Ena izmed stvari, ki so mi v Parizu posebej pri srcu, je metro. Pozabila sem že, ali je bila ljubezen na prvo vožnjo ali pa se je tako kot toliko drugih velikih ljubezni rodila iz nuje. Če se namreč po Ljubljani v natrpanih mestnih avtobusih prevažata zgolj socialna in ekološko ozaveščena margina, ki ne premoreta avtomobila, pa mesto, h kateremu prav tako samoumevno kot beseda chic sodi precej manj šik zveneča embouteillage, preprosto ne nudi veliko manevrskega prostora za osebne preference. Uporaba podzemnega javnega prevoza je v Parizu stvar racionalne izbire, ki nima ničesar opraviti ne z družbeno marginalnostjo ne z ekološkim zanesenjaštvom, joie de vivre dvanajstih milijonov prebivalcev pariške metropolitanske regije (in šestih milijonov na sprožilce neumorno pritiskajočih japonskih turistov, seveda) pa bi bil precej manj vesel brez zagonetnega labirinta predorov, ki se razprostirajo pod puhajočo in hupajočo realnostjo pariških avenij in bulvarjev. Pozabite pitoreskno ljubke uličice Montmartra, preopevano Gustavovo falično železje in Quasimodove zvonike – Métropolitan, označevalec metropolitanskih podzemnih jarih kač širom sveta, simbol mesta in mesto zase, je bolj pariški od Pariza samega.
Nepregleden meander tunelov, emblematično nališpanih postaj in Guimardovih art nouveaujevsko ozaljšanih zelenih vhodov je ultimativni teater človeške komedije. V vagonih metroja se vzpostavlja fascinanten hipni mikrokozmos družbenih interakcij in odnosov, neverjetno drugačnih od tistih pod svobodnih soncem trideset metrov višje, in zdi se, da so te avtomatizirane trebušaste kletke zadnje pribežališče družbene egalitarnosti. Levi kot prenatrpanega metrojskega vagona je najverjetneje edini kvadratni meter v Parizu, ki si ga Burberryjev plašč deli s tistim iz H&M-a. Verjetnost, da se bosta oba znašla na istem stojalu za plašče v zobozdravstveni ordinaciji, ki je sicer res univerzalno dostopna vsem, nikakor pa ne za vse univerzalno poceni, ali pa v istem frizerskem salonu, je namreč precej majhna. To je tudi kvadratni meter, na katerem so neoporečno novi Repetto gležnjarji neuvidevno pohojeni s strani obrabljenih, a dostojno repliciranih all stark iz butika na eni izmed pisanih ulic Bellevilla. Prelestne nožice, ki svojo estetsko dovršenost v dobršni meri dolgujejo rednim vodenim uram pilatesa in bio redkvicam z Marché Raspail, lovijo ravnotežje tik poleg nog, katerih prelestnost prvenstveno izvira iz vsakodnevnega osemurnega tekanja po oddelku za cvrtje krompirčka v eni izmed restavracij z nevrotično režečim se klovnom na vhodnih vratih. Hipna koeksistenca obeh parov obuval se nepreklicno konča na zadnji stopnici izhodnega stopnišča, ko jo narepenčeni gležnjarji mahnejo proti Café de Flore, kjer nato nadaljnjo uro in pol spokojno počivajo pod mizo, na kateri se v beli skodelici važi kava za šest evrov in pol, medtem ko replicirane all starke po Bulvarju Saint-Germain postopajo brez tovrstnih užitkarskih postankov. Sterilno bel napis Sortie na policijsko modri tabli signalizira točko, ki nas izvrže v svet, v katerem all starke ne hodijo po rdečih gležnjarjih – če pa že, so za tovrsten akt sankcionirane z glasno pritožbo, že izrečeno v pričakovanju kompenzacije z ustrezno ponižno zapakiranim »Pardonnez-moi«.
Samo nekaj metrov nižje pa se torej v prenatrpanih vagonih ob skrajno nesofisticiranem oprijemanju za pokončno nameščene droge v vseh mogočih in nemogočih telesnih naklonih demonstrira izsanjan sen vseh egalitarnih sanjačev. Že mogoče, da so vsi tile čevlji in plašči in kravate videti kot simplificirano, na ortodoksno binarnost zvedeno besedičenje. A naj vas to ne zavede. Pariška metro(politanska) realnost tudi v resnici je ortodoksno binarna. Mesto, ki je nekdaj pod svojo krinolino velikodušno spustilo vse, ki niso sodili nikamor, je v zadnjih desetletjih pokosil »nov denar« bohemske buržoazije. Mogočni val gentrifikacije iz mesta odplavlja pisano raznolikost spodnjega dela družbene lestvice, primoranega k umiku zaradi skrbi višje situiranih someščanov za dobrobit svojih labradorcev, ki si vendar zaslužijo brezskrbno tekanje po vrtu za hišo v eni izmed bolj zračnih sosesk na mestnem obrobju. Umazane ulice Pigalla, po katerih se je davno tega opotekala druščina s plakatov Touluse-Lautreca, ne tako davno tega pa barvita skupnost migrantov vseh barv in jezikov, danes preplavljajo poštirkani bari, v katerih poškrobljeni uporniki brez razloga s predimenzioniranimi naočniki na nosu in kozarcem sauvignona v roki pretenciozno žvečijo Kerouacove citate. Pariz ni več Pariz Henryja Millerja, v katerem se najbolj umazane in najrevnejše izmed metropolitanskih duš, ki so kadarkoli hodile po Zemlji, počutijo kot da bivajo v raju. Pariz je Pariz Bukowskega, v katerem je hrana predraga, da bi jo jedel in kjer te steklenica vina stane leve roke. Razlika je zgolj v tem, da je Bukowski Pariz zapustil tako, kot da bi pozabil revijo o modi na železniški postaji, danes pa so uboge revne metropolitanske duše najbolj sofisticiranega mesta na svetu tiste, ki kot pozabljene revije posedajo na postajah metroja.
Dejstvo, da so vse te uboge in manj uboge metropolitanske duše, ki se ne bodo uzrle nikoli več, primorane deset minut zreti druga v drugo, se vzajemno seznaniti z razlikami v osebnih higienskih standardih, zapopasti razširjene pore, vsebino torbic in bralne preference svojih momentarnih sopotnikov, deliti svoj intimni prostor, viruse in podobne nelagodje zbujajoče zadevščine, je skrajno fascinantno. Bizarnemu kolažu profilov orkestrira detajlno razdelan kodeks obnašanja, ki zapoveduje izogibanje kontaktu z očmi, glasne telefonske razprave in branje časopisov širino sedeža presegajočega formata. Človeška sposobnost nepremičnega zrenja v točko na stropu dobi v vagonu metroja nesluten zagon in zdi se, da je še posebno intenzivna v situacijah, na katere sicer etikete normalnosti ni mogoče prilepiti niti z zavidljivo mero fleksibilnosti. Moteče neubrani performans ob spremljavi ukulele v že tako prenatrpanem vagonu pospremijo uniformirano indiferentni pogledi in v rožnatega slona našemljen pripadnik človeške vrste niti za hip ne zmoti kolektivnih vaj v slogu fokusiranega proučevanja konic čevljev. Bizarnost je prignana do skrajnosti, ko se sredi vagona znajde eden izmed tistih izbrancev, katerih je nebeško kraljestvo. Ob glasnem dialogu, ki prihaja iz enih ust in ki se ga ne bi sramoval niti Ionesco, se med po sili razmer prisostvujočim občinstvom vname že kar perverzno sofisticirano tekmovanje v tem, komu bo v odgovor uspelo proizvesti kar najbolj prozaičen pogled.
Vagon metroja se kaže kot diametralno nasprotje še enemu prizorišču naključnega in kratkotrajnega srečanja popolnih neznancev, taksiju, pri čemer pa ima vožnja s slednjim čudno tendenco, da se ravno zaradi svoje hipne naključne narave pogosto konča kot desetminutna seansa psihoanalize. Intimna obskurnost notranjosti taksija z običajno zgolj dvema protagonistoma, katerih trenutno sovpadajoče sobivanje uravnava na plačilu temelječ odnos, je ostro nasprotna razsvetljeni notranjosti vagona metroja, kjer je posameznik nepretrgoma izpostavljen kolektivnemu skenirajočemu pogledu v avtomatizirani drveči napravi brez kakršnekoli avtoritete ali naslova za pritožbe, v ostalih sredstvih javnega prevoza običajno navzoče v obliki šoferja. Vagon metroja kot dvakratno hermetično zaprt prostor, prvič, z nevidno mehansko roko avtomatiziranih vrat, in drugič, z zamotanim večnivojskim sistemom hodnikov, ki vodijo do pomirjujočega zavetja dnevne svetlobe, izrisuje stoično indiferentnost posameznikov, stremečih k izogibanju vsakršni interakciji, ki bi utegnila spominjati na kaj človeško bližnjega in pristnega.
Tu se pravilnost vztrajanja nadarjenega gospoda De Tocquevilla na skupni genezi in na nasploh tesnem odnosu med enakostjo in individualizmom pokaže v presunljivo izčiščeni obliki. Blažena podzemna enakost vseh metro(politanskih) duš nikakor ne sublimira v zanesenjaško kolektivno zavest, solidarnost ali kakšen drug podobno vzvišen fenomen, kar empirično dokazujejo matere, ki po stopnicah navzgor poleg vozička simultano rinejo tudi otroka in tri torbe, medtem ko se po njihovih prstih valijo trume za prenašanje otroških vozičkov godnih gospodičev in gospodov. Zaskrbljujoče nazorno si lahko predstavljam tudi epileptični napad v krogu petdesetih ljudi, z vsem bitjem osredotočenih na prebiranje horoskopa ali preučevanje talnega dekorja, ki ob tem s skrajnim naporom skupaj spravijo medel poskus resignirano svetoboljnega izraza.
Poleg nezanikljivo očitne praktičnosti – in ob zadevah, ki so nezanikljivo očitno praktične, je običajno treba pazljivo poseči po revolverju – je v prav tolikšni meri simptomatično, da se ta enakopravna enakost v vsej diskretnosti vije globoko pod zemljo, da, natanko tam, kjer se vrši akumulacija našega biološkega ustroja, ta ultimativno klavrni opomnik obče enakosti. Hrbtna stran utripajoče našopirjene metropolitanskosti pač diši malo manj sofisticirano.