AirBeletrina - Knjiga priznanj: Katarina Gomboc
Panorama 10. 4. 2019

Knjiga priznanj: Katarina Gomboc

Katarino Gomboc ste na AirBeletrini lahko že spoznali kot avtorico poezije, proze in intervjujev; zdaj pa jo predstavljamo tudi kot človeka, petindvajsetletnico, ki je lani izdala svojo prvo pesniško zbirko, Negotovosti navkljub. Vabljeni k branju – poezije in priznanj.

 

Foto: Ajda Zelič

Ime: Katarina.

Zadnja knjiga: Zadnja in tudi prva: Negotovosti navkljub, pesniška zbirka.

Kje ste odraščali? Najprej sem odraščala v novogoriškem blokovskem naselju, kjer sem z drugimi otroki veliko časa preživela na ulici. Podnebje je bilo blagodejno in vse naokoli so živele družine, s katerimi smo se poznali. Po selitvi v Ljubljano pa se je moje “drugo” otroštvo raztezalo od Litostroja do Cerkve sv. Frančiška v Šiški, med nizkimi bloki, igrišči, vrtovi, ulicami s čudovitimi šišenskimi vilami, ki jih obdajajo magnolije.  

Kaj ste študirali in kje? Študirala sem slovenščino in ruščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Kje živite in zakaj? Zdaj živim običajno življenje milenijca v prestolnici, in sicer v enosobnem stanovanjcu z visoko najemnino. Zakaj? Ker je lepo imeti petindvajset let in živeti na svojem.

Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni? Čeprav je bila pesniška zbirka kar precejšen zalogaj, sem najbolj ponosna na svojo kratko zgodbo Velikonočna sobota, ki je bila objavljena tu, na Airbeletrini. V njej sem se nekako uspela odmakniti od lastnega sveta in se, vsaj po mojem mnenju, v svojem dosedanjem opusu najbolj približala literaturi.

Opišite svojo jutranjo rutino. Vsekakor ni takšna, kot bi jo našli na kakšnem youtube kanalu, če bi vtipkali morning routine. Če sem doma, se začne, ko se jutro že preveša v dopoldan. Po nič kaj posebno zdravem zajtrku pomivam posodo od včerajšnjega dne, preletim, kaj me ta dan čaka, počasi spijem kavo v postelji in v pižami ostanem, dokler me nekaj zunanjega ne prisili v to, da se preoblečem.

Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?  Imam srhljivo dober spomin za to, kdaj se je nekaj zgodilo. Pogosto se izkaže, da si tudi za življenja drugih ljudi bolje od njih zapomnim, kdaj se jim je nekaj pripetilo. Ne razumem, ko človek ne ve, katerega leta se je zgodil neki prelomni dogodek, matura, razhod, potovanje, karkoli. Jaz o teh dogodkih lahko govorim v datumih, letnice pa imam v malem prstu.

Kateri je vaš najljubši kos oblačila? Dolge hlače kaki barve, h katerim vse pristaja.

Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu ali svoji bralki. Dneve zavrženosti Elene Ferrante, Zgodovino Else Morante in Priročnik za čistilke Lucie Berlin.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga? Časi, ko sem si s kolegi “mladimi pisci” izmenjevala pesmi in zgodbe v povojih, so mimo. Zdaj mi pri pisanju pomaga fant, ki je zelo luciden in strog bralec, a obenem ne skopari s pohvalami in spodbudami.  

Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami? Z veseljem bi bila avtorica Neapeljskega cikla, zlasti romana O novem priimku, to prozaično mesenost iščem tudi pri sebi in v svojem delu. Potem bi bila z veseljem avtorica romana Gana naj gre, ker obožujem družinske zgodbe in intimne bolečine.

Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih? Običajno me navdih najde na poti, ko se premikam med kraji, premagujem razdalje.

Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje? Navdihuje me glasba. Odraščala sem ob sestrini violini, zdaj pa pojem v ženskem zboru, in to mi pomaga pri zavedanju, da svet ni tako neuglašen in banalen, kot se pogosto zdi.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Zamislim si, kaj bi pisalo na zadnji platnici, če bi knjiga kdaj izšla. Na takšen način razmislim o fokusu.  

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu. Ko se vznemirim zaradi pisanja, ki se dobro razvija, vzhičeno hodim po prostoru.

Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto? Moje najljubše delovno mesto živi v moji glavi oziroma prihodnosti; lesena miza pri oknu s pogledom na gozd, na njej lična skodelica kave, zaprta vrata, mir.

Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado? Grenko se sprijaznim s tem, da nisem in nikoli ne bom pisateljica. Nedokončano zgodbo ali pesem zavržem med druge nedokončane pesmi in zgodbe in se posmehujem lastnim literarnim ambicijam. Včasih znam biti grozna do sebe.

Opišite svoj idealni dan. Začel bi se ravno prav zjutraj nekje na podeželju, blizu konj, koz, krav, mačk, psov. Interneta, računalnika in telefona mi ne bi bilo treba uporabljati. Bilo bi dovolj časa za branje, pisanje in vzpon na bližnji hrib. Večer bi bil topel, jasen, zvezdnat.

Opišite svojo večerno rutino. Zvečer je potrebno dobro premisliti, kaj me čaka naslednji dan; če zjutraj nisem pripravljena, bo jutro raztreseno in pozabljivo.

Ste vraževerni?  Vraževerna nisem, a imam nekakšne lastne “vraže”, v katere verjamem.

Najljubša pijača: alkohol? Alkohola ne pijem. Najljubša mi je kava.

Najbolj zoprn literat vseh časov? Za to presojo bi jih morala veliko poznati osebno, a jih ne. Zoprni pa sta mi pretirana prevzetnost in občutek lastne nadpovprečnosti.

Brez česa nikoli ne zapustite doma? Največkrat domnevam, da imam vse, kar potrebujem, potem se izkaže, da sem nekaj pozabila.

Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj? Komu bližnjemu bi morda vrnila kakšno nesmiselno izgubo.   

Kateri je vaš najljubši prigrizek? Popečen kruhek z nutelo. Hotela sem najti bolj zdravo alternativo in sem začela jesti tisti rižev stiropor z arašidovim maslom, a se ni prijelo. 

Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate? Je že v redu. (Predvsem, ko ni.)

Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku? Na eni prvih predstavitev pesniške zbirke se je iz občinstva zaslišalo smrčanje, kar me je spravilo v smeh.

Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje? Kot jezikovna asistentka za slovenščino delam na dveh slovenskih licejih v Trstu. Ob tem tu in tam kaj zlektoriram in prevajam iz ruščine.

Kaj bi svetovali mladim piscem?  Svetujem jim, naj veliko berejo, najdejo ravnovesje med samokritiko in samopoveličevanjem ter hodijo po svetu z odprtimi očmi in ušesi.

Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo. Poletje, morje, sonce, palme, plaže … so mi zelo meh. Ljubši so mi globoki gozdovi, mrzli meseci, meglice nad smrekovimi gozdovi.  

 Kakšen je vaš naslednji delovni projekt? Nekaj se mi mota po mislih, a dokler ne bo beseda postala meso, bom to rajši zadržala zase.