Režiser mavretansko-malijskega porekla je pred leti, ko je na Kinu Otok v Izoli predstavljal svoj film Bamako, priznal, da si je najprej želel postati pisatelj. Čeprav ga je kot dečka privlačil namizni tenis, je pogosto zahajal v ruski kulturni center v Nouakchottu in tam prebiral ruske klasike – Turgenjeva, Gorkega, Dostojevskega. Do trenutka, ko je stopil v filmski svet in se na filmskem inštitutu v Moskvi sedme umetnosti učil od Tarkovskega, Viscontija, Fassbinderja, Bergmana, Cassavettesa, je preteklo precej vode. Debitiral je s filmom Le Jeu, ki ga je ožjemu krogu prijateljev pokazal na filmskem festivalu Fespaco v Burkini Faso. Kasneje sta sledila filma Oktyabr (Oktober) in En attendant le bonheur (Čakajoč na srečo, 2002, ki je bil v Sloveniji prvič predvajan na prvem Kinu Otok, spomladi 2005 pa je doživel tudi kinematografsko distribucijo po Sloveniji). Medtem ko prvi pripoveduje o Abderrahmanovem tragičnem ljubezenskem odnosu, ki ga je imel v Moskvi, in o nesprejetosti v rusko družbo, drugi tematizira lik povratnika. Za Abderrahmana Sissaka menda niti ni bila odločujoča filmska šola kot bolj trenutek, ko se je vrnil v Mavretanijo in film Oktober pokazal svojim domačim.
Na dvorišču so napeli platno, pri čemer je začelo deževati. Družinski člani so se zgnetli pod streho in si ogledali atmosferičen film, v ruščini, s podnapisi, ki jih vsi niti niso mogli prebrati. »Toda vladala je popolna tišina, kot bi se čas ustavil. Pred njihovimi očmi se je odvilo deset let mojega življenja. Moja sestra je ob filmu začela jokati. Menda se ji je zdel žalosten, preveč žalosten …« je med počasnim srkanjem espressa in razdiranjem svetlečega ribjega mesa v Izoli priznal režiser, ki ob avtorjih, kot so Ousmane Sembène, Souleymane Cissé, Idrissa Ouedraogo in Djibril Diop Mambety, danes velja za ikono podsaharskega afriškega filma.
Ko je bilo torej spomladi letos napovedano, da bo film Timbuktu, ki si ga je bilo v slovenskih kinih prejšnji teden mogoče ogledati na festivalu Liffe, na festivalu v Cannesu uvrščen v tekmovalni program in da bo kandidiral za Palme d’ Or, je med občinstvom završalo. Mnogi smo pomislili na film Bamako (2006), s katerim se je Abderrahmane Sissako etabliral tudi med zahodnim občinstvom in v katerem se politično opredeljuje, čeprav ni alegoričen; v njem glasba in vizualni jezik govorita svojo resnico, medtem ko sodni in humanitarni diskurz simbolizirata pokroviteljski odnos Zahoda do Afrike. Nekaterim kritikom se je celo zapisalo, da se Abderrahmane Sissako že s svojim načinom vizualiziranja upira temu, da bi asimiliral trpljenje in pomanjkanje, ki se ga pripisuje Afriki, predvsem pa uporablja »odprti« pogled, ki je v nasprotju z »zaprto« strukturo, ki se je poslužujejo hollywoodski filmi.
Timbuktu je počasen film, ki tematizira doslej še nevideno: Abderrahmane Sissako je izjavil, da je bil povod za nastanek Timbuktuja posnetek, ki ga je našel na spletu. Podoba neporočenega para na severu Malija, ki so ga džihaistični skrajneži – v imenu doslednega izvajanja širiatskega prava – zagrebli v pesek in ga nato kamenjali do smrti, ga je pretresla do te mere, da je najprej nameraval posneti dokumentarni film, toda kasneje je zgodbe ljudi, ki so postali ujetniki islamističnih skrajnežev, začelo naplavljati v njegov svet. Abderrahmane je prvotni motiv ohranil, vendar v filmu ni prezentiran triumfalno. Gre le za eno od zgodbenih linij, ki jim sledimo in za katere imamo občutek, da se režiserju množijo v nekakšen vrtinec. Ta svojevrsten preplet, vzpostavljen na več ravneh, je hkrati v popolnem nasprotju s sabotažo, morda celo ustavljenostjo v času, ki jo priredijo džihaisti, ko zavzamejo mesto Timbuktu.
Kljub temu da Abderrahmane niti džihaistov ne prikazuje kot črno-belih brutalnežev, o njih v resnici ne pove nič novega. Tisto, kar nas v filmu presune, je ponos in fizična lepota prebivalcev Timbuktuja (zaradi česar film tudi ni polemičen, čeprav v resnici je). Do prihoda džihaistov vsi živijo v totalnem svetu, napolnjenem s smislom. Takšen je na primer nomadski par, ki živi zunaj mesta. Kidan pod večer, ko se nebo napolni z zvezdami, igra na kitaro, o Satimi slutimo, da poseduje tiho notranjo moč, medtem ko njuna dvanajstletna hčer Yoya skrbi za koze in s prstom riše v pesek. Tudi sicer puščavsko okolje celotnemu filmu daje lebdeč nadih. Ko se liki prebijajo skozi pokrajino, se zaradi prahu, ki se jim dviga ob nogah, zdi, da se le napol dotikajo tal. Znano je, da Sissako rad dela z neprofesionalnimi igralci, zato je še toliko bolj presunljivo, s kolikšno empatijo je izrisan odnos med Kidanom in Toyo. »Sprejel sem smrt,« izjavi Kidan pred džihaističnim sodnikom, »skrbi me le za mojo hčer, ki bo ostala nezaščitena.« Ko napoči njegov predsmrtni trenutek, se Ahmed obrne ne proti Meki, temveč proti bivališču, kjer živita njegovi omiljeni ženski. Ravno zaradi te Kidanove navezanosti bi zgodbo njihove družine lahko razumeli kot usodno, toda zaradi Sissakovega subtilnega filmskega jezika Timbuktu ne izpade kot ljubezenska melodrama.
Zgodba Kidanove družine se začne razvijati povsem ločeno od okupacije skrajnežev; ribič ubije Kidanovo brejo kravo (GPS) in Kidane se, kljub ženinemu svarilu, oborožen odpravi k reki. Njegov stavek, preden se odpravi iz šotora, deluje kot ključ za celoten film: »Njihova usoda je že vnaprej določena«. Ne glede na to, da prisotnost džihaistov življenja tamkajšnjih prebivalcev še dodatno zaplete in med njih zasadi kal nezaupanja, in ne glede na to, da ljudje trpijo zgolj iz razloga, ker so nekateri ukazi spričo večjezičnega okolja (v filmu liki govorijo od francoščine, jezika tamašek, bambara, do polomljene angleščine in arabščine) napačno interpretirani, Kidan bolje kot kdorkoli drug razume, da so nekatere poti že vnaprej določene. Borba na življenje in smrt med ribičem in nomadskim pastirjem v reki Niger je podana na magičen način: iz daljave opazujemo oranžno obarvano nebo, medtem ko rjavkasto ploskev reke režeta le dve figuri. Eni uspe priti do obrežja, druga potone v vodi. Prizor vsebuje svojevrstno mirnost in jasnost in zdi se celo, da je to edina Abderrahmanova resnica; džihaisti v takšne vrste miru nimajo dostopa, hkrati ne morejo trditi, da je bog na njihovi strani.
Abderrahmane Sissako je med tiskovno konferenco v Cannesu nenadoma bruhnil v jok: obraz si je pokril z rokami in mikrofon obrnil stran od sebe. Kasneje je pojasnil svoje solze. »Jočem namesto vseh tistih, ki bi morali jokati.« In ko se je umiril, je dodal, da je njegova vloga filmskega ustvarjalca tudi vloga pričevalca. »Nikoli ne bom mogel reči, da nisem vedel. Zaradi tistega, kar vem, sem moral povedati to zgodbo – v upanju, da nobenemu otroku v prihodnosti ne bo več treba podoživeti podobne izkušnje. Namreč, da njuna starša lahko umreta samo zato, ker sta ljubila drug drugega.«
Toda poleg solz in bolečine in smrti je film napolnjen tudi s prefinjenim humorjem. Eden od mladih džihaističnih rekrutov se ne more odpovedati svoji raperski preteklosti, džihaistični poveljnik s kajenjem in zalezovanjem poročene Satime krši lastna pravila, timbuktujški mladci igrajo nogomet z namišljeno žogo; grenak, vendar napolnjen z upanjem, predvsem pa rahlo teatraličen, je lik norice Zabu, ki džihaiste razglasi za izmečke (pri čemer je ti zaradi njene norosti ne kaznujejo). Tovrstnega lika doslej še nismo imeli priložnosti videti v Sissakovih filmih. Zdi se, da je režiser skozi Zabu ubesedil nevidost afriških žensk, čeprav gre v resnici za prisluškovalke zemlje. Hkrati je v liku ženske z zaprašenimi&sprijetimi lasmi, ki se po starodavnem mestu sprehaja s črno vlečko in petelinom na ramenu, simbolno zaobjeta vsa drama, ki je doletela mesto: zamrznjenost v času. Po drugi strani pa je Zabu poosebljenje vsega tistega, kar fundamentalisti prepovedujejo, vendar tudi najbolj ljubijo – glasbo, ženske, nogomet, cigarete.
Ko mi je Sissako pred leti ob morju pripovedoval o tem, kako na začetku ni mislil na to, da bi postal filmar, še v času obiskovanja ruskega kulturnega centra je videl le nekaj filmov, predvsem s Charlijem Chaplinom v glavni vlogi, je ob njem sedela žena z lunastim trebuhom. Na vsake toliko se je obrnil proti njej in ji ponudil košček razdrte ribe ali pa je z roko pobožal njen trebuh. Sissako je za film Timbuktu najprej želel uporabiti triletno deklico, vendar se je kasneje, iz praktičnih razlogov, odločil za dvanajstletno deklico z angelskim obrazom. Medtem ko Toya ob koncu filma jokajoč teče skozi sipine, nisem mislila toliko na to, ali se je iz tistega nežnega dotika rodila deklica ali deček, saj v resnici vem, temveč na Abderrahmanov stavek, da se mora film izkristalizirati kot dvom in ne kot resnica, saj se po njegovih besedah lahko le pretvarjamo, da resnica obstaja.
Film Timbuktu si je bilo mogoče ogledati na festivalu Liffe.
