I.
Sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek.
Samo še citat si.
In mlada pesnica.
In v njem se opajaš.
Tisočkrat.
Kolikokrat še …
Skrajšaš. Ne čutiš – skrajšaš.
Kaj je demokracija?
Kadar ni komarjev, grizejo muhe.
In vlaki? Še vedno zamujajo, tisti iz Dobove prav nesramno. Izjemoma bo pripeljal na enajsti tir … ko bo pripeljal.
Komarji so emigrirali iz Afrike. Zakaj? Nihče ne ve.
Ti si vedel, kaj čakaš – jaz ne! To je razlika.
Enkrat je umrl naš sosed. Ali pa je bila to Daša.
Zakaj bi šel gledat soseda? Na jami 1, sosedov se ne gleda, kaj šele pozdravlja. Ubijem muho. Jebeš demokracijo, ni enaka za vse, še zdaleč ne … Muhe te najdejo povsod – slej ali prej. Prekleto, res škoda. Ritem spi na tirih. Človek lebdi. Enkrat je umrl B. B. in nihče ga ni šel pogledat, ker ni dovolil. Svojci ne marajo samomorov, ker jim zavarovalnice ne verjamejo. Vlak ga je povozil, ker ni pazil, pravijo. Tako dobijo vsaj kaj – se splača potrpeti, pravijo. Se splača prenašati? Tudi. Vprašanja se vrstijo. Zakaj si zdržal toliko časa? Zaradi mame, ki ni bila nič kriva. Edino z njo si sočustvoval … Kje je moj prostor? Iskal si prostor, on je pil, ker je delal. Tako čudno je brati te pesmi, vse je v njih – vse, preveč. Si nameraval zažgati to zbirko? Morda, ne vem … Ne vem, tako čudno se počutim, tak občutek imam, da bom znorel, ne, da se mi bo zmešalo? V čem je razlika? V slengu? Pogovornem jeziku?
Spet muhe z desetega tira. Pogledaš na desno … starček, ki še ne dolgo tega ni bil starček … prepeva, momlja sevdalinko: njegov vlak je že zdavnaj odpeljal. Zdaj vstane … rožljanje kovancev v globokem žepu, brez države, z njim … zdaj osa, vlak iz Munchena prihaja na dvanajsti tir, on pa na toaleto … PIŠEŠ, KOT BI PISAL IMPRESIONIST, VELIKE ČRKE … Roker s težkimi zimskimi škornji in aktovko drsa mimo … ni se še preoblekel, čeprav je trideset stopinj in kmalu pridejo komarji. Šest bo, kri je sladka, teknil boš. Prekleto, res škoda. Kdo za vraga potuje iz Kopra v Hodoš? To je postaja, na kateri nihče noče dol. Besedo so snežinke, ki ne pobelijo. Si to ti? Pesem v prozi – sneži. Tako čudna zima. In potem … ne počutim se slabo … In se potem zaradi tega v tej svoji »sreči« (ne vem, zakaj) … slabo počutiti. Vse gre u kurac, vse, počasi, nikoli hitro … v kurac … JEBEM TI ZID … tisto, s to punco, eni pravijo, da je neumna, ne vem, meni je tako grozno.
Vlak, ki odpelje, pozdravi – rad bi bil na njem … ne bi bil jaz – nekdo drug – na njem – ti, na njem … Jesenice, z osmega tira. Edino, kar mi je všeč pri turistih, je, da me ne poznajo, da ne vedo nič … muhe so odšle, komarjec še ni … prekleto, res škoda. In ja; ne prenesem, da je kdo tko pofukano normalen … na deseti strani spet samomor, grožnje? Ni literatura … to je preveč zares … postmodernizem te je izpljunil … to so palimpsesti … ti si zares, preveč vlagaš v nič, iz niča bo nič. Dušan ni imel prav: egoizem je ŽIVETI NAPREJ! VEDETI IN ŽIVETI! NE KONČATI. To je egoizem!! Dobiček, za vsako ceno. Mandič se je motil. Čas praznikov je … Nesramno star si in še kar pišeš … verjameš v spremembe, verjameš … res škoda, da te ni … drobiž ne rožlja, ker ga ni …
Samo na železniški
se vse
vrača
samo ti ne …
ali pa …
Si našel prostor
in tisto punco.
Zlata pozaba. Beli slak in črni slak. Beli slak – ti si bil črni.
Počasi mi presedaš, na 36. strani …
II.
Z A. kosilo pri Šestici – krača, svinjski zrezek – vroče je, zdaj pa domov. On v Savskem. »Na avtobus grem!« »Zakaj pa?« »Infarkt!« »A ne veš?« »Koliko jih je doživelo …« »Koliko?« »Vsak teden kdo …« Greva. Pospremil sem ga do avtobusa in se vrnil na železniško. Infarkt? Ni ga še!
Obsedlo me je, da moram pisati kot on, vsaj v tem ritmu, z vsemi tistimi štukaturami, objemi, krči, zapiranji in odpiranji. Ne morem! Obsedenost.
On stoji na postaji … zlahka bi tako … potem grem po svoje zapiske in najdem pripoved, ki mi jo je zaupal njegov prijatelj, preden je umrl …
Če se zazrem globlje vate, potem vidim, vidim boj za preživetje, ne boj za konec, boj z absurdom, ki je svetinja in bo tudi ostal. Ta boj ni imel smisla, samomor je v krvi. Boril si se in skorajda zmagal. Ampak tukaj ni zmagovalcev, to je jasno vsakomur. Boj z banalnostjo sveta in ljudi, ta boj je utrujajoč in hitro mine – prehitro.
Človeka ne zlomi praznina sveta sama po sebi, zlomi ga lažna polnost sveta … (se ne nadaljuje)
