AirBeletrina - Knjiga priznanj: Eva Mahkovic
Panorama 14. 8. 2019

Knjiga priznanj: Eva Mahkovic

Eva Mahkovic je dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem, pogosto pa tudi avtorica dramskih adaptacij romanov, prevajalka (iz francoščine in angleščine) ter soavtorica in avtorica izvirnih dramskih besedil (Male kraljice, LGL 2017). V tem tednu je v knjigarne prišel njen knjižni prvenec na tak dan najbolj trpi mastercard (Beletrina 2019), žanrski hibrid, ki skozi navidezne vsakdanje banalnosti, zgodovinske anekdote, (pop)kulturne reference, internetne fenomene in umetnostno kritiko prevprašuje vlogo ženske v družbi. Delo natančno odmerja tragiko in humor (kot do neke mere to počne že življenje samo) in se ziblje med posvečenim in banalnim, eruditskim in popularnim.

Foto: Peter Giodani

Ime: Eva Mahkovic

Zadnja knjiga:

Moja zadnja in zaenkrat edina je zbirka fejsbuk statusov na tak dan najbolj trpi mastercard. V tiskarni bo kmalu še zbirka grotesk Vinjete straholjubca, ki jo pripravljava z ilustratorko Evo Mlinar.

Kje ste odraščali?

V Ljubljani. V Trnovem.

Kaj ste študirali in kje?

Tudi v Ljubljani. Na AGRFT in na FF.

Kje živite in zakaj?

V centru Ljubljane v lepi stari hiši s fasado, ki bi jo bilo treba obnoviti. Moje stanovanje ima visoke strope, tapete, star parket v vzorcu ribje kosti in kredit. Center mi je všeč; zaradi razbitega službenega urnika bi bilo tudi nepraktično, če bi živela dlje od MGL.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?

Zdaj najbrž na na tak dan najbolj trpi mastercard in na Vinjete straholjubca, ker so to moji teksti. Pri gledaliških projektih na mnoge. Mogoče na vsakega, ki mi ga uspe zaključiti z mirno vestjo – da sem svoje delo v danih okoliščinah opravila optimalno. Pogosto se to sicer tudi ne zgodi. V zadnji sezoni sem gotovo ponosna na Tih vdih avtorja in režiserja Nejca Gazvode, ker mislim, da nam je uspelo sestaviti močno in iskreno generacijsko delo, vsaj jaz ga tako vidim.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Predolgo spim. Poskušam imeti čas za kavo, še bolj pa za to, da čim bolj temeljito opravim svojo skin care routine, ki je vsako leto, vsak mesec bolj zapletena (in dražja). Fjodorja peljem na kratko lulanje in vmes gledam fejsbuk in instagram. Trudim se, da sem vsaj okrog devetih v teatru. Ob desetih sem ponavadi na vaji.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?

Gotovo, ker pa živim sama, do vsega, kar počnem in je mogoče čudno, nimam več nobene distance. Ne vem.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila?

Težko bi se odločila za enega. Že nekaj let poskušam obleke kupovati kot investicijo in jih imam potem rada več let. Zelo rada imam svoje kose Petra Movrina, čeprav si želim, da bi jih upala in uspela nositi pogosteje. Letos se posebej veselim jeseni zaradi roza Mugler blazerja, ki sem ga spomladi ugodno kupila na Yooxu. V resnici pa vsak dan pogosto nosim džins (in črn blazer). Zelo rada imam Stella McCartney siv džins z zvezdami – tudi zato, ker mi je skoraj premajhen in je dobro opozorilo, kdaj bo treba (spet! ves čas!) malo paziti.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki.

Eno. Že več let sem nekam obsedena z likom Lily Bart iz ameriške klasike Edith Wharton Hiša veselja. Tudi drugi njeni ženski liki so mi všeč. Ker so ravno obratno od veselja.

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?

Alias Grace Margaret Atwood zaradi Grace in vseh tihih žensk, ki jih zastopa. Harryja Potterja, ker se mi zdi noro, da lahko tako vplivaš na cele generacije. Anatomy of a Suicide ali kakšnega drugega dramskega teksta Alice Birch, ker jih lahko začutim, obenem pa so tudi formalno inovativni, kar se mi zdi potencial za klasiko. Najraje pa bi pisala krimiče kot Gillian Flynn, ker je z njimi daleč presegla žanr in ker v njih zelo čutim jezo njenih thirty-something ženskih likov. Ali pa naredila nekoga tako carskega in nesrečnega in annoying, kot je Lily Bart. <3

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?

Težko bi rekla, da mi navdih nudi katerikoli realni kraj v celoti. Všeč so mi izmišljeni svetovi, ki pa so hkrati sestavljeni iz elementov tukaj in zdaj. Koncept snovanja in združevanja geografij (legendary lands, pravi Umberto Eco) mi je blizu v literaturi (umetnosti?) in popkulturi, taki semiumetni prostori so mi potem tudi bolj inspirativni kot realni. V Vinjetah straholjubca se na primer večkrat pojavijo mesta-utopije, ki temeljijo na realnih krajih: Alice Springs, Oberammergau, Marienbad itd. Rada imam literarne (in Netflix) serije, kjer se motivi, liki, kraji ponavljajo in jim lahko slediš skozi daljše obdobje. Ideja romana, ki stoji kot osamelec z nekakšno Zgodbo, mi je načeloma zoprna. Seveda je vse to rečeno veliko preveč enostavno, pa tudi z inspirativnimi mesti nima več veze. V resničnem svetu imam rada velika mesta s številnimi elementi, imeni, drobci, ki jih potem lahko posamezne ukradem in v drugem kontekstu kje uporabim. Pa tudi pokopališča. In kraje, ki zelo prepleteni s svojo zgodovino in podnebjem.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?

Od zunanjih elementov so mi me mogoče najbolj v navdih random stvari: čudna ali lepa imena oseb in krajev, random stavki, ki sem jih kje prebrala, vse v glavnem iztrgano iz konteksta. Po tem principu kolaža sem na primer pisala Vinjete. Sicer pri pisanju poskušam izhajati predvsem iz lastne notranje nuje.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?

Nisem še pisala dolge forme, za katero bi morala zavestno graditi Zgodbo. Obe moji knjigi sta nastajali skozi daljše časovno obdobje in spontano, kasneje je bil bolj pomemben editing.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Mislim, da ni nobenih ritualov. Zlasti ne pri pisanju, ki ni službeno in zato nima rokov, pri tem se poskušam, kot rečeno, ravnati po notranji nuji. Po drugi strani vem, da obrt pisanja zahteva veliko vaje, kar mi dramaturški poklic omogoča. Zadnja leta še kar pogosto in zelo rada pišem odrske adaptacije romanov, tega se lotevam kot nekakšnih ugank, enačb, matematike, reševanja problemov: kako obdržati tujo poetiko in vnesti nekaj svoje, kako formo izvirnega teksta čim bolje prilagoditi za oder.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?

Če pišem zato, ker bi rada kaj napisala, počakam, kolikor je pač treba. Če je pisanje službeno in me priganja rok, je že to motivacija, da stisnem. Če je res kriza, izstopim iz sebe in gledam, kako mi bo uspelo. Na koncu nekako gre.

Opišite svoj idealen dan.

Dan, ko ne bi imela slabe vesti in bi se počutila pomirjena sama s sabo. Good hair, good skin, not-fat day. (Gotovo pa tak dan vključuje sladkarije, alkohol in občutek zunanjega priznanja, žal.)

Opišite svojo večerno rutino.

Po večerni vaji alkohol na terasi. Če ni službe, ponavadi s Fjodorjem tečeva na Rožnik. Tudi veliko interneta.

Ste vraževerni?

Žal ja in to precej. Sploh v slabih obdobjih.

Najljubša pijača: alkohol?

Penina, džintonik. Letošnje poletje se je začelo z Moscow mule in se nepričakovano razvilo v poletje špricerja.

Najbolj zoprni literat vseh časov?

V teatru (kot seveda v drugi literaturi) je veliko moških piscev (celo tistih, ki veljajo za največje), ki so pisali preveč in predolgo in na svoje ženske gledali in jih kazali enostavno in veliko mi jih gre na živce. Nekateri so seveda tudi carski. Enivejs, pri teatru mi je dobro to, da lahko njihove besede, kakršne koli že so (bolj kot v življenju), pogosto močno zasukaš sebi v prid. Če to HOČEŠ.

Brez česa nikoli ne zapustite doma?

Brez ključev in telefona.

Kateri je vaš najljubši prigrizek?

Odvisno od stopnje nezadovoljstva s telesom. V Müllerju kupujem preveč Lindt sladkarij (sploh sezonskih: #božič <3), v Maxiju pa preveč oldskul piškotov breskvic.

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?

Pogosto uporabljam tuje besede, če se mi zdijo v kontekstu bolj primerne ali mi najprej pridejo na misel. Stvari je večinoma že tako težko ubesediti, zakaj bi iskala še za silo ustrezne prevode.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?

V Mestnem gledališču ljubljanskem sem dramaturginja.

Kaj bi svetovali mladim piscem?

Sama sem najpomembnejši nasvet dobila pred leti od Dušana Jovanovića, ki je rekel, da je treba pisati iskreno. To se mi zdi tudi danes najbolj resnično: da nekaj napišeš, ko zares hočeš in moraš nekaj povedati ali spraviti iz sebe.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.

Nisem slabe volje, to je moj obraz, nisem žalostna (vsaj ne vedno), to so moje obrvi.

Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?

Konec avgusta z režiserko Nino Šorak nadaljujemo vaje za prvo slovensko uprizoritev teksta britanske dramatičarke Laure Wade Dragi, doma sem!. Tekst sem našla lani junija, ko so v Londonu ravno začeli igrati praizvedbo. Besedilo govori o ženski izbiri danes (ali nezmožnosti le-te), meni je všeč, mislim, da ima veliko potenciala. Sicer pa sem ravno končala z adaptacijo Alice v čudežni deželi, ki jo bo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in LGL režirala Magdalena Reiter. To delo mi je bilo res carsko.