AirBeletrina - Knjiga priznanj: Stephen Greenblatt
Panorama 25. 6. 2016

Knjiga priznanj: Stephen Greenblatt

V četrtek, 30. 6., bo ob 19.00 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma s predavanjem nastopil Stephen Greenblatt (1943), ameriški univerzitetni profesor, literarni zgodovinar in strokovnjak za renesanso, čigar delo Will in svet (Koda 2016) je bilo nedavno prevedeno v slovenščino, pred leti pa se je na bestsellerski lestvici New York Timesa obdržal kar devet tednov.

V tistem času smo na AirBeletrini tudi prvič objavili njegovo knjigo priznanj. Danes, ko ga je mogoče brati v slovenščini in mu bomo prisluhnili v Ljubljani, pa jo objavljamo še enkrat.

 

Will in svet
Stephen Greenblatt
Leto izdaje:
2016

Prevajalec:
Marija Zlatnar Moe

34,00 €

Ime: Stephen Greenblatt.

Opišite svojo jutranjo rutino.

Sem zgodnja ptica, ki se v jutra prebuja pred sedmo uro. Jutra so sicer na splošno posvečena delu, s katerim pričnem takoj, ko z ženo odpraviva sina v šolo. To rutino smo občasno primorani spremeniti le v Italiji, kjer je delovanje trgovin in poslovalnic velikokrat omejeno zgolj na dopoldanske ure.

Katere so vaše značilnosti ali navade, ki so morda malce nenavadne?

V življenju se ne ravnam ravno po navadah. Skratka, dobro se obnesem tudi, če izpustim jutranjo kavo.

Nedavno sem naletel na podatek, da je bil Leonardo da Vinci lastnik 118 knjig, kar je za 16. stoletje izredno število. Seznama nisem našel, bi vas pa vprašal, katere so bile tiste vsebine, ki so se znašle na seznamu nujnega čtiva pri izobraženemu humanistu, ki je okoli leta 1500 živel v Italiji? Seznam je predolg, da bi ga tu navedli, po drugi strani pa je bilo število odkritih del pred letom 1500 tudi bolj omejeno kot ne. Če bi se torej lahko prebil skozi zapisano znanje, ki je bilo na voljo Leonardu podobnim, kaj bi sestavljalo moj seznam?

Kar se tiče bralnih navad humanista v zgodnjem 16. stoletju, bi dejal, da so bili tu pred klasičnimi pisci teologi, tako starejši (na primer Avguštin, Hieronim in Tomaž Akvinski) kot mlajši (kot Nikolaj Kuzanski). Vsekakor bi bila na seznamu Vergilij in Ciceron, morda Tit Livij in Tacit Kornelij, Boccaccio in Dante. Nič manj ne bi bilo zanimivo preučiti, katerih avtorjev leta 1500 še ni bilo mogoče imeti – Homerja, na primer, in večino Platona.

Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?

Eden mojih najbližjih prijateljev je čudoviti pesnik Robert Pinsky, dela katerega zame predstavljajo nenehen vir užitkov, bogate inteligence in domiselne razposajenosti.

Le malemu številu znanih profesorjev je uspelo doseči status avtorja s številnimi izdanimi deli. Kaj je v poplavi manj uspešnih knjig o Shakespearu skrivnost uspeha vaše biografije o Shakespearu Will in svet?

Vedno sem rad pisal, pri tem pa bil pozoren, da sem med ustvarjalnim procesom presegel le golo kopičenje znanstvenih podatkov. Vedno sem preziral meniško zakotnost, ki jo gojijo določeni akademiki. Prvi stavek moje doktorske disertacije se je glasil: »Sir Henry Yelverton ni gojil prijateljskega odnosa do Sira Walterja Raleigha.« Všeč mi je bil izrecno zaradi tega, ker ni izdajal, ali gre za začetek romana, zgodovinskega dela ali za doktorsko disertacijo. 

Je težko najti ravnovesje med karierama profesorja in pisatelja?

Ne, kajti povsem razumljivo mi je, kakšne se moje dolžnosti do študentov, kolegov in seveda moje družine.

Še vedno pišete članke za strokovno-znanstvene revije, ali se posvečate izključno samo še pisanju knjig?

Še vedno jih pišem, čeprav v precej manj kot na začetku svoje poti. Toda to ni nič novega. Tudi kadar v bistvu pišem članke, je moj namen njihova knjižna uporabnost. V Shakespeare’s Freedom, na primer, so tako številna poglavja nastala prav iz člankov.

Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe? Ali radi vnaprej pripravite načrt ali se prepustite toku?

Pred pričetkom pisanja knjige ne pripravljam nekih izčrpnih načrtov. Na začetku projekta poskušam zaupati gibanju svoje podzavesti. Knjiga The Swerve je tu izjema, ki sem se je lotil z orisom vsebine. Težava je nastopila, ko sem jo med pisanjem neštetokrat predelati, da mi je bila končno všeč.

Kaj se mora zgoditi na prvi strani, da bralec ne odloži knjige?

Menim, da je z bralcem pomembno vzpostaviti osebni odnos.

Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.

Nenavadnih ritualov ob pisanju nimam – le običajno mero samodiscipline povezane s samozaničevanjem, ki me obda na dan, ko moje delo ne upraviči vloženega truda.

Kaj vas zagotovo spravi v smeh?

Pompoznost.

Kaj vas zagotovo spravi v jok?

Konec (pogosto srečen konec) dobro napisanih romanov.

Ste vraževerni?

Pogosto, kadar se po težki vožnji, recimo v zaslepljujočem dežju, vrnem domov, me obda nek skrivnostni občutek hvaležnosti. Hvaležnosti komu?

Kolikšna pisateljska kvota vam daje občutek, da ste imeli produktiven dan?

Odlično se počutim, kadar mi uspe napisati pet strani, vendar je to redko. Zato se zadovoljim s tremi stranmi.

Kaj stoji za izdajo vaše prve knjige?

Moja prva knjiga je bil moj dodiplomski esej o Waughu, Orwellu in Huxleyu. Objavljena je bila v sklopu Yale University Press, serije, v kateri so se občasno našla dela takega značaja. Čeprav se danes ne bi želel vrniti k branju tedaj napisanih vrstic, mi je bila s tem prihranjena velika skrb, ki bi mi v nasprotnem primeru pri iskanju založnika lahko predstavljala veliko breme.

Lahko izpostavite določen trenutek, ko ste občutili, da vam je kot avtorju uspelo?

Niti ne. Nisem niti prepričan, da bi o takih občutkih lahko govoril danes. Kljub temu me je pred nekaj leti, ko sem v knjigarni dejansko videl nekoga kupovati mojo knjigo, prevzelo nepopisno vznemirjenje.

 

(Noah Charney)