Uroš Zupan – pesnik, esejist in prevajalec – se je na slovenskem literarnem prizorišču zasidral na začetku devetdesetih let s pesniško zbirko Sutre (1991), ki je bila do danes ponatisnjena še dvakrat. V zadnjih dveh desetletjih je izšlo deset pesniških ter šest esejističnih zbirk z njegovim podpisom, poleg tega pa je za svoje delo prejel najpomembnejše slovenske literarne nagrade (Prešernovo, Župančičevo, Jenkovo). Njegova dela so uvrščena v več domačih in tujih antologij, prav tako pa je v tujih jezikih mogoče brati Zupanove celotne zbirke.
Uroš Zupan je tudi mentor na pesniških delavnicah, gledalec in igralec nogometa ter glasnik nogometne umetnosti v literarnih besedilih. Poleg tega zna ubesediti občutja, ki človeka prevevajo ob poslušanju glasbe in delce preteklosti sestavljati tako, da zasijejo v sedanjosti. Je izvrsten dopisovalec, čigar elektronska pisma v ničemer ne zaostajajo za tistimi, ki so jih ljudje nekoč s peresom, modrostjo in pozornostjo pisali na papir.
Njegova zadnja zbirka esejev Visoko poletje na provincialnih bazenih je idealno čtivo za prihajajoče poletje; dovolj lahka za nošenje na plažo in dovolj težka, da vas bo spominjala tudi na poletja, ki so že zdavnaj minila.
Ime: Uroš Zupan
Zadnja knjiga: Precej nedoločeno priznanje. Gremo po vrsti. Prebrana: Ray Bradbury – Fahrenheit 451. Trenutno brana: Mihail Bulgakov – Mojster in Margareta (petič ali šestič) in Ezra Pound – Poezija (stotič).
Zadnja napisana in izdana: Visoko poletje na provincialnih bazenih.
Kje ste odraščali?
V Trbovljah: na Tereziji, na Partizanski in na Trgu revolucije. Najbolj na malonogometnem igrišču, v gozdu in na stopnišču stolpnice. Kasneje v gostilnah: Zanzibar in Rudar ter pred Mladinskim klubom Sonce. Vsako poletje na bazenu, ki se mu v Trbovljah reče – kopalnica.
Kaj ste študirali in kje?
Primerjalno književnost in sociologijo kulture. V četrtem nadstropju Filozofske fakultete. Največkrat v predavalnici 404 in pa v klubu K-16.
Kje živite in zakaj?
V Črnučah. To je trenutno edina opcija. Da bi se preselil kam drugam v Ljubljani ali v Sloveniji, nimam ne natančnega načrta, sploh pa ne denarja. Da bi se izselil iz Slovenije, nimam ne natančnega načrta, ne denarja, ne poguma.
Na katero od svojih knjig (ali na katerega od projektov) ste najbolj ponosni?
Ponosen nisem na nobeno knjigo. Svojega pisanja nikoli nisem povezoval s ponosom. Včasih se mi zdi kakšna pesem dobro napisana. Včasih kakšen esej dobro napisan. A takšni občutki so redki in še redkejši, ko mine nekaj časa.
Opišite svojo jutranjo rutino.
Internet. Časopis, če se mi da do poštnega nabiralnika. Gledanje Odmevov od prejšnjega dne. Bujenje otrok. Ponovno bujenje otrok. Oblačenje otrok. Gledanje risank. Preganjenje otrok od televizorja. Ponovno preganjanje otrok od televizorja. Izklop televizorja. Potem ju razvozim v šolo in vrtec.
Imate značilnosti ali navade, ki bi jih lahko označili za malce nenavadne?
Mogoče. Zagotovo.
Kateri je vaš najljubši kos oblačila?.
Bil je Kenzov plašč, ki pa se je že malo ogulil. Zdaj so to kavbojke tik pred razpadom.
Navedite tri knjige drugih avtorjev, ki bi jih priporočili svojemu bralcu.
Vedno sem upal, da imam svojega bralca in to vprašanje me nekako pomirja, ker vzpostavlja mojega bralca. Odgovora bi moralo biti tukaj sicer konec, a bom vseeno nadaljeval. Ne dogaja se pogosto, da bi se govorilo o knjigah poezije, zato bodo to tri knjige poezije: Larkinove Collected poems, Poundov Cathay in Pavesejeva Delati utruja, posebno zadnji del slovenskega prevoda – Zemlja in smrt.
Prijateljujete s pisateljem, ki vas navdihuje in vam pomaga?
Generalno gledano ne prijateljujem s pisatelji. Bistveno boljše se recimo počutim v avtomehanični delavnici kot pa med pisatelji. Na žalost moram svoje prisotnosti tam največkrat precej drago plačati. Prijateljujem pa z ljudmi, ki ob sredah in četrtkih dopoldne hodijo na Erjavčevo in so nekateri tudi pisatelji. Ali me navdihujejo, bi težko rekel. Mi pa zagotovo pomagajo videti neumnosti in pomanjkljivosti v pisanju, ki jim ga občasno pošiljam po elektronski pošti.
Avtor katere knjige bi želeli biti sami?
Jih je kar nekaj. A začnimo na začetku: Moj prijatelj Piki Jakob, ki jo je napisal Kajetan Kovič.
Na katerem kraju/ V katerem mestu iščete navdih?
V času.
Navedite umetniško delo (knjiga, film, slika itn.), ki vas navdihuje.
Včasih sem se na to dosti skliceval, verjetno tudi zato, ker sem se nekako prepričal, da moram potrditi tisto, kar so o mojem pisanju ugotovili drugi. Čeprav so bile vse te »korespondence«, predvsem z glasbo in slikarstvom, težko dokazljive. Laže se je dalo dokazati tiste z literaturo. V drugih umetniških delih ne iščem toliko navdiha, kot iščem užitek »konzumenta« in opazovalca. In kje sem našel ta užitek (mogoče to ni primerna beseda, saj gre včasih za katarzične občutke, ki so nekje med užitkom in bolečino), oziroma, kaj me je v zadnjem času najbolj pretreslo, me spravilo v jok? Film Terrencea Malicka – Drevo življenja in glasba Richarda Hawleya s plošče Truelove’s Gutter.
Nedvomno pa v kategorijo »čistega užitka« spadata še dve umetniški stvaritvi zadnjega časa, dva avtomobila: Citroenov koncept DS9 Metropolis in Ferrari F12 Berlinetta. Na žalost pa bom tu, če se res ne zgodi kakšen čudež, za vedno le opazovalec in nikoli konzument.
Kako se pred začetkom pisanja lotite snovanja knjige in njene zgodbe?
Nikoli ničesar ne snujem. Ne pišem takšnih tekstov, da bi to lahko delal. Moje knjige niso knjige poezij ali knjige esejev, ampak gre bolj za zbirke. Teksti se napišejo brez reda in se, ko jih je dovolj za obseg knjige, izberejo in uredijo v nekakšno smiselno celoto, ki naj bi imela določeno dramaturgijo. Če je to seveda mogoče. Snoval in »študiral« sem le pri Čitanki Panini, ko je bilo treba presedeti precej časa v Slovanski knjižnici in prebirati stare časopise.Pomagal pa sem si tudi z enciklopedijami in drugo literaturo, povezano z nogometom.
Opišite svoj potek dela, vključno z morebitnimi nenavadnimi rituali, ki so stalnica v vašem ustvarjalnem procesu.
Največ dela verjetno poteka takrat, ko se ga sploh ne zavedam in se še ne spravim zraven. Se pravi, ko se stvari akumulirajo. Potem mora priti nekaj, da jih »prikliče na plano«. Kaj je to in kdaj to bo, tega ne ve nihče. Ampak se zgodi. Sledi tipkanje. Največkrat dopoldne, ko je koncentracija največja in je mir. Potem sledita popravljanje in finomehanika. Ritual je hoja po stanovanju in kričanje, če imam občutek, da mi je kaj uspelo.
Kakšen razgled vam nudi najljubše delovno mesto?
Drevesa in nebo in živali. Divje in domače. Zelo širok razpon: zajci, fazani, šoje, vrane, srne, srake, lisica in različne pasme psov. Tu in tam tudi dvonožci.
Kaj storite, če izgubite ustvarjalni zagon ali naletite na morebitno pisateljsko blokado?.
Odložim in počakam. Potem se zaženem od začetka, da dobim hitrost. Če gre, gre, če ne gre, ne gre. Ko odložim, poskušam pozabiti.
Opišite svoj idealen dan.
IZOBILJE
Večerni zvonovi sredi poletja.
Pozno letalo kraljuje zraku.
Pokošena trava zapušča zemljo
in se mirno razliva po toplem tlaku.
Ves dan smo se imenitno gostili s svetlobo.
Na naših kožah so valovale zlate njive.
Nad bazenom brbljali redki oblaki. Voda
nas je potapljala in spet vračala med žive.
Zrnat mrak se zdaj lepi na besede.
Umiti in dišeči otroci dremajo za mizo.
Njihove glave omahujejo v polne sklede.
Angel Blagosti lušči s sebe azurne plasti.
Tistim, ki jih poznamo, svet ob tej
uri ne more nastaviti nobene pasti.
(iz pesniške zbirke Oblika raja, 2011)
Opišite svojo večerno rutino..
Umivanje otrok. Potem gledanje televizije, če je na sporedu kakšna zanimiva nogometna tekma, mogoče gledanje Dva moža in pol in vmes gledanje v temo, v gozd, iz katerega prihajajo nočne vonjave.
Kaj vas zagotovo spravi v smeh?
Značilen, napol hermetičen trboveljski humor, ki ga razume predvsem tisti, ki ga je oblikoval lokalni milje z vsemi pritiklinami in seveda tudi lokalni »zrak«. Kakšen primer, da bo vse skupaj bolj razumljivo; nogometni reprezentant Mišo Brečko (iz Trbovelj, na začasnem delu v Kölnu) se po zabavi, kjer se ga je napil z Michaelom Schumacherjem, ki mu je bil očitno inspiracija, pelje domov s svojim BMW X5 kar po tračnicah.
Kaj vas zagotovo spravi v jok?
Svet, vsak dan znova. Selitve med prikazni. Velika umetnost.
Ste vraževerni?
Malo. A ne pljuvam čez ramo, če mi pred avto skoči črna mačka. Lahko koga zadenem, pa tudi na čistočo v avtu precej pazim.
Brez česa nikoli ne zapustite doma?
Brez glave.
Če bi lahko eno pokojno osebo obudili v življenje, koga bi izbrali in zakaj?
Babico po Natašini strani, da bi lahko videla svoja vnuka.
Kaj je vaš najljubši prigrizek?
Prigrizek ali obrok? Predvsem preproste jedi iz delavskega okolja: regrat in funšterc, matevž in repa …
Katero besedno zvezo prepogosto uporabljate?
Znamenite trboveljske kletvice, ki prihajajo iz mojih ust s podobno lahkoto, kot pride iz ust nekoga drugega – dober dan.
Opišite zabaven pripetljaj, ki se vam je zgodil med predstavitvijo knjige ali na literarnem dogodku?
Nikoli se ni zgodilo nič zares zanimivega in zabavnega. Ta milje je daleč od tega, da bi bil zabaven in tisti, ki tu skuša biti zabaven, zelo hitro postane sumljiv.
Kaj (poleg pisateljevanja) še počnete za preživetje?
Izpolnjujem formularje.
Kaj bi svetovali mladim piscem?
Ukvarjajte se z branjem in pisanjem. In tako v nedogled. Z branjem in pisanjem. Ne prestopite v vrste trgovskih potnikov, literarnih turistov in kulturnih menedžerjev, ki se izdajajo za pisce.
Povejte nam nekaj o sebi, kar bi nas morda lahko presenetilo.
Začasa mandata prejšnje vlade mi je v Maximarketovi garaži pred avto nenadoma skočil Janez Janša. Če ne bi imel dobrih refleksov in ne bi pravočasno zavrl, in če bi strokovnjaki za brskanje po arhivih prebrskali še rumeni tisk ter tam našli fotografijo, na kateri me poljublja Štefka Kučan, bi se morebitna nesreča zagotovo interpretirala kot komunistična zarota.
Kakšen je vaš naslednji delovni projekt?
Uživanje v toploti in poletju.
Knjigo priznanj je zasnoval Noah Charney.
