Prehajanje skozi različna polja vednosti, ki mu zadnja leta modno rečemo interdisciplinarnost, pogosto služi kot priročen izgovor za prikrivanje površnega znanja in pomanjkanja izvirnih idej. Po drugi strani drži tudi, da tovrstna križanja, na primer med umetnostjo, znanostjo, družboslovjem in humanistiko, občasno ustvarijo posrečene potomce, ki prav zaradi svoje vsebinske pisanosti presegajo strukturne omejitve izvornih disciplin.
Umetniki, ki pri snovanju svojih del posegajo na področja drugih strok, niso prav redki, zato pa več pozornosti vzbujajo »neumetniški« strokovnjaki, kadar se, če tako nanese, lotijo podobnih manevrov v nasprotni smeri. Presenečenje je še toliko večje, ko kaj takšnega naredijo domači profesorji prava in sorodnih disciplin, kar se je pred manj kot letom dni dejansko zgodilo, ko je pri Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani izšel interdisciplinarni zbornik z naslovomZapoved in zločin. Gre za poizkus križanja prava in književnosti, tako (pre)drzno parjenje dveh na videz nesorodnih disciplin pa mora vzbuditi najmanj radovednost.
Nedvomno je (s)poznavanje prava oziroma izkušanje (ne)delovanja pravnega sistema vplivalo na številna literarna dela, pomislimo samo na mojstrovine Dostojevskega, Tolstoja, Kafke, Orwella in številnih drugih »nesmrtnikov«. V takšnih primerih je bilo oplajanje koristno. Kaj pa se zgodi, ko po klasični literaturi posežejo pravniki – in to celo z jasno začrtanim namenom, da bi s pomočjo umetniških biserov obogatili svojo obrt? Je to že priznanje, da je umetnost kljub vsesplošnim očitkom o neuporabnosti morebiti celo koristna, še več, koristna za stroko, ki jo visoko ceni kapitalizem? Urednik zbornika Matjaž Jager temu pritrjuje. Ugotavlja namreč, da je književnost po eni strani za pravo koristna zato, ker s svojo zmožnostjo celovitega in hkrati subtilnega opisovanja življenja daje dragoceno vednost o podrobnostih, ki se pravni stroki rade izmuznejo, po drugi strani pa zato, ker v zamejenih (vsaka stroka pač ima svoje meje) dušah pravnikov vzbuja oziroma naj bi vzbujala nagnjenje k bolj empatični obravnavi konkretnih ljudi, ki se po spletu takšnih ali drugačnih okoliščin znajdejo v kolesju pravosodne mašinerije.
Večji del avtorjev zbornika (samo)kritično ugotavlja, da je književnost most, ki povezuje idealno stanje, ki naj bi ga utelešalo pravo (o tem, za koga naj bi bilo takšno stanje zares idealno, je vprašanje za družbene kritike), in realno stanje, to je življenje samo. Književnost zato pravnikom (in vsem drugim) slika življenja v raznih (pogosto temačnih) odtenkih in na tak način omogoča uvide, ki bi jih sicer, če bi se zanašali le na lastne izkušnje, (pre)drago plačali. Je že prijetneje vednost o temnih plateh človeškega srca pridobivati s prebiranjem romanov kot z osebno udeležbo v vojnah, umorih, tatvinah, sodnih obravnavah in zaporih. Za pravnike in tiste, ki jih pravo zanima, zbornik nedvomno prinaša prepotrebno obogatitev matične stroke, ki utegne, če si dopustimo ščepec naivnega idealizma, tudi zato postati malo bolj človeška in s tem dovzetnejša za resnično življenje onstran zidov pozitivne zakonodaje.
Vprašanje o tem, kaj lahko takšno križanje ponudi vsem tistim, ki jih zanima predvsem književnost, ne pravo, pa seveda še zmeraj ostaja odprto. Na kratko, dvojePrvič, eseji (ne)hote izpričujejo dinamiko pravniškega umovanja, ko se to loti analize klasičnih literarnih del, da bi obogatilo matično stroko. Opazovanje tega procesa ni zanimivo zgolj zaradi psiholoških posebnosti avtorjev, ki se ob tem razkrivajo, ampak bolj zaradi razgrinjanja idejnih in ideoloških tančic prava. To v nasprotju s prepričanji številnih pravnikov in laikov ni homogena gmota, ampak amorfen sistem s sebi lastnimi protislovji. Še sreča, saj prav zato pravo ni in ne more v celoti odsevati teženj prevladujoče gospodarske in politične »metapripovedi«, denimo pri nas priljubljenega neoliberalizma, v katerem je »vsak svoje sreče kovač«, in postmodernistične estetizacije, po kateri naj bi »vsi družbeni problemi izhajali iz posameznikove perspektive«, pač pa s sabo nosi tudi potencial za kritično držo, ki se najbolj opazno kaže skozi razgrinjanje nevarnosti strukturnega nasilja (tj. nasilja, ki ga pod krinko zakonov in navidezne »normalnosti« izvaja država), kar v zborniku povzeti primeri iz književnosti dodatno poudarijo.
Kot drugo pa lahko konkreten nabor esejev služi kot kažipot bralcem, ki se želijo seznaniti s tistimi literarnimi in v manjši meri filozofskimi deli, ki so učinkovito in prepričljivo zaobjela prikaz temnih razsežnosti človeške družbe, zlasti kriminala in institucij, ki naj bi ga zatirale, čeprav ga marsikdaj (hote ali nehote) tudi ustvarjajo. Avtorji zbornika iz gledišča svoje stroke pretresejo izbrana dela Kafke, Ellisa, Shakespeara, Conrada, Junga, Tolstoja, Dostojevskega in drugih (žal manjka Markiz de Sade), ob tem pa slogovno dovršeno, pa tudi vsebinsko izčrpno, ponudijo svoje odgovore na nekatera večna vprašanja o zapovedi (dobrem) in zločinu (zlu).
