AirBeletrina - Kot vidi Bog
Panorama 15. 4. 2020

Kot vidi Bog

Detajl z Gentskega oltarja: pojoči angeli.

Van Eyck: An Optical Revolution je zadnja v nizu odmevnih razstav, s katerimi so na Nizozemskem predstavili svoje umetnostne junake. Leta 2016 so v ‘s-Hertogenboschu skoraj vsa dela Hieronima Boscha združili v postavitvi, ki se zgodi le enkrat na generacijo. Antwerp je leta 2018 gostil razstavo o Rubensu, leto kasneje so v Bruslju postavili razstavo o Brueghelu, v letu 2020 pa so se v Gentu osredotočili na Jana van Eycka. V Gentu sicer domuje njegovo najpomembnejše delo Čaščenje mističnega jagnjeta, znano tudi kot Gentski oltar (1426–1432). Na razstavi so prikazana skoraj vsa umetnikova ohranjena dela, ki jih na ta način v tem stoletju gotovo ne bomo več videli. Varovanje tovrstnih izposojenih del je izjemno zapleteno, zato je pred vami edina možnost, da si jih ogledate razstavljene skupaj na istem mestu (trenutno si jo lahko ogledate virtualno na povezavi, ki je navedena na koncu članka, opomba urednice). 

Lažje naštejemo Van Eyckova dela, ki na razstavi manjkajo, kot pa tista, ki si jih tam lahko ogledamo. O razlogih, zakaj sliki iz Nacionalne galerije v Londonu (Portret zakoncev Arnolfini in Portret moža z rdečim turbanom) nista vključeni, lahko ugibamo (stroški, zavarovanje, politika), prav tako o razlogih, zaradi katerih manjka Mati božja kanclerja Rolina iz Louvra. Ostala pomembna dela so vključena v razstavo.

Razstava , ki so jo v Muzeju lepih umetnosti v Gentu odprli 1. februarja in naj bi bila na ogled do 30. aprila (trenutno je zaradi epidemije koronavirusa zaprta do 19. aprila), je (bila) – milo rečeno – prodajna uspešnica. Ogledal sem si jo dva tedna po odprtju in do takrat so prodali že 170 tisoč vstopnic, na dan pa zabeležili okoli sedem tisoč rezervacij. So pa na začetku pričakovali največ 250 tisoč obiskovalcev.

Gentski oltar

Van Eyck je živel v Bruggu, vendar se njegova mojstrovina Gentski oltar nahaja v Gentu. Gre za ogromen triptih, ki ga sestavlja 12 plošč (nekatere so poslikane po obeh straneh) in tehta 1500 kg. Zato najbrž ni bilo dvoma, kam postaviti retrospektivo njegovega ustvarjanja. Gentski oltar lahko opišemo s številni presežniki: je prvo večje delo v tehniki slikanja z oljnimi barvami, prvo delo umetniškega realizma, in ko ga je Van Eyck dokončal, je veljal za najbolj znano sliko v Evropi. Obenem uživa sloves najbolj zapletene slike po ikonografski plati. Zaradi vsega tega je cilj romanja umetnikov ter mislecev z vsega sveta.

Med 2012 in 2019 je bilo to oltarno delo deležno temeljite prenove, s katero so odstranili odvečne plasti barve, nanešene pri predhodnih slabih poskusih restavriranja. Prenova je razkrila nekaj velikih sprememb v videzu Gentskega oltarja. Za primer lahko navedem, da se je na obzorju prizora na eni izmed plošč prikazal skupek zgradb, ki so bile nekoč prekrite z barvo; podrobnosti ostalih zgradb so zdaj bolj jasne in jih lažje povežemo z resničnimi zgodovinskimi stavbami. Naslovnice novic o razstavi pa so se najbolj osredotočale na obraz mističnega jagnjeta na sredinski plošči. Nekoč je imelo jagnje štiri uhlje, saj so po požaru leta 1822 poškodovano sliko skušali obnoviti tako, da so izvirno jagnje preslikali z drugim. Pri zadnji obnovi so preslikavo iz 1823 odstranili, s tem pa tudi odvečen par uhljev, prikazal se je pa tudi obraz jagnjeta, kot ga je naslikal Van Eyck – izvirno jagnje nas osupne s svojo podobnostjo človeku.

Gentski oltar

Težave s perspektivo

Zelo sem se nadejal vrnitve v Gent, mesto, ki ga imam rad in sem ga tolikokrat obiskal, še posebej pa je mojo radovednost zbudilo razburjenje okoli te razstave. S seboj sem pripeljal prijatelja, znanega slovenskega umetnika Jašo, saj me je zanimalo, kaj sodobni konceptualni umetnik meni o enem največjih starih mojstrov. 

»Poglej,« je dejal Jaša, »imel je težave s perspektivo pri slikanju nog, pa je iznašel premeten način, da je to zakril.« 

Van Eyck da bi imel težavo s perspektivo? Tega še nisem nikoli slišal in zvenelo je skoraj bogokletno, pa je imel Jaša vendarle prav. Adam in Eva, vsak na svoji plošči, sta bila naslikana z zadnjo nogo kar pospravljeno za sprednjo, kot da naj bi se mi s tema nogama sploh ne ukvarjali. In perspektiva je bila res mimo. Res je, da so bile plošče naslikane z mislijo na to, da jih bodo ljudje gledali od spodaj navzgor, pa sta bili zadnji nogi še vedno videti skriti, kot bi se slikar želel ogniti temu, da se z njima ukvarja. Nato sva si z Jašo ogledala manjši sliki svetega Frančiška, ki prejema stigme (skoraj identični sta, venda je ena malenkost večja). Pri obeh različicah se zdi svetnikova leva noga izpahnjena (od obeh nog je leva bolj oddaljena od gledalca, saj je sv. Frančišek obrnjen proti naši desni). Van Eyck je imel težave s perspektivo nog, to slikarjevo težavo pa je lahko opazil le nekdo, ki je sam slikar. 

Oboževal je detajle

Na razstavi si lahko ogledamo tudi dela iz časa Van Eyckovega uka in zgodnjega ustvarjalnega obdobja, ki ga je preživel kot miniaturist pri poslikavi brevirjev z drobnimi iluminacijami. Te miniature si je pametno ogledati ob njegovih ostalih delih srednje velikosti in ogromnih ploščah z oltarne poslikave. Van Eyck je bil pač prvi, ki je podrobno delo z miniatur in ustrezno slikarsko veščino prenesel v večje merilo. Kako razkošna se mu je morala zdeti površina plošč Gentskega oltarja po izkušnjah, ki jih je v zgodnjem obdobju nabiral ukleščen v slikarske površine, ki niso bile večje od igralnih kart ali pa so bile še manjše.

»Očitno je oboževal proces slikanja, predvsem pa detajle,« nadaljuje Jaša. »Vidim, da je precej kmalu omejil aspekte vsake plošče v oltarnem delu, pri čemer je površine kar prekril z barvo, ki se je ni niti potrudil zgladiti. S tem jih je potisnil v ozadje, dovršene podrobnosti pa resnično izstopajo.« Ob teh besedah sem si slike pobliže ogledal in se prepričal, da so bili nekateri deli le skicirani in so videti kot površina, prekrita z barvo in vidnimi potezami čopiča, določene podrobnosti pa so bile naslikane dovršeno s čudovito natančnostjo in občudovanja vrednim zaključkom. 

In kakšne podrobnosti so to! Lahko uzremo posamezne kocine na Adamovi roki, pore na njegovem nosu, na stotine rastlin, ki jih lahko botanično opredelimo, preko sto podob ljudi, ki imajo vsi sebi lasten obraz (po slikarski tradiciji tistega časa so za verske poslikave uporabljali generičen obraz), svetloba pa odseva od rubinov in biserov ali pa sije skoznje. 

Najpogosteje ukradeno delo

 

Jan van Eyck (1390-1441)

V Gent sem odpotoval, da bi na konferenci govoril o številnih zločinih, povezanih z Gentskim oltarjem. Doletelo ga je trinajst različnih nesreč, vsega ali po delih so ga ukradli kar šestkrat ali sedemkrat (odvisno od tega, kako pojmujete krajo), zaradi česar velja za najpogosteje ukradeno umetniško delo. Guinnessova knjiga rekordov se moti, ko ta naziv dodeljuje Rembrandtovemu Portretu Jakoba de Gheyna III., ki so ga ukradli »komaj« štirikrat. Leta 2010 je izšla moja knjiga Kraja mističnega jagnjeta, ki je nekakšna biografija tega slikarskega dela, za katerega mirno trdim, da je najbolj pomembna slika vseh časov. Knjiga govori o dramatičnih pustolovščinah, v katere je bila vpletena ta umetnina, ki je predmet poželenja številnih. 

Po razstavi sem se sprehodil tudi s kolegi iz varnostnih in policijskih vrst, vključno z Ibrahimom Bulutom. Izpostavil je revolucionarno uporabo razsvetljave. Vključuje izjemno kakovostne luči, ki so jih namestili v steklene vitrine razstavljenih draguljarskih izdelkov. Ostale vitrine so bile osvetljene od zgoraj, vendar so bila pokrovi narejeni iz motnega stekla, kar je svetlobo reflektorjev razpršilo in v vitrinah ustvarilo vtis dnevne svetlobe ter izničilo bleščanje. S kuratorskega stališča je razstava izjemen dosežek; spremna besedila na zidovih so postavljena višje, tako da se bralcem ni treba drenjati pred vitrinami s tistimi obiskovalci, ki si tisti trenutek ogledujejo razstavljene predmete. Zgodovinski predmeti so razstavljeni ob slikah podobnih predmetov, izpostavljena pa je svetloba, kako pada na same predmete in kako je ta učinek Van Eyck tudi zadel.

 

Optična revolucija

Osrednja točka razstave je optična revolucija, ki tudi naredi največji vtis. Dr. Maximilien Martens, strokovnjak o Van Eycku z Univerze v Gentu, je poudaril, kako je bil slikarjev najpomembnejši slogovni cilj z barvo poustvariti igro svetlobe (odsevi, lom svetlobe, optični vtisi). Pokazal nam je počasni posnetek vode, ki kaplja v umivalnik, napolnjen z vodo. Vsaka kaplja je udarila v površino vode in ustvarila vdolbinico ter manjše kapljice katapultirala v zrak, ki so nato s padcem prav tako pljusknile v vodno gladino. Ta pojav si lahko ogledamo le v počasnem posnetku, vendar je Van Eycku ta učinek uspelo naslikati natanko tako, kot je videti v zamrznjenem kadru počasnega posnetka. 

»Očitno je imel fotografski spomin,« je dodal Jaša, »in si je bil sposoben zapomniti podrobnosti, ki se zgodijo tako hitro, da se jih večina niti ne zaveda.« 

Na plošči Gentskega oltarja, ki jo imenujemo Kristusovi vitezi, se nam na enem oklepu razkrijejo trije različni odsevi. Pri enem od vitezov, ki nosijo rdeče sulice, vidimo odsev sulice, ki se na izbočenem delu njegove prsne plošče »prelomi« na dva dela; nato je tu odsev sončnih žarkov z njegovega vbočenega ščita in še z njegovega ukrivljenega ščitnika za ramo. Na plošči s prizorom Oznanjenja je Marija upodobljena kleče pred odprto knjigo Stare zaveze, v kateri so vidne le tri besede, ki jih prevedemo »Kot vidi Bog«. To pa je tudi osrednji pomen tako razstave kot tudi Van Eyckovega zanosa – sposobnost ustvarjanja slik, ki ponujajo Božji zorni kot pri pogledu na svet. Od makroskopskega (polje s stotinami oseb, ki častijo mistično jagnje) do mikroskopskega (odsev svetlobe v konjevem očesu, pore na nekem nosu). Nikoli prej nisem izkusil take bližine sliki in take povečave podrobnosti. Pravzaprav sem se več naučil ob digitalni podobi Gentskega oltarja z ločljivostjo petih milijard pikslov kot pa z zrenjem v izvirno delo.

Italijanski sodobniki so v primerjavi z njim osnovni

Naravnost presenečen sem bil nad svojimi občutji ob pogledu na Van Eyckove slavne italijanske sodobnike, katerih dela so bila razstavljena vzdolž njegovih: Fra Angelico, Domenico Veneziano, Masaccio. Njihova dela so se zdela osnovna, preprosta in primitivna, kar so izrazi, za katere nikoli ne bi mislil, da jih bom uporabil v zvezi z velikani Cinquecenta.

»Njihove zaključene slike so videti kot pripravljalni del Van Eyckovega procesa,« se je glasil Jašev komentar. Res je, njihova dela so se mi kazala kot osnovne začrtane oblike, ki bi jih Van Eyck izbrusil z nadaljnjimi, kot las tankimi sloji detajlov. Največja razlika tiči v mediju – večina italijanskih sodobnikov je delala s tempero, ne z oljnimi barvami. Oljne barve enostavno nudijo več možnosti za slikanje drobnih detajlev in tempera se zdi naravnost topo slikarsko orodje.

Ko sva se približevala zadnjemu prostoru na razstavi, sem čutil, kako v meni raste zmeda. Kje je pa preostali del Gentskega oltarja? Zadnji prostor je bil zastavljen kot vrhunec razstave s sveže obnovljeneno središčno ploščo Čaščenja mističnega jagnjeta, zraven pa še mogočnimi podobami Marije, Kristusa na prestolu (nekateri učenjaki ga interpretirajo kot Boga Očeta) in Janeza Krstnika. S tem pa se razstava kar nenadno tudi zaključi. Če sem si hotel ogledati osrednje plošče oltarne umetnine, sem moral na drugi konec mesta v stolnico svetega Bava, kamor so jih vrnili po pet let trajajoči obnovi.

Obstal sem malce razočaran, vendar povsem razumem. Stolnica je na svojo znamenito umetnino čakala vrsto let, slišal pa sem tudi, da se med stolnico, mestno upravo in muzejem plete nekakšno politično dogajanje, ki je bilo povod za vrnitev osrednjih plošč v stolnico, tudi če so stranske plošče še vedno del trimesečne razstave v muzeju.

Ohraniti ga je treba in situ

Naslednje jutro sva se z Jašem odpravila k stolnici svetega Bava. Glede na gnečo na vratih MSK sva pričakovala dolgo čakalno vrsto, vendar tam ni bilo več ljudi od običajne gručice turistov, kot sem jih videval ob preteklih obiskih. Gotovo je smiselno Gentski oltar ohranjati in situ, mnenje, ki mu sam vedno pritrdim, vendar umetnina sprva le ni bila namenjena prav za tisto mesto. Načrtovana in naslikana je bila za kapelo Joosta Vijda v stolnici, so jo pa prestavili ob vhod. Kot tolikokrat poprej ob svojih številnih obiskih stolnice sem tudi tokrat stopil na stran, da bi si ogledal umetnino, vendar je bil občutek drugačen. Prostor, kjer domujejo osrednje plošče, je videti temno, medlo in neprimerno v primerjavi s popolno in bleščečo arhitekturo, osvetljavo in postavitvijo na razstavi v MSK.

Del užitka ob občudovanju umetnine na razstavi v MSK izhaja iz ravno te razlike z videzom, ki ga Gentski oltar daje v stolnici svetega Bava: tam je v okornem zaščitnem okvirju z najmanj metrom in pol razdalje med steklom in ploščami. Naše oči od poslikanih plošč ločuje kar lep kos nepremičnine. Sodobna varnostna tehnologija je poskrbela, da ni več potrebe po okornih okvirjih. Umetnina bi prav gotovo lahko bila dobro zaščitena tudi v okvirju, ki ga uporabljajo na razstavi in čigar sicer vzdržljivo steklo je videti tanko in nam dovoli pristopiti nekaj centimetrov od umetnine. Jaša je izpostavil še eno podrobnost: na tleh ob Gentskem oltarju je stala cenena siva plastična košara za smeti, v katero je bila zatlačena plastična vrečka. Na zidu so viseli plakati, tiskani na navaden papir in že v zatemnjenih in porjavelih barvah. Svetloba je bila šibka, zaradi česar so bile tri mogočne podobe na nebeških prestolih v senci in komaj vidne. Bornosti postavitve v stolnici nisem niti opazil, dokler nisem izkusil lepote razstave v MSK. V oktobru 2020 bodo v stolnici svetega Bava za potrebe obiskovalcev Gentskega oltarja odprli nov center in upam, da bomo takrat priča tudi izboljšani postavitvi te umetnine.

 

Na spletni strani Muzeja lepih umetnosti Gent je navedeno, da je razstava zaprta do 19. aprila, lahko pa se na tej povezavi podate na virtualni ogled.