AirBeletrina - Ko Eco sreča Zolaja in Kristus Tita
Kritika 2. 5. 2012

Ko Eco sreča Zolaja in Kristus Tita

V svojem najnovejšem romanu nas Matjaž Pikalo popelje v čas, ko so se študentje po Evropi z dvignjenimi pestmi in molotovkami upirali togi oblasti, ko so Američani – če ignoriramo teorije zarote – pristali na Luni in ko je dolgolasi John Lennon izjavil, da je njegova skupina popularnejša od Jezusa. V ta spremembe željni, brbotajoči in revolucionarni čas umesti Pikalo svoj glavni lik – zamejskega študenta teologije z rimske Gregoriane, ki ga skupaj z njegovim profesorjem Ebnerjem pošlje v najsevernejšo republiko Titove Jugoslavije, točneje v rudarsko mestece bogu za hrbtom, še točneje v samostan, ki se nahaja v bližini. V romantični, ali kot namiguje zapis na platnicah knjige, postmodernistični maniri, osrednjo zgodbo spremljata komentar in pojasnilo o izvoru teksta – gre namreč za poročilo, torej domnevno uradni dokument, ki je prišel v roke najditelju po naključju, ta pa se je, kljub dvomu v njegovo pristnost, odločil, da ga objavi.

Verjetno je prva stvar, ki jo bralec romana opazi, neprikrito spogledovanje z Ecovim Imenom rože. Pri tem imam seveda v mislih profesorja teologije Ebnerja, ki ima s svojimi lucidnimi opazkami, detektivskim očesom in odvisnostjo od protibolečinskih sredstev očitnega vzornika v Ecovem fratru Viljemu. Če je torej lik Ebnerja odlit po modelu Viljema, predstavlja prvoosebni pripovedovalec poročila Darco oziroma Marco sicer izobraženega, ampak naivnega in neizkušenega benediktinskega novinca Adsona. Tu pa se vzporednice z odmevnim romanom še ne zaključijo; tako kot se je Pikalo pri obeh osrednjih likih zgledoval pri Ecu, je to sicer na bolj prikrit in namigov poln način storil že Eco, ko je za svoj model uporabil znanega fiktivnega detektiva Sherlocka in njegovega zvestega pajdaša Watsona. Gre torej za aluzijo aluzije, za uporabo že uporabljenega, za reciklažo že recikliranega. Eden od učinkov, ki jih Eco doseže z uporabo prototipa detektivske dvojice, je bralski užitek, ki se sproža ob bralčevemu odkrivanju in prepoznavanju medbesedilnih povezav, ki pa pri Pikalu zaradi takojšnje očitnosti umanjka, kar pa ne pomeni, da je aluzija brez učinka, saj tako kot pri Ecu namiguje na detektivski roman, torej roman, v katerem se obeta zločin.

Detektivski roman sicer ni prva oznaka, ki bi jo prilepili romanu Dežela angelov, je pa gotovo eden od njegovih sestavnih delov, saj je možno roman stlačiti v vsaj še dva predala (zopet podobno kot Ime rože) – ljubezenskega in zgodovinskega. Prav žanrska raznovrstnost in ogromno število dogodkov, ki se odvijejo na slabih dvestotih straneh, sta dve glavni privlačnosti romana, a hkrati tudi njegovi pasti. Avtor si je namreč naložil na ramena res velik zalogaj: ljubezensko zgodbo, spreobrnitev glavnega junaka, sumljive smrti, teorije zarote, incest, posilstvo, povojne poboje, Beatle, hipije, vohune, zasvojenost, delavski upor in za nameček še skrivni simpozij o samostojnosti Slovenije. Vsi ti dogodki so sicer popolnoma legitimno umeščeni v potek dogajanja, med seboj so smiselno povezani, nekatere teme že same po sebi kličejo po pozornosti, vendar se po prebranem zdi, da morda le niso bile dovolj izkoriščene. Morda bi bilo bolje, če bi se avtor odločil katero od uporabljenih tem žrtvovati v dobro podrobnejši obravnavi ostalih, ki bi imele na ta način več prostora, da pridejo do izraza. Kakorkoli že pa ima omenjena (pre)obilnost dogajanja tudi svoj čar, saj bralca s svojim nenehnim dogajanjem in dodajanjem novih in novih podatkov stalno zaposluje.

Zaradi gostote pisanja se na primer izgubi namen profesorjevih videnj v prihodnost (uporaba interneta in papamobila) in skrivne »službe«, ki mu sporoča (pravilne) napovedi o političnem dogajanju v prihodnosti, kot je na primer časovno točna napoved padca berlinskega zidu in to dvajset let pred dejanskim dogodkom. Ti odlomki sicer vnašajo (verjetno) želeno skrivnostnost in pričakovanje ter povečujejo avro magičnosti okoli lika profesorja, vendar so, umeščeni v celotno zgodbo, videti neizkoriščeni, kot da niso izpolnili obljubljenega bralčevega pričakovanja in so kot taki nekoliko preveč odmaknjeni od same zgodbe.

Ena od istih tem, ki so prav tako zanimivo zastavljene, ampak skozi roman tudi bistveno bolje izpeljane, je trk dveh diametralno nasprotnih svetov: na eni strani imamo počasi se premikajoči svet verskih učenjakov, ki se že stoletja odvija po podobnih načelih in ritualih, medtem ko je na drugi strani, a le nekaj metrov stran, socialistično rudarsko mestece, ki se konec šestdesetih let, kamor je umeščeno dogajanje romana, v stilu Zolajevega Germinala upira pogoltnemu direktorju rudnika, kamor se med mlade počasi prebijajo uporniški, večinoma glasbeni izdelki njihovih vrstnikov iz »svobodnejšega« Zahoda in kjer v rudniških rovih prihaja na plano še kaj drugega kot zgolj premog. V ta, kljub geografskemu zakotju, po svoje pisan svet pošlje pisatelj bodočega cerkvenega delavca z nalogo najti in prepisati neko redko besedilo. Mlad, neizkušen in življenja izven izobraževalnih zidov nevajen Darco se tako znajde v samostanu, le nekaj metrov stran od svojih vrstnikov, ki si po napornem delovnem dnevu v vaški gostilni vsaj rahlo okajeni izbirajo bodoče žene v podobi »moderno« oblečenih deklet. Kar se tiče razvoja glavnega junaka, doseže roman vrh pri Darcovem padcu s konja in hujši poškodbi glave. Spreobrnitev, ki jo ta padec povzroči, vleče vzporednice s spreobrnitvijo juda Savla v gorečega oznanjevalca Kristusovega nauka Pavla, le da je v tem primeru spreobrnitev v škodo Cerkve. Glavni junak, po padcu preimenovan v Marca, se sedaj namreč znajde sredi skušnjav polnega posvetnega sveta, ki ga je prej opazoval z zadržane razdalje. Glavno vlogo pri tem odigra njegova zdravnica, katere čarom in liberalnim mislim se Marco ne more in ne želi upreti. Pisatelj je s pomočjo poškodbe pri padcu našel domiseln način, kako neprisiljeno premestiti glavnega junaka iz samostanskega v vaško okolje, s čimer je dosegel prepričljiv, temeljit in kompleksen preplet obeh svetov. Kljub uporabi precej občutljivih tem in prikritih namigov na zunajjezikovno resničnost (na primer omemba prepovedi izdaje Pahorjevega intervjuja s Kocbekom o povojnih pobojih) velja pohvaliti avtorjevo uravnoteženo nepristranskost, ki ne favorizira nobenega od omenjenih svetov, kvečjemu je do obeh enakomerno kritična.

Povzetek romana v enem stavku bi se po povedanem lahko glasil: gre za roman, ki mu nič ne manjka, kvečjemu kaj ostaja.

 

Matjaž Pikalo: Dežela angelov. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011.