AirBeletrina - Knjiga priznanj: Bronja Žakelj
Panorama 30. 9. 2018

Knjiga priznanj: Bronja Žakelj

Nedavno je pri Beletrini izšel prvenec Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset. Gre za biografski roman, ki ga je mogoče prebrati na dah, a za seboj pusti močno sled. Pripoved o odraščanju, ki ga pretresata bolezen in smrt je napisana z nežno ironijo, ki bralce hkrati sili v smeh in solze.

Foto: Janez Marolt

 

Ime: Bronja Žakelj

Zadnja knjiga: Belo se pere na devetdeset

Kje ste odraščali? V Ljubljani. Na Vojkovi 11.

Kaj ste študirali in kje? Novinarstvo na FDV, Ljubljana.

Kje živite in zakaj?  V Ljubljani, na Viču. Fino je tukaj.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? 

Jasno, na svoj zadnji (in prvi) roman – Belo se pere na devetdeset.

Opišite svojo jutranjo rutino. 

Ko se zbudim, tam nekje okrog šestih, k meni prišprinta Totko (pes) na jutranje crkljanje. Potem pogoltnem tableto za ščitnico. Če imam srečo in če zvečer nisem pozabila na kozarec, jo poplaknem z vodo, sicer mora biti slina dovolj. Potem pogledam na Guardian, kaj sem ponoči zamudila, vstanem, raztegnem blazino in malo telovadim. Okrog četrt na sedem pogledam, če sta Matija in Katjuša že vstala, pojem zajtrk, izpraznim pomivalni stroj, pomešam Katjušine ovsene kosmiče in povem Matiji, da si je na muslije vlil premalo jogurta. Ko pojemo in se zmenimo, kje bo kdo čez dan, si skuham čaj, grem pod tuš, tam poslušam muziko in obljubim Totku, da bom hitra. Ko oblačim trenirko, je Toto že pred vrati. Midva šibava na sprehod, otroka pa v šolo. S sprehoda sva navadno pozna, zato hitim z oblačenjem za službo, frizuro itd. Na avtobus skoraj vedno tečem in skoraj vedno rečem, da bom naslednje jutro vstala (vsaj) kakšne pol ure prej.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne? 

Rada hodim na pokopališče, berem napise na spomenikih, računam, koliko je bil kdo star, ko je umrl, in si zlivam vosek po dlaneh ali pa delam vsaj prstne odtise. Zadnje čase imam s tem težave, ker je sveč z voskom vedno manj. Včasih sem jedla omet, danes ga pa ne jem več.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? 

Plašči, najbrž. Imam jih polno omaro. Zlasti po božiču so zelo priročni, saj se nakopičene potice in čokoladni božički pod njimi ne poznajo.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. 

Šolski zvezek Agote Kristof, Frida ali o bolečini Slavenke Drakulić, za tiste, ki so zgodaj ostali brez mame pa Motherless Daughters Hope Edelman.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? 

Uf, veliko je knjig, ki bi jih rada napisala sama. Pa ne samo knjig. Zadnjič sem se zelo zabavala ob Volovskem srcu Boruta Kraševca. Super!

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih? 

Ne iščem navdiha, ker če ga iščem, ga ni. Ko ga ne iščem, pa pride. Za štedilnikom, ko mi v Glinšco uide Toto, ko iščem po žepu Urbano, ko grem na Šmarno. Pride na najbolj nemogočih mestih. Takrat hitro potegnem iz žepa telefon in si zapišem misel, ker v naslednjem hipu se je največkrat že ne spomnim več.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? 

Ne morem reči, da so me navdihnila, a nazadnje so me resnično pretresli kipi Canove in Berninija v Galeriji Borghese in navdušile nekatere Dalijeve plastike v Parizu. Sicer me je pa hipnotizirala inštalacija Jenny Holzer v Guggenheimovem muzeju v Bilbau. Ne vem, meni je bila res odlična, nisem se mogla odtrgati od besed, ki so se stekale po displayu. Sicer pa nešteto nekih knjig pa Leonard Cohen, Pink Floydi … muzika, ki ima močna besedila. Vedno poslušam besedila.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? 

Napisala sem samo eno knjigo (in še ta ni fikcija), tako da o kakšnem posebnem snovanju zgodbe ne morem govoriti. Sem pa imela pri pisanju v mislih osnovno strukturo knjige, ki se deli na PREJ in POTEM. Prej, ko je bila mama še živa, in potem, ko je ni bilo več in ko je njena smrt v samem središču stvari spremenila vse, česar se je dotaknila.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. 

Ko pišem, imam rada tišino. Na začetku sem sicer pisala ob glasbi, najraje klasični, ampak potem me je glasba začela motiti. Preden začnem, pospravim stanovanje, predvsem pa sobo, v kateri pišem, se stuširam, skuham čaj. Nenavadno? Ne morem pisati, če imam oluščen lak na nohtih. Takrat si nohte vedno na novo nalakiram.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? 

Najljubše delovno mesto je delovni kot v moji spalnici. Moja pisalna miza je polna knjig, škatel, pisem, fotografij. Pred menoj je akvarel Žige Okorna, na levi starinska svetilka, nad menoj pa okno in nebo. Ko vstanem, vidim Rožnik. Rada pišem tudi na Cerkljanskem vrhu. Tam je pred menoj vse zeleno zeleno.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? 

Včasih sem nehala pisati in sem šla na torte. No, zato je najbrž trajalo kar nekaj let, da je bila knjiga končana in da sem šele pri skoraj petdesetih napisala prvenec. Proti koncu ustvarjanja svojega romana pa sem ugotovila, da je najbolje, če torte malo počakajo in če neobremenjeno pišem naprej. Če se je res hudo zataknilo, sem šla korigirati stare zapise, skratka ostala sem pri stvari in nisem pobegnila proč.

Opišite svoj idealen dan. 

Moj idealni dan se z zgodnjim jutrom začne na Biševu in se na Biševu tudi konča.

Ste vraževerni? 

Malo ja, ampak ne povem, v kaj verjamem, ker sem vraževerna.

Najljubša pijača: alkohol? 

Viski.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez obleke in čevljev, če se da.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? 

Če bi lahko, bi na našo stran potegnila svojo mamo. Ampak to bi morala narediti že leta nazaj, že takoj ko je šla. Ker potem najbrž ne bi šlo vse tako zelo narobe in ker potem se mogoče ne bi zgodile vse tiste stvari.

Kateri je vaš najljubši prigrizek? 

Tatarski biftek iz Maximarketa.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? 

“Mislim uno …”

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? 

Pogovor s prijateljico kmalu po izidu knjige:

J: Tole je prva liga. A boš plis napisala še kakšno?

JAZ: Mmm, bi, ja, mislim uno …, bi, ampak fikcijo.

J: Ma jebeš ti fikcijo, nas zanima, kaj je bilo s tabo potem!!

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? 

Ne preživljam se s pisanjem. Službo imam v banki, sicer bi bila omara brez plaščev.

Kaj bi svetovali mladim piscem? 

Nekateri so tako zelo dobri, da bi jaz od njih potrebovala kakšen nasvet. Sicer pa naj pišejo brez filtrov in brez misli, kaj si bodo o njihovem pisanju mislili drugi. Naj pišejo kot da njihovega pisanja nihče ne bo bral.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. 

Pri tridesetih sem postala državna prvakinja v smučanju po grbinah (kucli). Konkurenca res ni bila huda, ampak zmagala pa sem.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? 

Ne vem, ne razmišljam, trenutno imam v glavi čisto druge reči. Bi pa še rada pisala, saj je to ena od stvari, ki jih najraje počnem.