Pri knjigi Želimirja Periša Mučenice me je bolj kot pri kakšni drugi preganjal naslednji prizor: mladi slovenski pripovednik se vozi po balkanskih mestih in se skuša vživeti v klimo devetdesetih. Želi si namreč napisati roman. O vojni. O prebežniku iz JLA armade. Bosanski pisateljski kolega, s katerim se dobita na čiku, mu odvrne, da lahko tisti begunec svojo zgodbo preprosto pove sam. Razplet srečanja je precej nesrečen. Slovenski pripovednik udari bosanskega pesnika po gobcu in si misli, da je bosanska vojna ravno toliko njegova, kot je Bosančeva, sicer bi vsi pisali le avtobiografije ali se naslajali nad posnetki v tračarskih revijah.
Tudi pri Mučenicah bi se lahko na podoben način ali pa vsaj v želji po večji pripovedniški kompleksnosti, kot jo uspe proizvesti hrvaškemu avtorju, spraševali o legitimnosti njenega govorca, vendar se to nekako ne zgodi. Vseh petnajst zgodb v knjigi, ki nosijo naslove po glavnih junakinjah, je upovedanih z objektivnim jezikom, za katerega se zdi, da deluje kot nekakšno avtorjevo varovalo (pred vsakršno morebitno žensko ekscentričnostjo). Periš svoje govorne pozicije torej ne ironizira, hkrati pa z njo ne relativizira jezika, s katerim pripoveduje zgodbe teh žensk. Periševa edina posebnost so kratki odlomčiči, označeni s številkami. Pa še zanje se zdi, da je hrvaški avtor le na ta način in s tem tempom lahko zaobjel tolikšno maso teksta.
Ker bralske pozornosti ni mogoče usmeriti na primer v aluzivne preskoke, se osredotočimo na zgodbo. Knjiga se začne s Penelopo (in še prej s hvalnico pripovedovanju) in končna z Baubo, nekakšno pionirko, ki se je pred dvesto petdesetimi leti odpravila v vesoljni svet. V prvi zgodbi čakamo, da bo avtor razbil Penelopino čakajočo naravo, da bo njenemu notranjemu toku misli dodal svojevrsten detajl, ki bo zgodbo o Penelopi, ki se brani pred podivjanimi snubci in čaka na svojega moža Odiseja, nekako preobrnil ali ji vstal drobno srž. Če je kaj subverzivnega v Periševi pripovedi, potem je to narejeno zelo prikrito in skoncentrirano v samem koncu, kjer Penelopa napove, da se bo Odiseju maščevala za svojega ljubimca, še bolj pa za dvajsetletno obdobje čakanja. Zelo podoben profil razočaranke razberemo tudi iz Periševe zadnje zgodbe: Baubi sporočijo, da si je med hibernacijo nepopravljivo poškodovala maternico in da ji jo bodo odstranili. Tudi v prihodnosti namreč ženska še vedno igra le vlogo »krave za razplod«. Strani zato obračamo naprej in nazaj ter si mislimo, da je v tej knjigi še nekaj, česar nismo zapopadli, toda na 239. strani najdemo le napotek, da si več o Mučenicah lahko preberemo na www.mucenice.com (stran trenutno ne deluje, op. ur.).
Dobro, ker si s tistimi podobami mučenic pred ogledalom, pred cerkvijo in v gostilni, ki vodijo notranji dialog, s katerim naj bi učinkovale naturalistično (»iz krvi in mesa«, kot se reče), čeprav končno dosežejo ravno nasproten učinek, nimamo kako pomagati. Zato se je smiselno vprašati, kakšne so Periševe ženske? Kakšen je njihov modus vivendi in kdo njihov najočitnejši nasprotnik? In še pomembneje, čemu služi navidezni zgodovinski prerez, ki ga je naredil z že omenjeno Penelopo, pa z Marijo, Jezusovo materjo, ter s srednjeveškim likom Benvenute?
V vseh treh uvodnih zgodbah je na delu brutalna moška ideologija, medtem ko je stopnja ženske ozaveščenosti o na primer posedovanju lastnega telesa zreducirana na minimum. Če pa je ta zavest že prisotna, potem jo ženske, bodisi Penelopa, Marija, Benvenuta in kasneje njihove naslednice, uperijo proti sebi in kot takšne delujejo samodestruktivno. Čeprav se jezik v kasnejših stoletjih (v resnici se zdi, kot bi se avtorju mudilo vstopiti v dvajseto stoletje, zaradi česar uvodne zgodbe izgubijo svoj namen, preteklost oziroma sedanjost pa izgubita svojo funkcionalnost in delujeta samo kot kulisa) poleže in žensko telo ni več v tolikšni meri zlorabljeno, ravno nasprotno, to telo si nekajkrat celo podredi moški razum, ostaja mehanizem teh zgodb precej enak. Vse Johanne, Irene, Dijane, Flore, Lidije gledamo, kako se izvijajo iz primeža lastne pasivnosti. Zgodba z naslovom Maria, ki je zaradi sposobnosti opazovanja glavne junakinje ena boljših, tematizira homoerotično ljubezen. Ker je Many, diplomantka sorbonske univerze, do te mere ozaveščena in svobodna, njen nasprotnik pač ne more biti moški, temveč je ves svet. In ko nas Many zaradi svoje ostrine, neposrednosti in lucidnosti skorajda prevzame, poda avtor drobno (in s stališča junakinje psihološko neutemeljeno) pripombo; njeno spolno usmerjenost pripiše temu, da je mati ni nikoli objela.
Znotraj teh pripovedovalk torej ves čas odzvanja konzervativen moški glas (konzervativen v smislu, da svoje zgodbe piše iz izrazito moškega gledišča, ki je v tej knjigi tudi edino gledišče). Ta se sicer s tem, ko se poskuša vživeti v ženske, bori proti samemu sebi in lastnim strahovom, toda skoraj nikoli se mu ne uspe skriti v zaodrje, se recimo potuhniti do te mere, da ga ne bi več slišali. Periševa najbolj naravna govorica so v resnici opisi balkanskih mačistov, ki so posiljevali bosanska dekleta. Pri opisovanju tega, kako se praskajo po jajcih ali pa kako goli stopajo v dnevne sobe, kaže posebno naslado. Toda tudi če v obzir vzamemo milje, iz katerega izhaja avtor in o katerem v veliki meri piše, ta ne more opravičiti mestoma že črno-belih razmerij in pritiskov, ki jih moški izvajajo nad ženskami. Da pa bi bila revolucionarnost že v tem, da so ženski preboji narejeni s pomočjo moškega pisatelja, je v resnici rahlo obskurno in diši po nečem, kar nima z literaturo nič skupnega.
Morda pa je problem Periševih Mučenic le v tem, da se en in isti ženski lik prevečkrat ponovi. Razbiramo ga sicer v različnih situacijah, vendar skoraj vedno vemo, kako se bo iztekel – v odprto strukturo, ki jo Periš skoraj mehansko povzema iz seminarja o zakonitostih kratke zgodbe. Ta odprtost je na koncu koncev tudi edini presežek, ki ga proizvede pripovedovalec. Lakomno se pomikamo iz zgodbe v zgodbo, kljub temu da je jasno, da bomo ob koncu zadeli ob stekleno steno: ženske same pripomorejo k temu, da se njihova zgodba zasuka, kot se. Če le moški oziroma matere, naphane z moškimi koncepti o dobrem in zlu, ne bi bili nujni predpogoj tega obrata.
Mučenicam manjka polifonija, nagib v skrajne robove ženskega sveta, manjka jim mehkega jezika, iskanja užitka, včasih spolnega užitka, in tudi klepetavosti, ki bi mejila na patetiko in ekscentričnost ter tako hkrati razmehčala in relativizirala navidezno objektivnost, h kateri teži avtor in v imenu katere portretira te ženske. Če zapišem, da v Periševi knjigi komaj kaj izvemo o samoti in bistrosti mučenic, še ne trdim, da je ženski svet svojevrstna totaliteta, v katero moški nimajo vstopa. V resnici je v tej knjigi – z zgodbenega gledišča – vse prav, toda ravno zato, ker je vse prav, so razmerja vse preveč ploščata, deklarativna. In če je bilo mišljeno, da bi Mučenice izpadle kot angažirane, potem je Perišu uspelo proizvesti le kontradikcije, ki jih vsebuje tak angažma. Simbolno-družbena jasnina je na primer ena izmed njih. Ženske so navsezadnje že zdavnaj postale ena izmed fetišiziranih tem in to, da se jih je sistematično lotil moški pisec, ki poleg tega nima uležane tonalitete, diskurzu kot takemu ničesar ne doda niti ne odvzame.
Želimir Periš: Mučenice. Prevedla Maja Novak. Ljubljana: Modrijan (Zbirka Bralec), 2014. 240 strani, 24, 90 €.
