?

Andraž: Knjigo smo želeli svetlo zaključiti. Sprva je bila na koncu zgodba o razbojnikih in sodniku, v kateri je Kosmač zelo oster do povojnega izmikanja vojnih zločincev. Nazadnje pa smo se odločili za novoletni uvodnik iz Slovenskega poročevalca iz prve številke leta 1956, ki je zelo lepo napisana zgodba z voščilom ter pisateljevo poslanico, kako si moramo vsi skupaj prizadevati za boljši svet. To je lep iztek knjige, ki sicer govori o mučnih stvareh in o sovraštvu med ljudmi. In prav zato Kosmač poziva k soustvarjanju boljšega sveta! S tem spoznanjem smo izbrali tudi naslov. Prvotni delovni naslov je bil Takih pomladi zdaj ni več, citat iz ene iz novel. Pomlad je Kosmačeva beseda, namigniti pa smo želeli tudi, da ni več niti takih pisateljev, ne samo pomladi. Pozneje smo ugotovili, da se zgodovina žal očitno res ponavlja in da take pomladi velja klicati, ne pa odganjati že z naslovom knjige. In v istem odlomku iste novele smo našli svetlejši naslov: Lovim pomladni veter. Je zelo kosmačevski, v njem najdemo tudi absurd, ki Kosmaču ni bil tuj, spomnimo se samo, kako njegov Matic Enaka Palica vztrajno lušči palico, da bi bila povsem ravna, popolna, pa se mu vsaka nazadnje zlomi, nakar naš Sizif pograbi drugo in spet začne – absurdni in uporni človek, ki se ga ne bi sramoval niti Camus! Prav tako ne moreš uloviti vetra, pa vendar je v tem početju nekaj radoživega, svetlega, pozitivnega. Kljub vsemu kar je doživel, Kosmač ni bil mračen. Želimo, da je to knjiga pričevanja o grozotah in obenem vere v boljši jutri.

Ali mislite, da bi bil vaš oče vesel te knjige?

Nanča: Mislim, da bi bil oče te knjige vesel. Vesel, ker je vedno govoril, da, kar je dobro, ostane. Potem bi se jezil name, zakaj je notri ta ali oni tekst, saj vendar vem, kaj je bil njegov izbor. Sam sebi je bil najstrožji kritik. In mislim, da bi bil vendar zadovoljen, da so besedila tu, v knjigi, ne pozabljena v starih časopisih, v opomin, da težkega obdobja ne smemo pozabiti, da se kaj podobnega ne sme ponoviti.

Knjigo Cirila Kosmača Lovim pomladni veter lahko kupite na tej povezavi.