Tokrat je odgovore v Knjigo priznanj zapisal Jani Virk, pisatelj, publicist, prevajalec ter urednik, ki je avtor več romanov in zbirk kratke proze, pa tudi pesniških zbirk, esejev in kritik. Leta 1999 je dobil nagrado Prešernovega sklada za zbirko kratke proze Pogled na Tycho Brahe, dvakrat pa se je uvrstil med pet nominirancev za nagrado kresnik. Jani Virk je v slovenščino prevedel tudi literarne klasike več nemško pišočih avtorjev (Thomasa Bernharda, Eliasa Canettija, Hansa Artmanna, Gerharda Rotha …).
Druženja ob poletnih večerih pogosto popestri s pesmijo in igranjem na kitaro.
Jutri, 4. aprila, bo svoje zadnje delo (Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim) ob spremljavi trubadurske glasbe ansambla Vagantes predstavil v atriju Mestnega muzeja v Ljubljani.
Ime: Jani Virk.
Zadnja knjiga: Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim (zgodba iz srednjega veka).
Kje ste odraščali?
V Ljubljani, na gorenjskih smučiščih, avstrijskih in slovenskih ledenikih (slednjih praktično ni več).
Kaj ste študirali in kje?
Primerjalno književnost in nemščino. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Kje živite in zakaj?
V Ljubljani, ker imam tu družino, službo, večji del srca.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Na zadnjo knjigo, zahtevala je največ priprav in odmaknjenosti v času, na dokumentarni film o Buenos Airesu.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Vstanem, malo telovadim, nekaj malega pojem, se potikam po stanovanju.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Verjetno, precej je drobnih bizarnosti, ki pa imajo svoj vzrok; pozimi nosim na kolesu sončna očala, poleti kapo čez ušesa, ker mi utrga glavo, če mi prepiha oči ali ušesa. Verjetno obstajajo tudi bizarnosti brez pametnega vzroka …
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Žensko pisano krilo in modrc, ne na meni …
Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
G. G. Marquez: Patriarhova jesen (prevedla Alenka Bole Vrabec, DZS 1980), E. Galeano: Knjiga objemov (prevedla Nuša Gaberšček, Cankarjeva založba, 2010), katerakoli knjiga španskih pesnikov iz generacije 27 ali Grka Elitisa.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Prijateljujem s številnimi, ne zaradi navdiha.
Avtor katere knjige bi želeli biti sami?
Marquesove Sto let samote, Bernhardove Sečnje ali K svetilniku Virginije Woolf.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Ne iščem ga, pride.
Navedite umetniško delo (knjiga, film, slika itn.), ki vas navdihuje.
Pesniki, Lorca, Jimenez, Neruda, Alfonsina Storni, Rilke, Elitis, Celan, pa naši Kosovel, Kocbek, Strniša, Zajc, Dekleva, prek cele vrste odličnih avtorjev zdaj že srednje generacije od Petra Semoliča do Maje Vidmar, do nekaj ali precej mlajših Lucije Stupica in Miljane Cunta ali svežega fanta z obrobja Gašperja Bivška, pa filmski avtorji Tarkovski, Rohmer, Fassbinder in še marsikdo, nepreštevno število slikarjev od Boscha, P. Brueghla, Goye, prek impresionistov, Schieleja, Chagalla, do Miroja, Dalija, F. Bacona in seveda naših Jame, L. Spacala, Zdenka Huzjana, Klavdija Tutte, Darka Slavca pa Jakšeta in še koga … In tu so še Bach, Messien, Hendrix, Santana, Pata Negra, mojstri kitare in bluesa ali popevke, kot je recimo Nora misel, ko jo zapoje Elda Viler.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Čakam na prvi stavek, če je tematika iz preteklosti, prej intenzivno študiram historični in vsakršen okvir.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Usedem se in pišem, dokler stavki lahko držijo zgodbo, ko se začnejo rahljati, neham.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Na drevo in kamen.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Čakam …
Opišite svoj idealen dan.
Ki se ne konča in nobena stvar ne mine.
Opišite svojo večerno rutino.
Odvisno od dneva, letnega časa, kraja.
Kaj vas zagotovo spravi v smeh?
Žgečkanje najmlajšega sina, nesramna brbljanja kakšnega od dobrih prijateljev, na pol abotne, na pol bizarne reakcije kakšnega Woodyja Allena, nadaljevanka Ime mi je Earl.
Kaj vas zagotovo spravi v jok?
Če se zgodi kaj, kar se ne bi smelo, ko odhajajo ljudje.
Ste vraževerni?
Malo, ne preveč.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez oblačil …
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Vse ljudi, ki so hoteli še živeti, pa niso ubijali drugih.
Kaj je vaš najljubši prigrizek?
Ga ni.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Seveda, mogoče seveda.
Delite z nami zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med promocijsko predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Ne vem, če je bilo zabavno, v Guadalajari, Mehiki, zvaljan od letalskih prekucij in spremembe časa, preprosto nisem mogel splavati skozi enega od stavkov, poskusil trikrat, štirikrat, ga potem preskočil.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Pisateljevanje v Sloveniji v nobenem oziru ne omogoča preživetja, od vseh dejavnosti, ki naj bi bile plačane, je tarifa za pisanje škandalozno nizka, bizarna, žaljiva, daleč pod zajamčeno plačo. Preživljam se z delom v medijih, na začetku devetdesetih je bil to časopis, zdaj je javna TV.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Naj čim več pišejo, naj sprejmejo, da je pisanje borba težke kategorije in da hkrati zahteva širok nabor senzibilnih leg. Naj upoštevajo, da je z besedami tako kot s tipkami na klavirju ali strunami na harfi ali kitari, neprestano se moramo igrati in boriti z njimi, da zazvenijo v pravih legah. In da ni pisateljskih avtoritet in gurujev, so samo presežni svetovi, ki čakajo na njihov glas, ki pa mora biti dovolj močan, da se prebije čez pokrajino praznine.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Ker ne vem, kdo ste, ne vem, kaj bi vas lahko presenetilo. Da sem temnopolt? Nisem. Mormon? Nisem. Ženska? Nisem.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Roman, ki se razteza čez tri desetletja, tam od 1980 do danes, zbirka kratkih zgodb, dolg esej o iskanju grala.
*Vprašanja je zasnoval Noah Charney.
