Jesen mi iz roke jé svoj list: prijatelja sva.
Luščiva čas iz orehov in ga učiva teči:
čas se vrača v lupino.
V zrcalu je nedelja,
v snu se spi,
usta govorijo po resnici.
Moje oko se spusti k spolu ljubljene:
gledava se,
govoriva si, kar je temnó,
drug drugega ljubiva kot mak in spomin,
spiva kot vino v školjkah,
kot morje v krvavem meščevem žarku.
Objeta stojiva v oknu, gledajo naju s ceste:
čas je, da se izve!
Čas je, da si kamen izvoli cveteti,
da za nepokoj bije srce.
Čas je, da bo čas.
Čas je.
Iz knjige Paul Celan: Zbrane pesmi, 1. del, ki je v prevodu Vida Snoja izšla pri Beletrini. Kupite jo lahko na tej povezavi.