Če pripadate generaciji, rojeni po Titu, ali morda celo tisti, ki je na svet privekala v devetdesetih letih, obstaja velika verjetnost, da drži naslednje: prvič, s pojmom jugonostalgija se ne identificirate, kajti kako biti nostalgičen v odnosu do obdobja, ki je na vas pustilo zgolj medel odtis v času najnežnejših let ali pa niti tega ne? In drugič, v šoli se niste učili srbohrvaščine (jezika, ki je do današnjih dni tako ali tako že izumrl, na njegovem pogorišču pa so zrasli štirje »novi«), zato, kadar berete književnosti naših nekdanjih bratov, ne posegate po izvirnikih.
Skušam si vas naslikati v mislih, preden se skupaj odpravimo na mini knjižno pot po nekdanji Jugoslaviji, moram vedeti, kdo so moji sopotniki, da bi vedela, kaj vzeti sabo. Vnaprej vam moram povedati – in glede na moja ugibanja o vas vam bo bržkone odleglo – da naše potovanje ne bo imelo ničesar z jugonostalgijo. Ne obstaja jugonostalgična literatura, je zgolj dobra in slaba literatura. Mi bomo, kakopak, izbrali dobro. In izbrali bomo takšno, ki obstaja tudi v slovenskem prevodu.
V Črni gori, »kjer se strelja ob verskih praznikih in kjer ljudje verjamejo, da je vse, kar je pametnega, napisal Njegoš«, nas najprej pričakata dva najbolj prodorna pripadnika t. i. črnogorskega literarnega buma, to sta seveda kontraverzni Andrej Nikolaidis s svojim romanom Mimesis (2006) in carverjanski Ognjen Spahić z romanom Hansenovi otroci (2011). Pozor: medtem ko bo Nikolaidis iz vas gotovo zvabljal salve smeha, si velja nekoliko trpek roman Spahića prihraniti za konec potovanja, za jesen.
Da bi spoznali oblegano Sarajevo, posezite po romanu Elijev stol (2008) Zagrebčana (še bolj pa svetovnega popotnika) Igorja Štiksa. V tem romanu boste na sledi ljubezenski zgodbi z razsežnostmi grške tragedije, ki vam ne bo dala miru, dokler je ne preberete do konca.
Zaneslo nas bo tudi na Hrvaško, četudi avtorice, ki jih bomo tu omenili, tam že lep čas ne živijo (z izjemo ene) in bi jih morali iskati po Amsterdamu, Ameriki in kdo ve kje. Seveda govorimo o trojici Ugrešić/Drakulić/Rudan, o »hrvaških čarovnicah«, kakor so jih v devetdesetih žaljivo označevali mediji, ko so skušali diskreditirati te izjemno prodorne literatinje in publicistke. Vedrana Rudan vas bo s svojo žolčnostjo predramila v romanu Ljubezen na zadnji pogled (2005), zanimivo literarno študijo o moško-ženskih odnosih, Slavena Drakulić bo v vas prebudila lakoto z romanom Okus po moškem (1998), Dubravka Ugrešić pa bo v romanu Ministrstvo za bolečino (2005) pokazala, kako so razpad Jugoslavije na lastni koži doživeli tisti posamezniki, ki so ob pričetku vojne emigrirali v tujino.
Za konec poti (ali za začetek) vas prepuščam branju eseja srbskega klasika Danila Kiša, ki govori o tistem, kar je za prostor nekdanje Jugoslavije, vključno s Slovenijo, žal tako zelo značilno, o nacionalizmu. Danilo Kiš vam bo povedal, kako nacionalista prepoznati, iz česar sledi, da boste vedeli tudi, kako se mu izogniti in se posvetiti stvarem, ki prinašajo več zadovoljstva: denimo potovanju brez premikanja, potovanju po knjigah.
