»/…/
kako še nič ne veš o tem.
še niti pika na zaslonu
niti v trebuhu.
pa že tok, ki naju
usmerja v svojo smer.
kako naju boš vodila vodil
vse odslej,
zaprisežena vzporednemu
svetu, ki se razpira s tabo,
izseljujoč se iz tistega,
je povil naju.«
Odlomek pesmi iz Drsečega sveta (JSKD, 2020), prvenca Nine Medved (1989), je slikovit uvod in v določenem smislu že tudi povzetek pesničine druge, tu obravnavane zbirke Rodna doba (Cankarjeva založba, 2024). Navedeni verzi zjedreno približujejo zlasti doživljajsko izhodišče druge zbirke, čeprav se obe knjigi oblikovno oddaljita. Če je bil prvenec zavezan enotni formalni strukturi, ki je zbirko nekako vezala v dolgo pesnitev, je Rodna dobra v tem oziru bolj razgibana, a nič manj disciplinirana, premišljena. Zbirki sicer veže predvsem pretanjen občutek za metaforično govorico, ki se tokrat očitneje približa izkustvenemu vsakdanu, zaradi česar se Rodna doba zdi nasploh bolj faktična, neposrednejša, oprijemljivejša. S prispodobo bi lahko rekli, da je prvenec veliko bolj gradil pesmi iz svetlobe čustev, idej in zamišljanega sveta, »kot da še pridobivam dovolilnico za / bivanje v meseni obliki« in »razpeta med nekaj / in nekaj / lovim ideje o nečem več, / nečem z barvami, / nečem občasno pozno v noč …«, pričujoča knjiga pa jih (še) bolj očitno ustvarja iz konkretnosti telesa, tudi kot nosilca misli.
Pesmi se ukvarjajo z obdobjem v človekom življenju, ko se odloča za in vstopa v novo vlogo, ki jo lahko v ožjem, tj. biološkem smislu razumemo kot odločitev za materinstvo, v širšem pa kot čas, ko smo v življenju najbolj produktivni.
Posledično se je v drugi knjigi zožila tudi tematika, zaobjeta že v naslovu. Pesmi se dejansko ukvarjajo z obdobjem v človekom življenju, ko se odloča za in vstopa v novo vlogo, ki jo lahko v ožjem, tj. biološkem smislu razumemo kot odločitev za materinstvo, v širšem pa kot čas, ko smo v življenju najbolj produktivni in spočenjamo ne le otroke, temveč se iz te iste (!) ustvarjalne energije rojevajo drugi in drugačni t. i. projekti. »Napisati drevo. / Roditi knjigo. / Posaditi otroka«, beremo v pesmi Drevo, izpostavljeni tudi na hrbtu knjige. Namiguje, da je Rodna doba tudi knjiga o nerodovitnosti, o pusti deželi in zatorej pesniška pripoved o soočanju z izgubo, s težkimi občutki ob neizpolnjenosti hrepenenja in pričakovanj, a tudi o preraščanju, preoblikovanju želje in preusmerjanju ustvarjalnih naporov. Torej knjiga o najdevanju oprijema tudi v tem drsečem času.
Tematsko se pričujoča zbirka s svojim nežnim prodiranjem v še vedno tabujsko temo neplodnosti vpenja ne le v naš čas in prostor, temveč tudi v domači, aktualni literarni kontekst. Izpostavimo lahko dve sicer prozni knjigi – Materinsko knjižico (LUD Literatura, 2022) Katje Gorečan, ki je tematiko spontanega splava pregnetla na način poetične proze in si za govorca izbrala nerojenega otroka, ter Pričakovanja (Cankarjeva založba, 2023) Anje Mugerli, ki je tematiko neplodnosti obdelala na širšem planu, na njem pa sopostavila tri različne pare in vsaj tri različne izkušnje s (potencialno) vlogo matere.
Rodna doba deluje kakor nekakšna sinteza obeh pristopov, tematike se loteva lirično, njen zamah pa je domala epski, kakor da se v sicer izpovedno naravo te poezije ne vpisuje le osebna izkušnja, temveč avtorica črpa širše in ustvarja širok dialog – zlasti z ženskami različnih generacij, poklicev ali proveninec. Ena pomembnejših komunikacij poteka z ustvarjalkami, ki so ženskost, materinskost, telesnost – te prepogosto stereotipizirane in idealizirane koncepte – v svojih stvaritvah prevpraševale, premišljale na novo, tj. onkraj družbenega ali kakega drugega kalupa. Citate iz njihovih del pesnica pogosto uporabi kot moto k pesmim, ob koncu zbirke pa se navdihovalkam tudi pokloni z uvrstitvijo na seznam (pre)branih knjig. Ta Knjižna polica se zaradi tipografije naslova mimogrede lahko bere tudi kot ready made pesem. Na seznamu ob številnih tujih ne manjka slovenskih avtoric – od Saše Vegri do Anje Mugerli.
Ena pomembnejših komunikacij poteka z ustvarjalkami, ki so ženskost, materinskost, telesnost – te prepogosto stereotipizirane in idealizirane koncepte – v svojih stvaritvah prevpraševale, premišljale na novo, tj. onkraj družbenega ali kakega drugega kalupa.
Zasnova Rodne dobe sledi konceptu zgodbe in se pne v kronološkem loku od Načrtovanja do Šivanke oziroma omenjene Knjižne police ob koncu, s čimer zaobjame dolg, kompleksen in, kot se izkaže, tudi nepredvidljiv proces snovanja družine. Na začetku tako stojijo pesmi spogledovanj s potencialom, sledijo pesmi soočanja z neuresničeno željo vse do pesmi presnovitve in nazadnje nekakšne pomiritve z novim začetkom in simboličnim zašitjem bivanjske raztrganine.
Šivanka
Postati začetek
začetkov,
izvorna snov
zgodbe,
ničelna točka
za vračanje
šivanke,
iz nje
črtkana sled …
Zbirka je od samega začetka tematsko odkrita, neposredna, uvodni pesmi Načrtovanje, v kateri se ideja uteleša v podobi risanja s prstom po dlani, sledi vsaj navidez nedvoumen cikel Otrok. Te pesmi v prozi delujejo kot nekakšni kratki filmi, miniprizori z otrokom v glavni vlogi in jih je v kontekstu celote mogoče interpretirati kot (pre)usmerjanje pozornosti, fokusiranje, izpostavitev vodilnega motiva. Hkrati pa se z vsakim novim branjem v njih jasneje razkrijejo tematska jedra zbirke in določeni bivanjski uvidi, ki se razodevajo ob opazovanju otroka (tudi kot principa), njegove spontanosti, potopljenosti v trenutek, njegove predanosti igri v najrazličnejših okoliščinah: »Zmeraj enako osredotočeno. Takšen je zakon igre.« Kot bi se s sleherno pesmijo tega preludija razprlo več vzporednih resničnosti, resnic, od časa, naključja, usode, globine spoznanja (?) pa je odvisno, katera se bo naposled tudi uresničila. Otrok kot simbol nenazadnje kaže tudi na neko stanje nedolžnosti, stanje pred grehom, in ga zato lahko razumemo tudi kot napoved kasnejših t. i. težav v raju.
Rodna doba dobi uvodoma nakazan širši pomen, ne več vezan zgolj na žensko reproduktivno funkcijo, temveč na njeno ustvarjalnost kot tako.
A če v začetku torej nastopi kot arhetip in oddaljeni potencial, je v nadaljevanju vse bolj živa navzočnost; najprej se uslovari, torej materializira v govorici in »/v/sak dan / bo vaja / v jeziku / družine«, nato pa pesemski fokus preide na žensko. Čeprav je izpovedovalka v nasprotju z uvodnimi pesmimi zdaj polno navzoča in se zdi, da beremo njeno zgodbo, spremljamo njeno telo (igračo), se tudi tukaj perspektiva razpira in spoznavamo različne usode mater in žensk, tudi v obliki pričevanja s spleta. S slikanjem teh raznolikosti in sploh z nizanjem materinskih motivov se t. i. mati razodeva kot konkretna ženska iz mesa in krvi, a hkrati tudi kot bivanjski (pra)vzorec. Ko se spočetje ne izide, pa tudi kot njegov negativ:
»Nobene rožnate halje,
papirnatih copat,
zaman sem tlačila velika
pričakovanja v torbo,
tista stavba ni bila prava,
moram še malo naprej.«
Čar tega cikla in tudi sicer knjige kot celote je prav v prepletu pogledov in možnosti, v nenehnem dvogovoru s soženskami, tudi živalskimi:
»Mačja maternica,
prikrajšana za vršičke plodnosti,
plimuje usklajeno z mojo,
večjo in celo
preplašeno
pred jutrom.«

Nekako v slogu fotografije z naslovnice, na kateri nas za fotoaparatom skrita avtorica lovi v svoj objektiv, pesmi na ta način tudi ves čas – s širokim razumevanjem in sočutno do vseh kontekstov – vračajo pogled in z izpostavljanjem občutkov žalosti, razočaranja, nemoči, strahu ipd. zrcalijo navsezadnje tudi širše družbeno vzdušje, v katerem je za ta spekter čustev bolj malo prostora in je veliko pomembnejše obvladovanje poze in fotogenično ozadje.
Papirnata punčka
Otrok je vez,
ki nas poveže
iz generacije v generacijo
kot verigo papirnatih ljudi.
Zato ljudje s pogledom
željno segajo pod majico,
dodajajo
odraslemu telesu
novo telo,
kot bi ga pomerjali
papirnati punčki –
kot da bi lahko
že gola želja
vdahnila življenje,
oblikovala
človečka
na robu
papirnate verige.
Pesmi v celoto povežejo siceršnje bogato slikovno gradivo – avtoričine fotografije, posejane po vsej knjigi, ki razgibajo interpretacijo pesmi in sploh širijo zorne kote in razglede.
Rodna doba bi glede na tematiko lahko bila žalostinka z močnim čustvenim nabojem v slogu Materinske knjižice Katje Gorečan, a so tu surovi občutki veliko bolj pregneteni – preoblikovani v metaforično govorico na površje presevajo z različno intenziteto. Ne gre torej za zanikanje bolečine, frustracije, razočaranja, žalosti, deziluzije ipd., temveč za razpiranje, nekakšno zabrisovanje jasnih kontur in posledično preraščanje vsakokratne (bivanjske) meje. Upesnjena občutja in zahtevne (pre)izkušnje na ta način niso (več) izključna teža, zgolj intimna skrivnost in posledično družbeni tabu, temveč postanejo del širše celote in delček v mozaiku (ženskega/partnerskega) življenja. Iz zbirke tako vse očitneje vejeta bivanjska agilnost in ustvarjalna potenca, po zaslugi katere se pesem ne izogne (težki) izpovedi, ne zanikuje nobene eksistencialne lege, temveč se predvsem zaveda moči izvirnega pogleda, nad katero smo se lahko navduševali že v pesničinem prvencu. V pravi svetlobi (osvetlitvi) se razkrije celovitejša resnica človeka in možnost (izbire) – tudi kako interpretirati in živeti dano stvarnost. Junakinja iz pesmi za to na primer ve:
»pod odejo
je večna noč.
če dovolj močno pritisnem s palcema
na veki,
zaplešejo zvezde.«
Prav v tem duhu izzveneva zadnji in hkrati najobsežnejši razdelek zbirke, ki zavzema tretjino knjige, po njem pa je zbirka tudi naslovljena. Tu so zbrane pesmi preraščanja in preusmerjanja na novo/staro goriščno točko. Rodna doba tukaj dobi uvodoma nakazan širši pomen, ne več vezan zgolj na žensko reproduktivno funkcijo, temveč na njeno ustvarjalnost kot tako.
Nosečnost
Pomislim: tudi jaz sem noseča s prihodnostjo,
to raste v meni, nabira energijo in se hrani,
le da moj čas ni izmerjen,
devet mesecev kot pri ljudeh,
dve leti kot pri slonicah.
To, kar čaka v meni na prestop,
na svojo ničelno točko, si jemlje čas,
ne pove, kaj potrebuje, je z njim kaj narobe,
je v moji notranjosti obrnjeno v napačno smer,
varno pospravljeno v globini,
kot robci, ki jih pospravim v predal,
zato pa uporabljam vse drugo,
kar mi zaide pod roke,
besedo, svetlobo,
vse je moja snov,
ki jo gnetem z dlanmi misli,
da postane voljna, najde svojo obliko,
pomiri brcanje v notranjosti.
Navsezadnje premeščanje fokusa lahko opazujemo tudi na ravni motivov; voziček, dudica in sonogram pristanejo v ciklu Inventar, vse bolj navzoče pa so kamera, fotografija, slika, na kateri se časi, prizori, ljudje, usode lahko prelivajo, prekrivajo in tudi na novo izgrajujejo:
»tetine oči,
posajene na obrazu ženske,
ki je ne poznam
spomin se meša s pravkar gledanim,
pravkar gledano z naplavinami želja«
Te pesmi hkrati v celoto povežejo siceršnje bogato slikovno gradivo – avtoričine fotografije, posejane po vsej knjigi, ki razgibajo interpretacijo pesmi in sploh širijo zorne kote in razglede. Rodna doba tako ne sodi več zgolj v medicinsko terminološko gnezdo, temveč se vzpostavlja tudi kot čas ustvarjalnosti in nenazadnje kot ena prepričljivejših pesniških zbirk zadnjega časa.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.