V tokratni Knjigi priznanj se predstavi Andrej Hočevar (1980), urednik zbirke Prišleki pri založbi Literatura in spletnega medija LUD Literatura ter avtor šestih pesniških in ene kratkoprozne zbirke. Njegova zadnja zbirka Seznam je nominirana za Veronikino nagrado.
Ime: Andrej
Zadnja knjiga:
Seznam. Ta pesniška zbirka je potrebovala precej časa in jaz sem zanjo potreboval precej časa. Idejo, da bodo iz gradiva nastale tri ločene knjige, so hitro izpodrinili dvomi, obupi in krize, dokler se nisem začel prepričevati, da so najboljše zbirke vendar tiste, ki so tudi dovolj raznolike. Ampak razen izjem je večina tekstov iz Seznama v resnici starejša od Dvojne napake, ki sem jo pisal bolj strnjeno, zbrano in ki je izšla leto poprej.
Kje ste odraščali?
V Mariboru.
Kaj ste študirali in kje?
Primerjalno književnost v Ljubljani. En semester v Berlinu. Kot zlati maturant in študent z zelo visokim povprečjem študija seveda nisem nikoli zaključil.
Kje živite in zakaj?
V Šiški v Ljubljani. V Mariboru nikoli nisem hotel ostati, da bom pobegnil v Ljubljano, zame sploh ni bilo vprašanje. Danes vem, da to ni bilo samoumevno; a imel sem tudi srečo in podporo. Tukaj sem že natanko polovico življenja, a v Šiški – v isti ulici, ne pa tudi hiši – dobro tretjino.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Dvojno napako imam pri sebi za tisto knjigo, ki je iz mene naredila pisatelja. Pesnik piše pesmi, pisatelj pa preprosto – piše. Ta knjiga mi je približala obzorja, ki se mi prej niso zdela dosegljiva. Mogoče še vedno niso. Če ne bom prišel dlje od tukaj, vem vsaj to, da sem zavrtal nekam globlje. Da diham drugače kot prej. Ponosen sem na elektronski medij www.ludliteratura.si. Ponosen sem, kadar mi kot uredniku uspe k sodelovanju privabiti zanimivega avtorja. Sicer pa sem najbolj ponosen na niz svojih skladb, ki jih v tišini aranžiram za imaginarni bend. En takt, ena ura dela.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Če le gre, vstanem čim bolj zgodaj. Spijem precej zelenega čaja. Ob tem berem, poslušam glasbo. Pišem, če sem v fazi pisanja (nisem). Če nisem predolgo zgolj strmel predse in se žena in otrok nista vmes že zbudila, grem teč. Se stuširam. Pojem zajtrk in grem z otrokom v vrtec.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Verjetno. Gotovo. Pustimo to.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Moški ne bi smel iz hiše brez suknje.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki.
Seznam vsebuje poanto, da nisem človek seznamov. Mogoče Knausgårdov Moj boj pa kaj od Alejandra Zambre in Franza Wrighta? Mogoče kar poljubno številko revije Literatura.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Veliko jih poznam, z redkimi prijateljujem. Povsod okrog mene so. Nekateri me spravljajo v zadrego, drugi navdihujejo. Vsem se preveč izogibam.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Enosmerne ulice? Svobode? Nadje, seveda! Po drugi strani pa ne bi hotel biti avtor svojih druge in tretje zbirke.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Nekoč se mi je zdelo pomembno, da je to predvsem na nekem drugem kraju. A temu kraju se bržkone reče samota. V pravilnih odmerkih, čim dlje proč od samega sebe, kjer prideš samemu sebi še najbliže.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Odvisno od trenutka. César Aira. Yoko Tawada. Naključni imeni. Ni stalnic, treba je požgati mostove. V resnici verjetno en kup avtorjev, ki so mi tudi sicer blizu in s katerimi (ali njihovimi deli) pridem v stik po kakšnem uredniškem naključju. Redni sodelavci, ki se tega niti ne zavedajo. Östlund. Antonioni. Rohmer. Spet naključna imena. K sreči je moja od nekdaj najljubša jazzovska založba začela svoj katalog ponujati tudi za sprotno pretakanje, tako da lahko končno spet poslušam glasbo, ki se mi zdi navdihujoča, obenem pa mi tega ni več treba prikrivati pred vzvišenimi kolegi s študentskega radia, za katerega že nekaj časa ne pišem več recenzij.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Pri Dvojni napaki sem imel jasen koncept (neizbežnost zdrsa v fikcijo kot edina možnost za pripovedovanje o resničnosti). Posamezne zgodbe sem si izmišljal na dolgih sprehodih s psom ali med tekom – sicer namreč nisem našel dovolj miru in koncentracije – , dokler se mi ni zdelo, da sem prišel do točke, od koder je vse odprto in na dlani. Grozno sem se zabaval ob kombiniranju scen in potencialnih zapletov, ki so me katapultirali v neka druga, a še vedno v nekem smislu moja življenja. Po zadnji zgodbi bi kdo mogoče pomislil, da se spoznam na šport, a je v resnici nasprotno. Da bi manjkajoče poznavanje nadoknadil, sem se resno lotil zabavne raziskave dejstev, za katera vsakomur, ki so mu znana, ne bi nikoli padlo na pamet, da bi jih bilo sploh treba, ali vredno, odkrivati.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Nobenih ritualov. Nič posebnega. Ni viskija pod mizo. Ni orgij. Nekoč zvezek, zdaj tipkovnica. Zame je bil v nekem smislu najpomembnejši tretji del Seznama, ki je v tudi najbolj eksperimentalen in mi je zadnje čase najljubši, kot da ga šele zdaj zares razumem. Tiste pesmi so namreč začele nastajati iz praznine, iz odsotnosti pesniških idej, zato sem si pripravil zelo stroge načrte in razpredelnice, navodila za pisanje pesmi, skratka, za katera nikoli ni bilo mišljeno, da bi jih kdorkoli moral razvozlati ali da bi to kakorkoli pripomoglo k razumevanju. Seveda sem jih z užitkom kršil.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Iz fotelja imam čudovit razgled na goste zelene krošnje.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Saj to. Če nimaš blokade, nisi pisatelj, kajne? Za Seznam sem si, kot rečeno, ustvaril omejitve in navodila. Sicer pa ob vsaki zapisani besedi pomislim, da utegne biti zadnja. Trenutno res nič ne pišem. S tem se poskušam čim manj obremenjevati, a to včasih slabo prikrivam – verjetno je tudi to dokaz pisateljstva. Ne mudi se mi več. Sicer mislim, da bi se moral večkrat skoncentrirati in prisiliti. Pisanje kot trening. Sicer pa: branje.
Opišite svoj idealen dan.
Mir. Nikjer nikogar.
Opišite svojo večerno rutino.
Če mi ni uspelo zjutraj, je zvečer mogoče še ena priložnost za tek. Čaj. Kozarec vina z ženo na balkonu. Glasba.
Najljubša pijača: alkohol?
V smislu – ja? Pivo je za najstnike. Zadnjič so me nadvse prijetno presenetila neka štajerska biodinamična vina. Pa neka madžarska. Pastis in podobno. Suhi šampanjci, macerirana bela vina in pikantna rdeča. Sicer pa imam rad tiste čudne fermentirane pijače, kot so ruski kvas, turška boza ali sibirski kumis.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Teh pa res ne manjka.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Brata, ki je tako nesmiselno umrl v svojem sedemindvajsetem letu, ko mu je po treningu odpovedalo srce. Ampak vsak odgovor na to vprašanje je sebičen.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Pred nekaj dnevi sem si prisegel, da ne bom več nikoli jedel čipsa. Naredim dober onigiri; če kaj ostane, se vedno prileže. Umeboši. Sir. Kisle kumare.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Med drugim zagotovo besedico “pač”.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Nekoč mi je, potem ko sem prebral svoj prevod neke pesmi, nekdo iz občinstva razložil, da bi bil moral namesto “poroka” uporabiti “zakon”. Kot otrok ločenih staršev seveda nisem mogel vedeti, da to ni eno in isto, ker zakon, ne nazadnje, propade. Ko sem bil še majhen, je neki znani pisatelj v druščini drugih znanih pisteljev prišel bojda popolnoma pijan na branje, namenjeno otrokom. Isti pisatelj mi je mnogo let kasneje očital, da je bil moj nastop takšna polomija, da sem z njo onemogočil njegovega. Ni mi težko priznati, da je bil moj nastop res slab. Bolj bi me bilo sram megalomanije.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Še marsikaj, kot se za samozaposlenega v kulturi spodobi. Različne stvari v založništvu, kar se mi zdi fascinantno, žal pa tudi čedalje bolj utrujajoče. Predvsem sem urednik pri LUD Literatura, kar sem si želel postati in za kar sem si prizadeval že kot študent. Oblikujem pa tudi knjige, notranjost – na tržišču je toliko grdih knjig, mnogi nimajo pojma o osnovnih tipografskih pravilih. Mene pa to nadvse veseli in zanima. In mislim, da sem v tem dober. Nikakor ne pravim, da so e-knjige v tipografskem smislu boljše, pravim pa, da pogosto žal niso slabše od že tako slabih tiskanih.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Naj si najdejo prijatelja, partnerja, terapevta. Ne nujno v tem zaporedju. Naj odnehajo. Počnejo kaj drugega. Sprevidijo, od kod izvira njihova zabloda. In naj potem ugotovijo, ali jih pisanje res še zanima. Če ja, super, naj čim več berejo, kupujejo knjige in hodijo na literarne prireditve in delavnice in sploh kulturne prireditve. Če so še vedno prepričani, da jih pisanje zanima, naj si čim prej najdejo urednika in se nasploh naučijo poslušati nasvete drugih.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Ni dneva brez Star Treka.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Trenutno nič ne pišem. S prijateljem sva se dolgo pogovarjala, da bi šla potovat ob reki Dravi, o čemer bi jaz napisal nekakšno knjigo. To bi bilo prima, kajne! Ampak nimam pojma, kako se tega lotiti, pa že dolgo razmišljam, tako dolgo, da sem vmes o tem že nehal razmišljati.
