Jedrt Lapuh Maležič, samozaposlena prevajalka leposlovja, zmagovalka proznih mnogobojev, od nedavnega pa tudi »polnopravna« avtorica (letos je izšla njena zbirka kratkih zgodb z naslovom Težkomentalci), z lahkoto sproducira eno bolj svežih in simpatičnih Knjig, kar smo jih gostili zadnje čase.
Brez odvečnega slepomišenja vas zatorej kar prècej prepuščamo branju.
Ime: Jedrt Lapuh Maležič
Zadnja knjiga: Prebrana, prevedena, napisana, kupljena? Prebrala sem Zverjasca, pa ni mi bilo žal niti sekunde, hehe. Nazadnje sem prevedla mladinsko fantazijsko grozljivko Dom posebnih varovancev gdč. Selec, po kateri Tim Burton snema film. Pravkar je izšla moja kratkoprozna zbirka Težkomentalci. Kupila sem pa nazadnje Olgo Tokarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih.
Kje ste odraščali?
V centru Ljubljane, na Trubarjevi. Prištevam se k privilegirani generaciji, ki je med odmori še niso zaklepali v šole ali trpinčili z neprestanimi fakultativnimi dejavnostmi, temveč se je podila po žlebovih in požarnih stopniščih, svobodno kolesarila naokoli in se dostikrat uspela celo dolgočasiti – redkokdaj imajo današnji otroci na voljo razkošje, da lahko v zatišju slišijo lastne misli. Z nemalo kislosti danes opazujem, kako se nekdanja prizorišča bajnih plemenskih bitk pod balkonom stanovanja, kjer sem odraščala, počasi in neopazno spreminjajo v zagrajeno parkirišče, po požarnih stopnicah pa si nihče več ne upa prekopicevati, najbrž je celo kaznivo.
Kaj ste študirali in kje?
Prevajalstvo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nad gostilno Pod lipo. Tam so bili prostori le nekaj let, preden si je oddelek, ki so ga od prvega leta (bila sem prva generacija študentov prevajalstva) ves čas ukinjali, izboril predavalnice na faksu. Zaudarjalo je po golažu in dišalo po picah, smo bili pa, tudi zaradi minikvadrature precej tesno povezani med sabo in z natakarji Lipce.
Kje živite in zakaj?
Živim v Ljubljani, meni je za čuda včasih še prevelika, v glavnem pa mi je všeč, da je obvladljiva s kolesom. Še zmeraj sem blizu centra, pa ne v gneči. Po mojem bi bila čisto na koncu z živci, če bi se hotela za stalno implantirat v kakšno hektično metropolo, na podeželju pa bi najbrž postala dodobra odvisna od spletnih vsebin (če domnevamo, da še nisem). Rada imam intenzivno sporazumevanje s soljudmi, ampak rabim tudi pogoste premore, zato mi je idealno živeti blizu središča centrifuge, kjer je klopca in kjer lahko vse obstoji, za minuto ali dve. Verjetno prebivam sredi micenega milnega mehurčka, obdana s folkom odprte glave, ampak enako bi bilo tudi drugje.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Ponos je tako grandiozna beseda. Vesela sem svoje prve in edine knjige, Težkomentalcev, zgodb iz blaznice, vesela, da se je sploh pustila spisat, ker sem jo dolgo tenstala in je osamela blodila po luftu, že davno preden se je pojavila možnost objave. Prav noro ponosna nisem na noben prevod, ampak če naj izbiram, mi je izziv kot prevajalki pomenil gotski roman iz leta 1789, Menih Matthewa Lewisa, ker je delno pisan v ironično in obenem arhaično resnobnih rimanih verzih. Ne berem pa ga več kot kratkočasnega čtiva, ker »za delo« zmeraj vidim črke v čisto drugačni luči, na besede ne gledam več kot na prigrizek, ampak gledam, kako bi jih prekopicnila. Če pa s prevajanjem primerjam avtorsko pisanje, mi je slednje neizmerno napornejše in ljubše obenem. Druga služba. Čist.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Odkar imava s partnerko otroka, imava tudi rutinske jutranje obrede – pred tem sem samo spila kavo in že tipkala, nikoli komunikativna. Zdaj naju mali flikne pokonci in potem z radostnimi vriski zganja urnebes, medtem ko ob Valu 202 hraniva mačke, pripravljava zajtrk in pijeva kofe, dokler se ne distanciram z vzponom na teraso bloka na cigareto (tam sem navadno še precej krmežljava, ampak me malo prepiha, predvsem pa vsakič upam, da ne bom nikogar srečala v dvigalu). Potem grem v najeto pisarno prevest dnevno normo, če jo spravim skp.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Ne. Kdo je spet kruto obrekoval.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Čez rit in čez hlače skoraj zmeraj nosim kiklo, ker sem se zadnja leta zverinsko poredila in ta kikla mi bržčas daje občutek varnega zavetja pred kritičnim zrenjem v zrcalo. Rada se slepim, luštno je. Resnica je resda nujna in neomajna, ampak lepa pa največkrat – ni.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Agota Kristof: Trilogija (Šolski zvezek, Dokaz, Tretja laž)
Jeffrey Eugenides: Middlesex
Sofi Oksanen: The Purge
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Da, to je neizbežno, ampak ne počutim se kot nebogljena sledilka.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Hehe, prvič sem pomislila, da bi hotela kaj takega napisat jaz, če bi seveda znala, ob knjigi Leto biserov Zuzane Brabcove. Predvsem mi ni moglo uiti, da se del romana dogaja v psihiatrični bolnišnici in da je prvoosebna pripovedovalka skoraj gotovo lezbijka. Ko sem brala roman, sem v glavi že sestavljala v mozaik svoje »norišnične pričice« in me je treščilo direkt v žilo, da bi lahko, če bi jim bilo kaj do tega, da mozaik postane roman, jaz ravnala podobno kot ta avtorica, ko je pisala svoja sranjca, za katera sem prepričana, da niso povsem izmišljena. Nisem je nikoli zguglala, pa ne vem, kako to, nikoli ne guglam ljudi, ki me res zanimajo, kot da bi pozabila na to opcijo. Mi je pa knjiga res zelo simpatična. Ne samo dobra, dobro napisana, ampak blizu mi je.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Na to vprašanje imam malce prozoren odgovor – za Težkomentalce sem ga vsekakor našla v Psihiatrični bolnišnici Ljubljana-Polje, torej v dokaj totalitarni ustanovi. Drugač pa »črpam« od vsepovsod, nihče nikoli ni varen, bwahaha.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Če je mišljen intimni, osebni navdih, ki se še ni odzrcalil v mojem edinem avtorskem podvigu: enkrat sem se od brezhibne ganjenosti čisto zares razjokala, resda malce hormonalna, pred r-e-p-r-o-d-u-k-c-i-j-o Michelangelove Pietà v katedrali Brasilie, kar je še mene samo presenetilo. Noro me je ganilo, kako je bil izdelan Marijin plašč, guba za gubo – ni šala. Pa na začetku srednje šole sem blazno zapopadla roman Alamut, najbrž zaradi nihilizma, hehe. Sicer pa je tega preveč, dejansko se da pri meni izslediti določeno mero samonavdihovanja, ki ga potem še nekako pumpam z občasno manijo, v skoraj vsakem filmu, ki sem si ga kdaj res pozorno ogledala. Ampak to se potem tako ali tako premeša še z vsem ostalim, kar srečujem. Od filmov mi padeta na pamet Življenje drugih in nedavni Ti mene nosiš, ne gojim pa nekih zelo trajnih navezanosti na posamezne umetnine. Razen Marijinega plašča v reprodukciji, ta mi je bil nepozaben. Ravnokar pa sem na primer do joka poslušala komad Vana Morrisona, ki mi ga je predstavila šele partnerka. No guru, no method, no teacher/ just you and I and nature/ In the garden/ Wet with rain.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Se ne. V glavi lahko leta nosim neke anekdote in vtise in v glavnem samo splošen občutek vzdušja, nič konkretnega. Dokler ne postane pretežko. Potem pa plane ven in se medi v drobnih kosih, dokler se ne začne limat skupaj, in šele potem bi si drznila rečt, da začnem pisat.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Eh, pri meni ni navzven nič nenavadnega. Usedem se in tipkam, dober stol imam, tipkam z dvema prstoma, vmes pa kdaj skočim na teraso na čik. Ampak not mi pa dogaja – v glavi mi brni pa sršene mam v riti, dokler ni zgodba gotova. In če je z romanom res kot s kratko zgodbo na kubik, potem bom kar pri zgodbah ostala, ker si ne morem špogat, da se mi strga.
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Pogled navznoter.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Usedem se in pišem sranje, dokler ne pišem več sranja.
Opišite svoj idealen dan.
Ne da se mi, sorry, to je tako utopično početje, da raje ne tvegam.
Opišite svojo večerno rutino..
Rutina ko rutina, nič posebnega. Ko gre sine okopan in izmozgan dobre volje (skoraj ves čas je dobre volje, to je nora sreča) spat, z ženo še malo produživa in v debatah rešujeva svet. Potem malo čačkam ekran pametnega telefona in se sporazumevam z ljudmi, če moje pozornosti ne pritegne kakšen dober film. Načeloma. Kadar pa grem zvečer ven, ob prihodu domov navadno nemudoma ovenim.
Ste vraževerni?
Joj, ja.
Najljubša pijača:alkohol?
Temno pivo.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Jih je preveč, mogoče Hemingway.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Čikov, ključev in telefona.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Ne bi se vtikala v naravni red stvari, raje bi počakala na naslednje utelešenje.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Ojoj, sramota – pica.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
»V bistvu«.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Med predstavitvijo Težkomentalcev sem nadvse uživala v družbi psihiatra.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Prevajam knjige.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Ne recite si mladi pisci, ampak raje pišite. Pa ne pozabit brat.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
V meni prebiva vitka ženska.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Veselim se ga! Pišem drugo zbirko kratkih zgodb za založbo Škuc do konca leta 2016, nimam še naslova. Zgodbe bodo v glavnem povezane z gejevskimi, lezbičnimi ali homofobnimi junaki, pa si jih (skoraj docela) izmišljujem, kar je dobrodošel izziv, rada napletam anekdote, ki bi se utegnile res zgoditi, pa se niso, vsaj ne v zapisani obliki. Najbrž je delo tako drugačno od pisanja prve zbirke, da me že zato naravnost firbec, kaj bom sprovedla. Od prevajalskih projektov pa se blazno veselim prevoda romana Narcopolis indijskega pesnika, dramatika, slikarja in pisatelja Jeeta Thayila o opijaški sceni v Mumbaju in New Yorku in o vdoru heroina v idilično opijsko bajko.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
