Luka Benedičič in Tomaž Rode sta pred začetkom Liffa pripravila seznam filmov, ki si jih bosta ogledala; po koncu pa sta poskušala povleči rdeči niti skozi festivalska dogajanja in predvajanja. Tomaževo refleksijo lahko preberete tu.
Skupina mladih plesalcev je končno pripravljena na turnejo po ZDA. Plesnim vajam bo sledila zabava, popivali bodo in v sangrijo bo pomešan LSD. Med plesalci bo zavladala anarhija. Eni bodo besneli, drugi bodo jokali, tretji se bodo rezali. Četrti bodo nedolžnega zapisali zimi, peti se ne bodo pustili motiti. Krvavo jutro ne bo metafora, marveč realnost, v katero se bo zbudila okrnjena plesna ekipa, zapacana s slino in krivdo.
Orisana zgodba je svet, v katerega se vse pogosteje rojevajo filmski liki. Tako kot film Vrhunec (r. Gaspar Noé) – ki je, mimogrede, posnet po resničnih dogodkih –, sodobni film kliče po likih skrajnosti, ki bodo v neznano stopili oboroženi le z lastno voljo in odločnostjo. Režiserje , v stilu starogrških tragedov zanima, kakšne čustvene, celo moralne premike bodo v gledalcu sprožile situacije, kjer so liki trpljenju ali krivdi podvrženi brez pravih orodij ali načinov, kako se osvoboditi.
Primer take situacije oziroma lika je Asako (Erika Karata) iz filma Asako I&II (r. Ryusuke Hamaguchi). Njena situacija je polna protislovij: zaljubila se je v moškega, ki je na videz identičen njenemu bivšemu. Katerega od njiju ljubi? Ko se Baku (Masahiro Higashide), njen bivši, po petih letih njene zveze z Rjoheiem (Masahiro Higashide) nenadoma spet pojavi, se v Asako odvije strašen boj. Njena nihanja in protislovne odločitve, ko vedno znova reinterpretira svojo preteklost, gledalec spremlja z nemočjo, jezo, žalostjo in smehom. Njeni napori so dostikrat neosmišljeni, toda Asako ne gre soditi po njenem ravnanju, marveč po njenem odnosu, ki je, naravnost rečeno, hraber. Njena brezmejna zaverovanost v svoje odločitve, četudi si bo že čez hip premislila, je največja vrlina, ki jo je lahko izkazala v brezizhodni matriki, v kateri je bivala.
Različni režiserji, ki smo jih spremljali na letošnjem LIFFu, so podobno idejo postavili v različne okvirje. Pogosto denimo spremljamo filmske like, ki so »povprečneži« današnjega časa in so naenkrat poklicani v skrajne situacije. Njihova osebnost se gradi in do konca izgradi šele v preizkušnji. V filmu Stiks (r. Wolfgang Fischer) se junakinja bojuje z nemočjo, ker v osrčju begunske krize ne more storiti dejanja, ki bi bilo odraz človečnosti in sočutja. Na svojo premajhno jadrnico ne more sprejeti na ducate, morda stotine beguncev, ki so obtičali sredi morja na potapljajoči se ladji. Brez prostora, sredstev in tehnične ali zdravniške pomoči je v enosmerni ulici, vendarle pa je njen lik junaški, saj na nobeni točki ne odloži soodgovornosti, četudi se zdi, da njeno vztrajanje ne bo imelo znatnega učinka.
Filmografija se torej vse bolj odmika od človeka, ki naivno pospravlja in čisti police svoje sobe, ne meneč se za lasten notranji svet, ki ga kliče v avanturizem. Posebej afirmativen in v tem smislu izstopajoč je novi film Naomi Kawase Videnje. Francozinja Jeanne (Juliette Binoche) odide na Japonsko, da bi našla magično rastlino, imenovano Videnje, ki se pojavi vsakih tisoč let. Jeanne sicer ni v konfliktu z okolico; na njenem primeru je utemeljen večni konflikt z lastno preteklostjo. Njena osebna zgodovina ji ne da spati, zaradi nje trpi – ne moralno, ampak čustveno –, in v čakanju na čudežno Videnje, ki naj bi odpravilo človekovo nesrečo, je njena moč v življenjski veri in zaupanju intuiciji.
Zgodovina je tudi v širšem in bolj pragmatičnem smislu peskovnik idej in (pre)izkušenj, ki si jih človek izposodi, se iz njih uči. Včasih pa se vlogi zamenjata in postane sedanjost tista, ki služi preteklosti, da bi ji odplačala svojo krivdo. Tudi za ceno tega, da vse visi v zraku – ljubezen in strah, svoboda in krivda, bogastvo in revščina. Če se Jeanne s svojo neomajno vero uspe osvoboditi vezi iz preteklosti, so vezi nekaterih drugih likov tako močne, da jih ni mogoče pretrgati. Centaur iz filma Kentaver (i. in r. Aktan Arim Kubat) je skromen mož, ki verjame izročilu, da so Kirgizi potomci Kentavrov, ki so zaradi zlorabe in izkoriščanja konjev obsojeni na nesrečo. Prepričan, da lahko urok izniči le jezdec, ki bo ponoči dirjal na najhitrejšem žrebcu in prosil nebesa za odpuščanje, postane konjski tat.
Centaur na svoji koži čuti kolektivno krivdo, glavni lik filma Rdeče (r. Benjamin Naishtat), odvetnik Claudio (Dario Grandinetti), pa se boji nekega tujca, ki ga je pustil izkrvaveti v puščavi. Claudio se v filmu večkrat odloči storiti (večje ali manjše) zlo, če je prepričan, da ne bo razkrinkan in da bi se stvar pripetila tako ali drugače, z njim ali brez njega. Odločilen moment v filmu je, ko ga detektiv razkrinka, Claudio pa svojo krivdo prvo vztrajno zanika, preden jo prizna z ugovorom, da bi tujec tako ali tako izkrvavel. Tedaj se detektiv precej eksplicitno in v pravi ekstazi vpraša: ali Claudio – edini lik v tem članku, ki je imel jasno in nedvoumno izbiro med poštenostjo in pohlepom (med odgovornostjo in afektom) – zares želi biti tisti [edini], ki se odloči za zlo? Ali drugače, bolj po detektivovih besedah: ali zares želi živeti v svetu – on, odvetnik –, v katerem ni zakonov (oziraje se kvišku, k Bogu)?
V sklepu se vnovič vrnimo k arhetipnemu konceptu junaštva. Kdor se je torej spopadel z zmajem in se ni zbal, ta ne bo nikoli zares poražen. Tudi če zmaja ne obglavi, tudi če ne reši princese, tudi če je nazadnje sam pokončan. V popolnem kaosu pravila niso več mogoča, orodij ni več – junakova zmaga ni nujno dejanska, pač pa je čustvena in moralna zmaga. To je svet, ki se ga film trudi vzpostaviti kot novo dejanskost.
Svet, kakršen bi lahko bil.