Prebral sem zadnji Jančarjev roman In ljubezen tudi. Drago je spet v svojem naravnem pisateljskem elementu, v svojem prvinskem pripovednem okrožju – vrnil se je v vojni in povojni čas svojega Maribora, pod svoj tankočutni in za detajle izostreni drobnogled je znova vzel nekaj posameznih človeških usod, ki jih burni zgodovinski piš sredi prejšnjega stoletja zgrabi v svoj vrtinec. Spet je tenko prisluhnil krhkim utripom srca in šelestenju subtilne pesniške govorice ljubezni (med pripovedjo se poleg drugih navedkov iz domače in svetovne lirične poezije kljubovalno oglaša refren Máchove pesnitve Maj: »…Bil pozen je mrak – prvi maj – večerni maj – ljubezni čas. K ljubezni vabil grlic glas je tja v dehtečih borov gaj.«), prisluhnil je šibkemu glasu zaupne in nebogljene človečnosti, sirotnemu in komaj slišnemu sredi divjega bučanja glasov moči, zloveščega marševskega skandiranja kolektivov, grmenja odločnosti in odločenosti za »našo stvar« (pa naj gre za regermanizacijo Spodnje Štajerske, kakor jo je bil ob svojem znamenitem prihodu v Maribor leta 1941 oklical sam Hitler, za rasno čistost in za novi svetovni red na eni ali za odpor okupaciji in idejno čistost v partizanskih vrstah pa vzgojo novega človeka na drugi strani), prisluhnil je tihcenemu spevu zaljubljenega ženskega srca, ko okrog njega hrumijo korakajoče množice, ko se rojeva in bohoti novo tisočletno cesarstvo, ki mu bo vladal arijsko čisti nadčlovek, ko se kali jeklo in se po znanstvenih zakonih diamata rojeva zgodovinsko nujna prihodnost, ko se ljudje okrog tega preplašenega in tesnobno skrčenega ljubečega srca na smrt sovražijo, vojskujejo in pobijajo z globokim prepričanjem in vero v svojo »stvar«, v popravo zgodovinskih krivic, za dopolnitev zgodovinskega poslanstva, za končno uskladitev vseh posamičnih in raznozvočnih glasov v eno samo koračniško ubrano melodijo. Jančar, nenadkriljiv mojster bivanjskih paradoksov in učinkovitih pripovednih kontrastov, je s subtilno lirično pisavo dal zapeti grlicam v dehtečem borovem gaju (zaljubljencema pod cvetočimi jabolčnimi drevesi na Urbanu tik pred izbruhom vojne ali pod cvetočimi brezami v pomladni Beli krajini ob koncu vojne) prav sredi najbolj bučnega hrumenja kolektivnih, čezčloveških, hiliastičnih, v prihodnost zagledanih stremljenj, družbenih projektov in smotrov, sredi smrtnega spopada idej, nazorov, konceptov in politik, sredi nihilističnega bobnenja zgodovine, sredi glajhšaltunškega rjovenja volje do moči, skratka; v tej kakofoniji militantnih glasov, ki se vsak zase sklicujejo na svoj »prav«, je nebogljeni glas ljubezni in intimnega razmerja med dvema posameznikoma slej ko prej neusmiljeno in največkrat na najbolj krut način utišan in zadušen. In to je pravzaprav vodilna tema romana In ljubezen tudi, ki pripoveduje zgodbo o tem, kako se sredi hudega vojnega časa v ubogo človeško srce namesto ljubezni naselijo jeza, strah, sovraštvo in nazadnje smrt. To je spet tista senzibilna, temeljnim paradoksom človekovega tragičnega – in hkrati z globoko ljubezensko izročenostjo užitku in lepoti zaznamovanega – življenja in prebivanja v svetu razuzdane zgodovine (ki je v kataklizmičnem dvajsetem stoletju postala človekova prvinska, neodtujljiva usoda) zavezana pisava, ki je že doslej do glasu pripustila tolikere Jančarjeve romaneskne junakinje, erotično odprte k drugemu in zaupljivo predane in z vso svojo enkratno zasebnostjo do kraja izročene svojim vojskujočim se, odločnim in odločenim, svet in človeka urejevalskim in zadnjo resnico iščočim moškim, spet je sredi hrumenja množic in norosti zgodovine slišati krhek liričen odmev predane, kar naprej ogoljufane, zavržene in zlorabljene – ter zato kajpak na smrt utrujene – ljubezni Marjetice Samsa iz Severnega sija, Katarine Poljančeve iz Katarine, pava in jezuita, Leonce iz Zvenenja v glavi, učiteljice Zale iz Drevesa brez imena, Veronike Zarnik iz To noč sem jo videl …
Zapisujem nekatere opombe, ki sem si jih delal ob branju:
*
Nemara najzanimivejši lik v romanu je Ludwig Mischkolnig, mariborski Nemec, ki je z neznanskim olajšanjem in zadovoljstvom pričakal nemško vkorakanje v Maribor, saj so se s tem dejanjem končno uresničile njegove sanje o ponovnem gospostvu nemške rase v tem mestu, od koder so bili njegovi rojaki po koncu prve svetovne vojne tako rekoč izgnani, ti, ki so ostali, pa so morali prenašati šikane in poniževanja zdaj na lepem večinskega slovenskega življa. Vsa ta leta med obema vojnama se je Ludek, kot so mu posmehljivo pravili slovenski znanci in someščani in mu s tem v duši pridelali prenekatero frustracijo, manjvrednostni občutek in zato silno željo po dokazovanju in slo po maščevanju, pripravljal, uril in šolal za svoje poslanstvo ali odločenost, kot sam temu pravi – vrniti mestu nemškega duhá in ga priključiti višji civilizacijski stopnji in kulturni formaciji Tretjega rajha. Nemški vdor pričaka kot kremenit Obersturmbannführer, esesovski varnostni oficir, ki ima na skrbi varnost mesta, še posebej pregon in kaznovanje »uporniških band«, ki so se razpasle po pohorskih gozdovih in do leta 1944 – ko se pravzaprav začne zgodba romana – že krepko ogrožale okupacijsko oblast v mestu in okolici.
A Ludwig ni samo varnostni oficir SS, ni le člen dobro naoljenega vojaškega in policijskega zavojevalskega stroja, ampak je tudi Ludek, zasebnik s čisto človeškimi potrebami, slabostmi in čuti, zrel samski moški, ki še vedno živi pri mami in ima z erotičnimi stiki z ženskami očitno nekaj težav in zadreg. Ludwig ima, z drugimi besedami, tudi srce, ne samo poniglave policijske duše in strumnega vojaškega duhá, in v tem srcu ne utripata le nepotešena ljubezenska sla in zamera do butastih slovenskih someščanov, ki se upirajo zgodovinski nuji in klicu usode, ki jih vabita, naj postanejo sestavni del velikega nemškega rajha, marveč je v njem nekaj več: »Ni se ustrašil, ker je imel odločnost in odločenost, odločenost, ki jo ima še zdaj, ko tukaj, v svojem mestu, uresničuje stvar svojega srca, stvar zgodovine in nove Evrope.«
Stvar zgodovine in nove Evrope je za Ludwiga Mischkolniga stvar njegovega srca, tu gre torej za več kot zgolj idejno pripadnost in poslušnost nareku zgodovine, tu gre za celovito eksistencialno odločenost za udeležbo pri stvari, ki daleč presega posameznikovo osebno pripadnost, tu gre za ljubezensko izročenost Ideji. In prav ta ljubezenska izročenost, prav ta erotična konzumacija sveta in zgodovine, prav ta čutna udeležba pri spreminjanju sveta po meri ene volje in enega vodje se bo v nadaljevanju romana za Ludeka izkazala za usodno in pogubno.
Hkrati pa se tudi v tem stavku kaže mojstrstvo Jančarjeve pisave: z eno potezo tako rekoč na isto pojmovno in doživljajsko raven pripelje človekovo najbolj zasebno intimo, stvar srca, in orjaško magmo svetovno zgodovinskega dogajanja; v eno literarno izjavo zaobjame celoten človekov kozmos, njegov najintimnejši kotiček in vpetost v univerzalno civilizacijsko paradigmo hkrati. Ti stavki nam govore, da je v vsakem posamezniku strnjena in se zrcali vsa usoda in zgodovina človeštva, da vsak posameznik v sebi nosi zametek, iskro in ključ planetarnega družbenega in zgodovinskega dogajanja in da je, na drugi strani, v slehernem dejanju zgodovine, družbe, množice, kulture, politike… imanentno navzoč tudi sleherni človek kot zasebni posameznik.
*
»Za hip ga je premotila milina neke ženske, za hip mu je ob njej nekoliko prehitro bílo srce. Za hip je zaradi nje pozabil na veličino in prihodnost svojega naroda.«
Še en tipičen Jančarjev stavek, ki posamično, zasebno človeško izkušnjo in kolektivno zgodovinsko obzorje učinkovito in zavezujoče poveže in združi na skupni eksistencialni imenovalec, ki je dostopen samo literarni pisavi, mišljenju in govoru izmišljije; samo znotraj leposlovne govorice je možno takšno srečanje in se lahko dogodi umetniško ploden trk dveh različnih doživljajskih in mišljenjskih ravni, se lahko enakovredno izenačita in na isti poetični struni zabrnita izkušenjski kategoriji intime in zgodovine, miline srca in veličine naroda.
In kaj za nadaljnji potek zgodbe o nenavadnem ljubezenskem trikotniku med ljubko študentko medicine Sonjo Belak, ki od začetka do konca romana ravna izključno po nareku svojega zaljubljenega srca (in ji melodijo življenja izpisujejo pesniki Mácha, Goethe, Byron, Gradnik, Rimbaud), asistentom na gradbeni fakulteti Valentinom Gorjanom, ki prav tako na svoj način prisluškuje klicem svojega patriotskega srca in se zato pridruži partizanskim borcem v pohorskih gozdovih, in Obersturmbannführerjem Ludwigom Mischkolnigom, strumnim nemškim varnostnim oficirjem, ki za hip podleže glasu srca in se pusti premamiti milini neke ženske, kaj za usodo romanesknih junakov pomeni to, da je enemu med njimi – in to prav tistemu, za katerega se je zdelo, da se ima najbolj v oblasti, da je vso svojo nrav, čustva in misli podredil enemu samemu nadosebnemu, striktno racionalnemu cilju in v čigar srcu razen za veličino naroda in zmago novega reda ni bilo prostora – zaradi ženske za hip nekoliko prehitro bílo srce? Pomeni, da je prav ljubeče srce, ki se ogreje ob ženski, neke vrste esesovčeva šibka točka, mehki trebuh, črna luknja, ki naredi zev v njegov do zadnje podrobnosti urejen in metodičen svet pravil, ukazov, moči, discipline in podrejanja, odpre vrzel in omaje veličastno službo zgodovinskemu smotru; črna luknja, ki v svoje temno brezno pogoltne sanje o veličini naroda in spodkoplje na videz trdno zgrajeno ideološko stavbo. Ludwig podleže Ludeku (človeku srca) v sebi in to ima zanj katastrofalne, za roman pa nadvse plodne posledice: službeno grdo spodleti, naredi napako, se osmeši pred štabom svojih policijskih sodelavcev (kot varnostni oficir je spustil na prostost domnevnega pripadnika odporniškega gibanja, ki nato res prebegne nazaj k partizanom) in se povrhu še človeško, moško zlomi (v postelji s Sonjo zataji) – in vse to prav zavoljo prehitro utripajočega srca, ki ga je omehčalo in na neki način razorožilo ob pogledu na krhko mlado žensko.
In zato mora užaljeni in ponižani Ludwig zatreti, uničiti, iztrebiti, odstraniti prav ta vir svoje slabosti, zanikati mora to žensko milino, ob kateri mu prehitro utripa srce, izbrisati šibko točko in zapolniti črno luknjo v sebi, če naj reši in ohrani svoj red, za katerega se je tako odločen odločil, če hoče obvarovati svet, ki mu pripada, ki mu zvesto služi in ki je navsezadnje tudi »stvar njegovega srca«. Kaznovati mora prav ta vzgib ljubezenskega čustva, ta prenagli srčni utrip, ta čutni gon v sebi, znamenje svoje človeške zmotljivosti, nepopolnosti, primanjkljaja; in to bo najučinkoviteje storil tako, da se bo z vso oblastniško samovoljo in aroganco, ki ju premore kot visok oficir SS, maščeval nad virom svoje slabosti, nad Sonjo, ki je iz njega priklicala to čutno, nepopolno, krhko, pomanjkljivo, z eno besedo – človeško plat. In da bi bila mera polna: ne le, da je Sonja iz njegove temne notranjosti priklicala na dan čutno slo, ga erotično izzvala, ga razprla v vsej človeški goloti in telesni izpostavljenosti in ga s tem na neki način zmehčala in onesposobila za njegovo prvinsko, tako rekoč narojeno odločenost, za poklicanosti za stvar naroda in zgodovine, ampak je v svetli luči izpostavila tudi njegovo spolno nezmožnost, ga ponižala v njegovi moškosti, ga torej zadela v najbolj bolečo točko njegove nadčloveške, übermenschevske samopodobe.
Svoje »napake« – ki je pravzaprav metafora za širšo, svetovno zgodovinsko »pomoto«, saj je vgrajena v slehernika kot njegova človeška narava, kot imanentni delež čutnosti in telesnosti, se pravi ranljivosti in smrtnosti, ki pripada vsakemu človeku po njegovi smrtni narojenosti – se Ludwig zave, ko prisluškuje hrumenju zavezniških bombnikov, ki konec leta 1944 vse pogosteje odmetavajo bombe na njegov rodni Maribor (iz Gradca pa mu nesposobni birokrati iz nadrejene instance kot nalašč prav v tem kritičnem času nikakor ne pošljejo zadostne količine žebljev za zabijanje trug, v katerih pokopavajo ubite jetnike, vse številnejše žrtve njegovih preiskovalnih metod! – še en sijajen Jančarjev paradoks, ki z ironijo pisateljskega peresa spodkopava diskurz moči in oblasti). Te bombe so zlovešča znamenja zloma in implozije veličastnega sistema in reda, urejenega sveta tisočletnega rajha, ki naj bi ga s svojo odločenostjo, voljo in železno disciplino in brezpogojno pokorščino za vse večne čase zgradili izbrani nadljudje, udarna pest režima, esesovska elita, zvesti pripadniki visoke nemške kulture in čiste arijske rase, h katerim se naš ljubezensko osmoljeni Ludek s tolikšnim ponosom in zanosom prišteva; te bombe so temna znamenja notranjega kolapsa sveta, v katerega je brezpogojno verjel in mu zvesto služil. Katastrofični zlom in propad nacistične Nemčije se je v Mischkolnigovem bivanjskem obzorju na neki način zgodil in simbolno uresničil že v tistem ključnem zdrsu, hudi napaki, neodpustljivem službenem spodrsljaju in zasebni ljubezenski zatajitvi, ki jih je zagrešil v trenutku, ko je pustil do besede svojim čustvom, ko je dopustil, da je stvar srca postalo srce samo.
»Naša stvar, je pomislil, je zelo individualna, od vsakega posameznika je odvisna. Iz tega izvira njena moč, iz odločenosti posameznika. Iz posameznikove, iz njegove volje raste v vsoto skupnega, množičnega hotenja. Narod je organizem, on je njegov del.«
Tako pač rezonira varnostni oficir nemške vojske. A res je tudi narobe, kakor od pamtiveka ve literatura in kot pripoveduje roman In ljubezen tudi: nemoč, ranljivost kolektiva, slabost skupnega hotenja izvirajo iz nemoči, ranljivosti, zmotljivosti, čutne izpostavljenosti in nebogljene razpoložljivosti slehernika. Kolikor že udarno korakajoča ali brezglavo razuzdana zgodovina na svojem vselej nadosebnem, nadindividualnem pohodu k daljnim skupinskim smotrom na svoji poti pohodi, poškoduje, zatolče, zmečka in uniči posamičnih človeških življenj, je vsako pogubljeno življenje na drugi strani tudi primanjkljaj, ničelna točka, prazno mesto za zgodovino, za kolektivni organizem, za narod. Vsaka posamična tragična in nesmiselna smrt namreč na skriti strani sveta in zgodovine odpira črno luknjo, dreza v slepo pego, razpira temno mesečevo plat velikega odrešenjskega pohoda, odpira neprijetno vprašanje o samem smislu Zgodovine, Naroda, Ideje, Resnice. In ta spoštljivi, pietetni posel razkrivanja zamolčane plati epohalnega dogajanja sveta, odstiranja skrite, intimne, srčne strani človekovega stremljenja po moči in oblasti, to ključno vpraševanje po čutni, telesni, krvavi resnici žrtvovanih človeških življenj v imenu višjega smisla in nadosebnega smotra že od Homerja sèm opravlja prav literatura; z odpiranjem zgodovinskih brezen in obujanjem spomina na zamolčane in spregledane posamične žrtve velikih nacionalnih gibanj in zgodovinskih odrešiteljskih projektov, z vztrajnim pogledovanjem za kulise zmagoslavnih jeklenih maršev in dolgih pohodov se v to žlahtno tradicijo vpisuje tudi roman In ljubezen tudi.
Res je, da posameznik kot delček v kolesju velikanskega stroja zgodovine prejema moč prav iz kolektivne volje, iz skupinskega stremljenja k redu, smislu in resnici, a je na drugi strani tudi njen ključno odločujoč šibki člen. V svojem strastnem in čutečem človeškem srcu ni le delček mehanizma, ni samo kolesce v stroju, ampak je hkrati tudi bistvena motnja, napaka, tveganje, temna snov, črna luknja, nekaj nepredvidljivega, nevodljivega, nezanesljivega, narobna stran kolektivnega ustroja. Je manj kot kolektiv, a obenem in ves čas tudi njegov nepogrešljivi – imanentni, čeravno uhajajoči, izmuzljivi in čezmerni – presežni, transcendenčni del. Stvar srca je vselej nekaj več kot le služba narodu, zgodovini, resnici. Kadar človek prisluhne in se ravna po nareku svojega srca, se na neki način izmakne svoji izključno zgodovinsko-družbeni določenosti, subvertira, okoli prinese svojo družbenost in skupinsko pripadnost in se odpre presežnim, ekstatičnim razsežnostim svoje eksistence, o katerih nam ima – ker nas pač nagovarja iz obnebja poezije – marsikaj povedati tudi pričujoči roman.
*
Vendar Ludwig Mischkolnig ostane gluh za to povabilo v območje intime in ljubezni, oholo zavrne vabilo v presežnost srca (kjer se, resnici na ljubo, ni ravno izkazal), kot zaveden Nemec in poslušen oficir se je pač izročil na voljo drugi transcendenci – zgodovini, veličini naroda, kolektivni usodi: »Ludwig Mischkolnig je med svojimi nočnimi obhodi zaslutil, da mu je trenutek nemške zgodovine namenil posebno poslanstvo: bil je bog življenja in smrti, izvrševalec njene temne usode.« Vrli esesovec je prepričan, da ga je zgodovina tako rekoč pooblastila, da izvršuje njeno temno usodo, z mandatom zgodovine se dvigne nad svoje posamično in minljivo človeško življenje in postane bog smrti in uničenja, Thanatos kot drugi obraz Erosa, tega prevrtljivega boga ljubezni, ki ga je bil tako poniglavo izigral in izdal, ga v ključnem trenutku pustil na cedilu in ga poniglavo oropal za atribute moškosti, gospodovanja, moči. Ludwig iz rok zgodovine vzame žezlo oblasti in se okliče za vrhovnega uresničevalca njene nasilne volje (temne usode), razglasi se za od Boga (smrti, ne ljubezni) poslanega glasnika in izvrševalca izvornega nesmisla človeškega bivanja, za poosebljenje níčesa samega: v tem je na las podoben Camusovemu Kaliguli. Svoj človeški primanjkljaj, svoj erotični spodrsljaj, svojo ljubezensko zatajitev kompenzira s samooklicanim poslanstvom in nalogo, da vzame vajeti zgodovine v svoje roke in zagospodari nad življenjem in smrtjo. In najprej si vzame pravico, da bo zagospodaril nad usodo nesrečne ženske, ki mu je segla v srce, da se mu je za hip razodela vrzel v lastnem bitju, da je za kratek oslepljujoč trenutek ugledal zevajočo razliko med Ludekom, nebogljenim človeškim posameznikom, in Ludwigom, temnim angelom usode in zgodovine. Ta pogled je zanj neznosen, te razlike v sebi ne vzdrži, v dilemi med ljubezensko razpoložljivostjo in oblastno močjo se odloči za moč in s tem dejanjem na stežaj odpre vrata temni usodi, ki bo v svoj tragični vrtinec nasilja, sovraštva, groze, smrti in niča nazadnje potegnila tudi njega samega.
*
Po strašni izkušnji gestapovskega zapora in zasliševanj se Valentin Gorjan, ki ga je iz krempljev nemške varnostne službe z ultimativno žrtvovanjsko gesto – svojo erotično razpoložljivost in krhko zasebnost je bila prisiljena darovati na oltar demonu zla in temnemu angelu zgodovine – rešila izvoljenka njegovega srca Sonja, dekle, ki mu je pod cvetočimi jablanami v uho šepetal nežne Máchove stihe, negotov, s strašnim sumom v zaljubljenem srcu, ponovno znajde med svojimi partizanskimi tovariši v zavetju pohorskih gozdov. A nekdanja partizanska tovarišija zdaj ni več spontano, svobodnjaško, domoljubno uporniško gibanje, v drugi polovici 1944. leta je prerasla v organizirano, hierarhično urejeno revolucionarno vojsko, ki se ravna po principih etablirane moči, zato je tudi njen diskurz nevarno podoben besednjaku esesovskega častnika: »Stvar je taka, je rekel Vasja, da nikomur več ni mogoče verjeti na besedo. Močnejši ko smo, hujši je pritisk. Biti moramo neustrašni in neusmiljeni. Zvestoba in resnica se dokažeta v boju.«
Tudi tu zgoraj, med pohorskimi smrekami, na lepem ne gre več za medsebojno zaupanje, tovarištvo, solidarnost, ampak sta na prvo mesto stopili neustrašenost in neusmiljenost, zvestoba in resnica sta postali kategoriji moči, boja, nasilja, idejo je treba negovati ne le z vero in prepričanjem, varovati jo je treba s silo, z varnostnim aparatom, s strogo urejeno varnostno službo, zvestoba postane stvar zasliševanj, preverjanj, dokazovanj – če je nujno, tudi tako, da ponoči »počiš babo«, nesrečno žensko na samotni pohorski kmetiji, ki so ji sredi noči partizanski varnostniki prišli likvidirat moža, domnevnega nemškega konfidenta.
»Neustrašenost, resnica in zvestoba, ali ni tega rekel Mischkolnig? Valentin si je nalival strupa v dušo. Jezo, sovraštvo. Če ne bo v njem jeze, ne bo mogel storiti, kar mu bodo tovariši ukazali. Kar tudi sam hoče storiti.« (str. 156)
Valentin zgrožen odkriva presenetljive podobnosti in sorodnosti med govorico partizanskega komisarja Vasje in esesovskega zasliševalca Mischkolniga: ko se upor in revolucija institucionalizirata v moč in oblast, na lepem izkazujeta sumljivo enake mišljenjske atribute in vedenjske vzorce kot represivni okupatorski režim: potrebni sta brezpogojna, neustrašna pripadnost in zvestoba Ideji, v dušo si je treba naliti jezo in sovraštvo, namesto ljubezni je v srcu zdaj prostor samo še za strup. In ker hoče Valentin strup jeze in sovraštva ponotranjiti, ju sprejeti v svoj način mišljenja in ravnanja (saj v njem nenehno kljuje dvom o tem, kako ga je bila Sonja spravila iz gestapovskega zapora, v njegovem srcu je že pripravljen prostor za strup), se na neki način odpoveduje tistemu Tinetu, ki je v sončnih majskih dneh ležal pod cvetočimi jablanami na Urbanu in svoji Sonji šepetal na uho ljubezenske verze. Tako kot Ludek v Ludwiga se tudi Tine preobraža v Valentina, hoče pripadati resnici, biti del hostarskega uporniškega kolektiva, zvest svoji odločenosti za boj, sprejeti igro volje in moči. S to preobrazbo pa na neki način prelamlja svojo temeljno erotično zavezo, ki ga je pravzaprav konstituirala kot subjekt ljubezni v Sonjinem srcu, prav po jančarjevsko paradoksalno se ljubljenemu dekletu za njeno samožrtvovanjsko gesto oddolžuje z rahljanjem prav tistih srčnih vezi, ki so ju najtesneje zbliževale, v končni posledici se Tine v objemu bojnih tovarišev odpoveduje glasu svojega srca.
*
Vendar se Valentin Gorjan nikoli do konca ne izneveri svojemu srcu, v njem tudi med hajko v pohorski zimi hrani ljubeč spomin na čase, ko grlic glas je vabil v dehtečih borov gaj, jeza in sovraštvo nista povsem preglasila glasu ljubezni, nista do kraja zatrla njegove elementarne človečnosti, erotične odprtosti za drugega. In zato je njegovo srce – tako kot Ludekovo, ki zna vztrepetati nad milino neke ženske – še vedno odprto, razpoložljivo, ranljivo. Občutljivo in dojemljivo najprej za temno senco dvoma o Sonjini zvestobi, predvsem pa ranljivo odprto za strah, ki se naseli vanj, ko se znajde v jeklenem zasliševalskem primežu partizanskega varnostnega oficirja, Srba Borbena, primežu, ki se po metodah, surovosti in cinični oblastniški aroganci komaj kaj loči od zasliševalskih postopkov v gestapovskih zaporih spodaj v mestu. Strah pa je, kot rečeno, govorica tiste razsežnosti človekove duše, ki človeka ohranja v pristni človeški ranljivosti, nebogljenosti, minljivosti. Strah je tako rekoč druga stran ljubezni, dopolnjujoči jo temni del. Takole ga mojstrsko ubesedi pisatelj: »Strah raztrešči lupino sveta, nebeški obok varnosti, vsi angeli se razbežijo, strah vdre v tvoj prostor, v središče prodre, sede na vrh želodca, v srce se zažre. Tako je bilo, ko so klicali imena, v srcu in glavi votlo od strahu.«
Zavoljo strahu je človek nemočen, razpoložljiv, na milost in nemilost izročen demonom moči, nasilja in smrti, zaradi strahu je voljan sklepati pogodbe s hudičem, v trenutkih smrtnega strahu se ga polastijo sile zla, v njegovo toplo človeško srce vdre ledeni hlad sovraštva, jeze, poniglavosti, izdaje. In prav to se zgodi Valentinu v zapuščenem mlinu sredi zasnežene pohorske planjave, kjer ga s skupino prebeglih vojakov iz nemške vojske kot osumljence za ovaduštvo in izdajstvo kruto in nasilno zaslišuje varnostni oficir Borben. Poglavje v romanu z naslovom Objem v mlinu je pravzaprav grozljiv, naravnost srh vzbujajoč opis posebnega iniciacijskega obreda, s katerim Tineta sprejmejo v tajno ložo zla, v čarni krog nezaupanja, sumničenja in sovraštva, od koder je le še korak do uboja, nasilja in morije. Borbenov objem ob koncu zaslišanja, ki pomeni, da je Tine prestal izkušnjo in se otresel suma izdajstva, je v resnici Mefistov objem, neke vrste paradoksalna infernalna posvetitev, zlovešče znamenje, da so temne sile v svoj čarni ris sprejele tudi Valentina, da je vstopil v zakleti krog zla, níčesa in smrti. Od tega trenutka je z ljubeznijo v njegovem srcu konec, Sonjo je dokončno izgubil tisti hip, ko je podpisal faustovsko krvno zavezo z gospodarji vojne in zgodovine in postal kolesce – oficir v slovenski narodno osvobodilni vojski – v brezhibno delujočem ustroju pravkar rojene nove družbeno-zgodovinske formacije, dekletu svojih mladostniških sanj se je odpovedal tisti hip, ko je iz srca izgnal ljubezen in iz strahu (torej kot žrtev in ne rabelj, v najhujši človeški stiski in nebogljenosti) tragično dovolil, da sta se v njem naselila jeza in sovraštvo. Protislovja v Jančarjevi pripovedi se zgoščajo: bog smrti je v junakovem srcu izpodrinil boga ljubezni.
Valentin postane žival, s svojo bogato metaforiko pripoveduje pisatelj, stara žival, ki slepo ubija v neusmiljenem boju za preživetje. Potem ko je šel skozi izkušnjo strahu in poguma, potem ko je slišal Borbenov zli smeh ob mrliču v mlinu, ko je torej izkusil temno srce vojne in revolucije, so se mu nekdanji visoki ideali o osvobodilnem boju za pravičnejši svet v zadnjih mesecih vojne skrčili le še na krvav boj za preživetje, v neusmiljen spopad na življenje in smrt, v katerem človek postaja vse bolj podoben zveri z ostrimi kremplji in krvavimi zobmi:
»Povsod okrog njega je bilo veliko žrelo, ki je hotelo hlastniti po njem, po mnogih je hlastnilo, jih pregriznilo, tudi sam je čutil, da je del takšnega žrela, kremplji bodo usekali, žrelo bi hlastnilo z ostrimi zobmi.«
»Velika in sveta stvar naše borbe« se po črni maši v samotnem mlinu sredi zasnežene pohorske planjave, kjer so izpod prekratkega koca štrlele v železničarsko uniformo oblečene noge mučeniško ubitega prebežnika iz nemške vojske, nedolžnega vaškega posmehljivca Rommla, za Valentina Gorjana sprevrže v krvavo morijo, v pobesneli morilski delirij, v zločin nad človeškim srcem, v katerem vsej hudi uri navkljub še tiho trepetata in brlita ljubezen in strah. Toda Tinetovo srce je za zmeraj poškodovano, nikoli več ne bo v soju cestne svetilke pod kostanji pred njeno vilo v mestu pričakal Sonje, da bi mu pritekla v objem.
*
»Preživel je, a ostal je v objemu iz mlina.«
Kajnovo znamenje zločina ostane za vselej na duši človeka, ki je ubijal – pa čeravno za »pravo stvar« –, ki so ga skoraj ubili – spet za »našo stvar« –, ki je videl, kako so v imenu »svete stvari naše borbe« ubijali drugi, temni bratje iz mefistovskega Borbenovega mlina, zarotniki iz Leviatanovega brezna, nočni likvidatorji, ki zlahka »počijo babo«. Iz čarnega risa smrti ni več poti, gospodar teme in sovraštva iz svojih krempljev in krvavega gobca ne izpusti nikogar nazaj v svet svetlobe in ljubezni. Kdor je šel enkrat skozi iniciacijski obred »objema iz mlina«, je trajno poškodovan, nič več ni cel, v njem zeva neka vrzel, se odpira neko brezno, vanj se naseli níčes:
»Bil je čudno živ. Tako da je imel včasih občutek, da mu manjka pol glave. Toda ne zato, ker bi mu tisto polovico odstrelil nemški minomet ali odbili Borbenovo krepelo, kakor mnogim borcem, ki jih ni bilo več. Zato, ker je v njej nekaj manjkalo. Tisto, kar je bilo prej: Sonja, maj, ljubezni čas. Tam je bila praznina.«
Tinetu umanjka bistvena razsežnost človečnosti: erotična odprtost za drugega, svetost zasebnosti, zaveza lastnemu minljivemu telesu, vroče človeško srce.
*
»Zlo je kot neviden oblak, ki potuje nad zemeljsko površino, sluti, kje je pravo gojišče in žarišče, da se lahko razrase. Tam se spusti. Tam začne naraščati, ljudje se začnejo sovražiti. Tam je vojna.«
Priljubljena Jančarjeva podoba, nanjo je bilo mogoče naleteti v esejih (Augsburg), v nekoliko spremenjenih variacijah in pesniških metamorfozah jo je moč brati v številnih novelah in romanih: kot da nam je zlo usojeno in dodeljeno od nekod zgoraj, zunaj naše volje in moči, mimo naših misli, namenov in dejanj, kot da je zlo nekakšna samozadostna in samorodna entiteta, ki po svoji muhasti volji in bolj po naključju kot po premišljenem načrtu tu in tam pride na zemljo in zaneti prepir, sovraštvo in morijo med ljudmi, ki mu, menda nič krivi in nedolžni, tragično podležejo. A tokrat se pisatelj ne zadovolji s to na videz nevtralno in skoraj nedolžno razlago zla, ki si ga od začetka časov nalagamo in delimo med seboj, svojemu odčaranemu, deziluzioniranemu, z zlom nekako sprijaznjenemu (resda tudi nekoliko opitemu) junaku je dopustil, da je s svojo vprašujočo mislijo zavrtal prav v srčiko človekove biti, da je za zlom zatipal naravnost v temno globino človeškega srca: »Je treba delati zlo, da premagaš zlo? Treba je. Če je to ljubezen, kar je storila, potem je tudi to nekaj strašnega. Če bi ljubezni ne imel, sem… kaj? Ljubezen je strašna. Ubija. Ljubezen do domovine? Tudi. Ta še najbolj. In kaj je vse to, če ne ljubezen do smrti?«
Kadar je vojskin čas, se za ljubezen vseh ljubezni izkaže ljubezen do smrti, smrtni nagon je celo močnejši od ljubezenske gnanosti, ob Erosu se tudi Thanatos ugnezdi v človekovo srce. In Drago Jančar izpiše še zadnji, ultimativni paradoks svojega tokratnega romana: ker je človeško srce samo eno, sta božanstvi ljubezni in smrti sočasni in nedeljivi med seboj; zato nam je zlo imanentno kot zemeljskim, telesnim, tusvetnim, skratka smrtnim, bitjem, tako kot nam je kot čezse naravnanim, k drugemu odprtim, v zvezde, sanje in poezijo zazrtim bitjem dana tudi ljubezen. In zato se tisti bog, ki mu je ime ljubezen, v nas seveda oglaša tišje, diskretneje in subtilneje od mrtvaških bobnov in žvenketanja mečev: »Bog ni v hrumenju in bobnenju, temveč v šumenju, v trepetanju listov na topolih tam daleč na ravnici.«
In ker se mora nenehno truditi, da se izza stihov »… zapisat v kri pravico, / ki terja jo naš dom« vsaj kdaj pa kdaj še oglasi spev grlic, ki vabijo v opoj majske noči, ni prav nič nenavadno, da se občasno tudi utrudi in da njegov glas včasih komaj še pride do nas.
V tej knjigi mu je to nedvomno uspelo.