Toda ko je izrekel svojo neumnost, je začutil, da je bleknil popoln nesmisel, in nenadoma se mu je zahotelo, da bi poslušalcem, še bolj pa samemu sebi, takoj dokazal, da sploh ni povedal nesmisla. In čeprav se je zelo dobro zavedal, da bo že povedanemu z vsako novo besedo dodal še več takih neumnosti, se ni mogel več zadržati in je poletel, kot da bi padel v prepad. Fjodor Dostojevski, Bratje Karamazovi
Začnimo s priznanjem. Karamazovih se nisem dotaknil do svojega tridesetega leta. Šele ko sem cizo ekonomsko-hipsterskega migranta dokončno potisnil prek meja lastnega plemena, se mi je v obdobju boleče domotožne sušice (ki še vedno traja) utrnilo, da je boleč mrtvi tek nadvse ugoden za veliki preboj in da bi morda končno lahko segel po urnebesni tituli pol-intelektualca. Carinski prehod v čudoviti svet pavšalnih analiz mi je po povsem arbitrarnem ključu (do katerega lahko pride le stremeči družboslovec s kompleksom humanista) že nekaj časa predstavljala mentalna kondicija, potrebna za presnovo Karamazovih. Drzni naskok je naposled olajšala tudi praznina, ki je zevala z zdomskih knjižnih polic – poleg starejšega Houellebecqa in LaToyine avtobiografije (#uravnoteženost) je bil Dostojevski edini naslov, ki je vabil z domačo besedo …
Prihranil vam bom poskus analitične obdelave Karamazovih, za katero pravi naslov predstavljajo bolj učeni ljudje. Lahko pa vam postrežem z jagodnim izborom nekaterih neobdelanih, a zato nič manj premišljenih zapisov iz bralnega dnevnika. Sledijo si v kronološkem redu:
1) »Fjodor, kaj mi delaš.«
2) »Jaz sem dobesedno Aljoša Karamazov.«
3) »Jaz sem dobesedno Ivan Karamazov.«
4) »Fiziološki zaznamek: med branjem me trese bolj, kot bi me na dejtu z Nicki Minaj.«
5) Zadnji (in v smislu prostodušne potrditve priznanja žlahtnosti oziroma reakcionarnosti lastnega okusa), tudi najljubši: »Zakaj folk po tem sploh še piše knjige? Cray?«
Poleg sublimne bralske izkušnje pa je bilo nenadoma zaznati dodaten, lateralen pojav – prilaščanje. V zdomstvu, še posebej v tistem, kjer druga ob drugo trkajo mnoge etnije in kulture, se posameznik sčasoma kar sam kodificira v shemo pričakovanj drugih, ki sami počno isto.
Spričo lažje umestitve Slovenec prerase v Balkanca, Balkanec v Slovana. Brez ozaveščene intence se tako lepega dne zaloti, kako se z užitkom predaja »praksam«, ki jih je doma črtil: nažiganje uspešnic Nede Ukraden skozi odprto okno, flešanje prsnega tepiha sosedom, maličenje angleščine z Boratovim naglasom in nenazadnje postavljanje s tistim, kar je »naše«. Naše pa je zamejeno s stopnjo naivnosti drugih. Če drugim torej uspemo prodati idejo o nekakšnem funkcionalnem panslavizmu, kjer si bratje Slovani med seboj delimo vse »dosežke duha«, potem si z lahkoto podelimo tudi privilegij kakšnemu hipsterskemu Angležku brezsramno navreči: »Joj, ampak tegale Dostojevskega pa lahko resnično razume samo slovanska duša … ni kaj, je le naš.« In kljub ostremu zavedanju o absurdnosti tovrstne apropriacije se performans veselo nadaljuje – in to s privolitvijo vseh udeležencev.
Kar v konkretnem primeru pomeni, da je čudoviti vratar Dostojevski nenadoma odprl vrata prej ignoriranemu Andriću, ta Jergoviću, ta spet Hemonu itd. Skratka, spričo Karamazovih začenjajo vse poti (prek balkanske pomladi) nenadoma voditi k istemu, srhljivemu sklepu: najbrž bo slej kot prej treba začeti brat slovenske romane …
*Knjiga v meni je rubrika, v kateri bralke in bralci priporočajo čtivo, ki se jih je v zadnjem času najbolj dotaknilo.
