Polona Glavan, rojena leta 1974, je pisateljica, prevajalka, diplomirana anglistka in komparativistka. S svojimi kratkimi zgodbami, ki jih je v devetdesetih redno objavljala v literarni periodiki (Mentor, Primorska srečanja, Dialogi, Literatura, Rast, Mladina in drugod), je bila uvrščena v antologijo slovenske kratke zgodbe Čas kratke zgodbe (1999) in O čem govorimo (2004), leta 1997 pa je prejela nagrado za najboljšo študentsko kratko zgodbo.
Njen romaneskni prvenec Noč v Evropi iz leta 2001, je bil naslednje leto nominiran za nagrado kresnik, za zbirko kratkih zgodb Gverilci (2004) pa je prejela Zlato ptico za izjemne dosežke mladih ustvarjalcev. Pri Beletrini je ravnokar izšel njen novi, takojci čislan roman z naslovom Kakorkoli.
Polona Glavan je Knjigo priznanj izpolnila in poslala kar iz istanbulskega cybercafeja. Carica…
Ime: Polona.
Zadnja knjiga: Napisana: Kakorkoli, prevedena: Harper Lee: Če ubiješ oponašalca, Prebrana: Aleksandar Hemon: Knjiga mojih življenj.
Kje ste odraščali?
V Stični. Moje občutke najbolje povzame komad Louja Reeda in Johna Calea ‘Smalltown’. Zdaj hodim tja na nedeljsko kosilo in mi je čisto dovolj.
Kaj ste študirali in kje?
Primerjalno književnost in angleščino v Ljubljani. Žal to še niso bili časi Erasmusa, sıcer bi bila na seznamu najverjetneje vsaj še Irska. Vrhunsko ulično izobrazbo pa sem pobrala na štopih in interrailanju. Na tem področju bi se vsekakor zagrebla za vse mogoce štipendije.
Kje živite in zakaj?
Ker se za pisatelja, ki kaj da nase, spodobi, da navede vsaj dva kraja, bom rekla, da med Vičem in centrom Ljubljane. Na Vič me veže malo srce, malo stanovanjski kredit, v center pa hodim na družabne dogodke in vaje Kombinata.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Na zadnjo. In upam, da bom to lahko govorila vsakič znova.
Opišite svojo jutranjo rutino.
V povprečju vstanem bistveno prezgodaj za svoj okus, pristavim kavo, priganjam otroke v šolo, stoje pojem zajtrk, medtem priganjam otroke v šolo, nahranim mačko, pograjam otroke, ker tega niso naredili oni in jih vmes prıganjam v šolo, naložim mlajšo na kolo in jo peljem v šolo, medtem ko starejšega priganjam, se vrnem, natočim kavo, ki se je medtem skuhala, prıžgem Val 202 ın počasi razmišljam, katero igrico bi prvo odigrala.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Velikokrat se smejem sama pri sebi in potem me (ali se) sprašujejo, kaj za vraga je tako smešno. Do tıstega trenutka seveda že pozabim.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?
Poletna oblekica. V eni potezi se obleče in sleče.
Naštejte tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Štoparski vodnik po galaksiji, Leksikon YU mitologije, Vaje v slogu (če ne drugega, kot prevajalski dosežek stoletja).
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Doslej mi je najbolj pomagal Andrej Blatnik, ki je s svojim sokoljim uredniškim očesom budno seciral moja zgodnja dela in mi nudil ogromno spodbude. Še enkrat hvala. Z mnogimi brati ın sestrami po peresu prijateljujem po facebooku. O navdihu ravno ne morem govoriti, ker me umetniki začuda niso nikoli navdihovali (opažam, da imam v tem pogledu najraje tiste na minimalnih plačah ali socialni podpori), me pa velikokrat nasmejijo.
Avtor(-ica) katere knjige bi želeli biti sami?
Margaret Atwood: Deklina zgodba.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
Na avtobusih, v vrstah, na tržnici ali v navadnih kafičih. Povsod, kjer lahko nemoteno vlečem na ušesa.
Katero umetniško delo (knjiga, film, slika itn.) vas navdihuje?
Marsikaj me je navdihnilo s kakim stavkom, prizorom ali taktom, nobeno delo pa me ne navdihuje trajno in vedno znova. Moj vir navdiha je vedno žıvljenje brez posrednika.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Preprosto počakam, da se zgodba sestavi sama. Da vem, s kom imam opravka, kam ga pošiljam in zakaj. Potem začnem s svojim klekljarskim tempom odvijati štorijo in vedno traja vsaj dvakrat dlje, kot sem mislila. Zapiskov in osnutkov nikoli ne delam, vedno imam osnovno linijo v glavi, me pa po poti seveda preseneti kakšen ovinek ali prišlek.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Ko prižgem računalnik, se eno uro ukvarjam s facebookom, pošto in igricami, potem pa začnem s prevajanjem in kaki dve čikpavzi pozneje še s pisanjem, če je čas ın če imam trenutno kaj v delu. Pri Kakorkoli sem si zadala normo ene prevajalske strani na dan, 1500 znakov brez presledkov. To je obvladljiva količina, ki me načeloma ne prestraši, je pa dovolj, da je šla stvar nekako naprej. (Uh. Ah. Končala sem. Mater. Še zdaj komaj verjamem. :))
Kakšen razgled vam nudi vaše najljubše delovno mesto?
Delam v svoji spalnici, v drugem nadstropju bloka, in do mojega okna sega par lepih dreves. Srečo imam, ker je naš blok letnik 1970, ko se je še gradilo po meri človeka, tako da se dejansko lahko obrneš, ne da bi pri tem sosedu zvrnil krožnik z mize.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?
Preklinjam, vpijem, brcam, vijem roke ın se neskončno smilim sama sebı. Nazadnje se zgrabim za ovratnik in si zabičam, da bi bila pri svojih letih lahko malo manj otročja. Ne pomaga vedno.
Opišite svoj idealen dan.
Dolgo spim ın ko se zbudım, je sonce in 25 stopınj. Vse ostalo so nianse.
Opišite svojo večerno rutino.
Priganjam otroke, naj se spravıjo v kopalnico, pospravim posodo, nahranim macko, priganjam otroke, naj se spravijo v kopalnico, vprašam otroke, če so naredili vse naloge, jih spet priganjam, naj se spravijo v kopalnico, pri sebi bentim nad vsiljenim bioritmom, ki ne koristi nikomur, z enim očesom gledam Odmeve, preberem mlajši poglavje iz knjige, priganjam starejšega, naj se spravi v kopalnico, se nato sama spravim v kopalnico, pogledam Odmeve do konca, preverim budilko in pograbim knjigo. Slednje je vedno med vrhunci dneva.
Ste vraževerni?
Nisem, se mi pa včasih zazdi, da je danes tisti dan, ko bom zadela zasluženo sedmico in do konca življenja samo še potovala, pisala in prevajala leposlovje. Doslej me je občutek vedno varal.
Najljubša pijača:alkohol?
Do sončnega zahoda kava, po njem polsuho belo vino. Poleg obeh pa vedno veliko vode.
Najbolj zoprni literat vseh časov?
Paulo Coelho. Prodajalec megle, ki si pravi modrec.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez denarnice in telefona. Zdaj gre itak noter vse moje življenje.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Svojo mamo. Toliko se je zgodilo v teh sedmih letih.
Kateri je vaš najljubši prigrizek?
Suši. Najpogosteje pa žvečim kruh z maslom, ker se mi ne da v trgovino.
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
V bistvu. Čeprav seveda potem seveda nikoli ne povem bistva.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
V Pragi sem ımela pred petimi leti branje ob izidu češkega prevoda mojega prvega romana Noč v Evropi. Prevajalec me je prosil, naj preberem odlomek v slovenščini in ker publike, ki jezika ni razumela, nisem hotela dolgočasiti, sem med branjem na veliko gestikulirala, spreminjala glas in izraze na obrazu. Po branju je neki fant prıstopil k meni ın strahospoštljivo dahnil: Imaš pa pravi balkanski temperament!
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Prevajam – najprej zadeve za službo, ki so v glavnem zakoni ın sporočila vlade, nato zadeve za zraven – članke za strokovne revije, podnapise za gledališče, standard za ultrazvočno merjenje debeline cistern, če naštejem samo zadnjih nekaj projektov. Imam to srečo, da delam točno tisto, za kar sem se šolala, in ta sloves, da (zaenkrat še) delam hitro in natančno. Vsekakor hitreje in natančneje, kot mi naročniki plačujejo. Posebne vrste kariera pa je prevajanje literature, kı je čista ljubezen. Kot sem že rekla, s tem bi nadaljevala, tudi če bi ta hip zadela milijon.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Veliko branja. Veliko samokritičnosti. Alkohol in droge šele po tistem, ko za ta dan končate s pisanjem. Verjemite teti, velikokrat je to preverila.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Ko se dnevi skrajšajo in ohladijo, ko skratka življenje samo po sebi nima več smisla, najdem bizarno uteho v kvačkanju ın pletenju. Za razstavo ni, je pa za zgled trajnostnega razvoja, saj delam cekarje in preproge iz rabljenih vrečk in oblek.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Prevod knjige Revolution Russla Branda. Njegov strupeni jezik me bo pozimi odlično grel.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
