Vsako leto ob rojstnem dnevu danskega pisatelja in pesnika, Hansa Christiana Andersena (1805–1875), ki je znan predvsem po svojih pravljicah, obeležujemo svetovni dan mladinske književnosti. Drugega aprila tako po vsem svetu proslavljamo pomen del, ki so namenjena otrokom in mladostnikom do osemnajstega leta starosti. Andersenova dela so literarne umetnine, ki se na edinstven način navezujejo na pripovedno tradicijo, ki je nemara stara toliko kot človeštvo samo – na ljudske pravljice, v katerih se skrivajo tudi zametki današnjih del za odraščajoče bralstvo in poslušalstvo.
Ljudske pravljice so del ustnega izročila, ki mu pravzaprav ne moremo ugotoviti začetka. Raziskovalci folklore so jih začeli zapisovati že v 14. stoletju, podobnosti, ki jih odkrivajo v ljudskem izročilu z vsega sveta, pa vzbujajo zanimanje še danes. Tako na primer poznamo številne ljudske različice pravljic, ki jih poznamo pod klasičnim naslovom Rdeča kapica, Sneguljčica ali Pepelka. Delijo si pripovedno strukturo, kot je ugotovil že eden prvih raziskovalcev pravljic, ruski formalist Vladimir Propp v svojem znamenitem delu Morfologija pravljice (1928), vendar pa se njihov nauk ali pomen lahko razlikuje od različice do različice.
Ljudje so si preko pravljic iz roda v rod predajali številne modrosti in praktične nasvete za življenje v družbi, tako da so se pravljice pravzaprav ves čas prilagajale potrebam poslušalcev. Pogosto so povezane s tradicijo, obredi in verovanji, a bolj ohlapno. Za razliko od mitov, ki se dotikajo izvora neke kulture in njihovih božanstev ter herojev, se pravljice ukvarjajo z manj vzvišenimi, vsakdanjimi tematikami in v njih nastopajo navadni ljudje, s katerimi se lahko vsak poistoveti. Antropolog Levi-Strauss jih je imenoval kar »miniaturni miti« in poudarjal, da tako kot razumevanje mitov tudi razumevanje pravljic ni mogoče brez poznavanja družbenega konteksta, obredov, tehnik in verovanj.
Prav zaradi svoje »praktične« narave je pravljica forma, ki je še posebej odprta za spremembe in z začetkom zapisovanja ljudskih pravljic v 14. stoletju so spremembe vanje začeli vnašati tudi zapisovalci in avtorji tako imenovanih knjižnih pravljic, ki so nastajale po ljudskih predlogah. Pod naslovom Rdeča kapica na primer prepoznamo tako francosko ljudsko pravljico kot tudi knjižno pravljico, ki jo je zapisal Charles Perrault ter knjižno pravljico bratov Grimm in številne moderne priredbe, ki segajo tudi v nove medije filma, videoiger in podobno. Spremembe torej za pravljico niso nič novega in skoznje se je pravzaprav oblikoval kanon klasičnih pravljic, kot ga poznamo danes. Razvoju pravljic v pripovedno obliko, ki je danes bolj ali manj namenjena otrokom, pa je botroval poseben zgodovinski in družbeni kontekst.
Literatura za otroke je bila v svojih začetkih skrajno moralistična in usmerjena v vzgojo, podajanje naukov. Zgodovinar in strokovnjak za srednji vek Phillipe Aries v svojem delu Otrok in družinsko življenje v starem režimu (1960) kot prelomno izpostavi 17. stoletje, v katerem se je po njegovem zgodil premik v razumevanju otroštva. V srednjem veku in pred tem življenje otrok ni bilo tako strogo ločeno od življenja odraslih. Tudi ljudske pravljice, ki bi jih po današnjih standardih lahko označili za nasilne, strašljive in vulgarne, so se pripovedovale v družbi odraslih in otrok. Temi seksualnosti in smrti, ki sta dandanes tabu še posebej za mlado publiko, sta bili v ljudskem izročilu izraženi bolj neposredno in odkrito. Aries pravi, da so otroke v tem času videli kot pomanjšane odrasle, potem pa se je sčasoma začelo razvijati občutje za otroštvo, občutje, da gre za posebno in pravzaprav formativno obdobje življenja. To se izraža tudi kot občutje o nedolžnosti in šibkosti otrok ter o dolžnosti odraslih, da otroke obvarujejo in krepijo. Eden od načinov za to je bilo tudi prilagajanje čtiva posebej za otroke in tako so nasploh začela nastajati dela, ki so bila namenjena otroškemu občinstvu. Vse bolj se je torej utrjevala zavest o otroški posebnosti, svet otrok pa se je vse bolj ločeval od sveta odraslih tudi z vse daljšim obdobjem šolanja. To je poskrbelo za vse večji nadzor in disciplino nad odraščajočimi otroki. Aries kot misleca, ki je najbolj vplival na moderno občutje otroštva, izpostavi Rousseauja in njegovo filozofijo vzgoje, ki je negativna vzgoja – to pomeni, da je otroku treba čim dlje preprečevati dostop do družbenih razmerij in vsebin, ki jih je Rousseau videl kot pervertirane in sprijene.
Z besedami teoretika Jacka Zipesa, so pravljice postale zgled civiliziranosti. Najbolj slavno sta ljudske pravljice vsega »spornega« očistila brata Grimm v prvi polovici 19. stoletja, njune pravljice se prilagajajo takratni meščanski etiki in okusu. Dandanes njune pravljice imenujemo klasične pravljice, njune različice Rdeče kapice, Treh prašičkov, Sneguljčice in številnih drugih pa so mnogo bolj znane kot njihove ljudske predhodnice. Dolgo časa je veljalo celo prepričanje, da so pravljice bratov Grimm pravzaprav avtentični zapisi ljudskih pravljic.
Kljub tem moralističnim tendencam pa je povečano zanimanje za pravljice spodbudilo nastanek številnih literarnih del za otroke in mladino, ki niso bila zasnovana tako neposredno vzgojno. Odraščanje ni le usvajanje družbenih pravil, temveč je tudi spoznavanje in razvijanje svojega notranjega življenja. In predvsem v slednjem je njihov pomen prepoznal psihoanalitik Carl Gustav Jung, ki je v pravljicah odkrival simbole kolektivnega nezavednega, ki prehaja tako geografske kot tudi časovne omejitve, zato odkrivamo podobne motive v pravljicah z vsega sveta ter brez težav razumemo tudi tiste, ki izhajajo iz nam neznanega časa. Pravljice tematizirajo večna univerzalna človeška vprašanja o odraščanju, osamosvajanju od staršev in iskanju svoje poti, spolnem dozorevanju, samospoznanju in samouresničevanju ter nenazadnje o smrti ter smislu končnega življenja. Tako nas pravljice nagovarjajo na zavedni in nezavedni ravni ter nam po obeh poteh predajajo življenjske nauke. Najbolj znamenito je to ubesedil psihoanalitik Bruno Bettelheim v delu Rabe čudežnega (1876), v katerem je pretežno analiziral pravljice, kot sta jih zapisala brata Grimm, ki jih je imel za avtentične zapise ljudskih pravljic. V njih je odkril številne podtalne seksualne in nasilne, otrokom neprimerne vsebine, vendar je kljub temu pravljice še vedno videl v funkciji vzgoje ter jih imel za ključne v obdobju odraščanja.
Naj poudarimo, da so se nauki v pravljicah skozi obdobja spreminjali. Gre za literarno obliko, ki je izredno sporočilna in hitro lahko zapade v moralizem. Za primer lahko pogledamo tri različne verzije pravljice Rdeča kapica – francosko ljudsko pravljico, verzijo, ki jo je zapisal Chales Perrault, in verzijo, ki sta jo zapisala brata Grimm. Kljub enakemu izhodišču – deklici, ki se odpravi na pot k babici in v gozdu sreča volka – imajo zgodbe različne razplete in različna sporočila. Vzrok za to so zunanji dejavniki, ki so partikularni, časovno in prostorsko pogojeni. Deklica v ljudski pravljici se volka ne boji in ga pretenta. V Perraultovi pravljici volk očitno predstavlja zapeljivca, deklica, ki se mu pusti zapeljati pa je za svoj prestopek kaznovana tako, da jo volk pokonča. V pravljici bratov Grimm pa je deklica rešena in se nauči, da mora vedno upoštevati materina navodila, ne skreniti s poti, in bo varna. Ljudska pravljica tako govori o opolnomočenju, samostojnosti, medtem ko pravljici Perraulta in bratov Grimm svarita pred pastmi odraslega življenja, vsaka na svoj način.
Lahko bi torej trdili, da so pravljice ideološke. Tudi pravljice, ki jih avtorice in avtorji pišejo danes, otrokom predajajo vrednote, ki jih najbolj spoštujemo v današnjem času. Vendar pa se pravljic poslužujejo tudi številne avtorice in avtorji, ko želijo neko ideološko misel subvertirati. Pravljice so tesno povezane z ideologijo, a jih zaradi tega še ne smemo odmisliti kot preseženih oblik pripovedi – tako kot jo imamo za utrjevanje norm in konvencij, je lahko pravljična forma uporabljena tudi kritično in subverzivno v številnih delih, namenjenih odraslemu občinstvu. Angleška avtorica Angela Carter je ta pristop v svoji vplivni zbirki The Bloody Chamber and Other Stories (1979), katere slovenski prevod še vedno pričakujemo, uporabila, da bi izpostavila družbeno pogojenost tradicionalnih spolnih vlog, ki se predstavljajo kot nekaj naravnega. V našem prostoru pa lahko izpostavimo dela Svetlane Makarovič, ki s pravljičnimi elementi na inovativen način prevprašuje probleme sedanje stvarnosti.
Otroška literatura je danes izredno raznoliko in razvejano področje, ki ni več namenjeno le vzgoji otrok, temveč tudi njihovi zabavi in prostemu času. Hans Christian Andersen je eden izmed prvih avtorjev, ki je začel pisati knjižne ali umetne pravljice, kot jih imenujemo. Te se ne navezujejo več direktno na ljudsko predlogo, ampak so zastavljene bolj svobodno in predstavljajo izvirno literarno umetnino. Takšne pravljice prevladujejo danes. Dela za otroke pogosto spremljajo ilustracije, ki besedilo dopolnjujejo. Znani so številni pari pisateljev in ilustratorjev, ki ustvarjajo prave umetnine, na primer pisateljica Anje Štefan in ilustratorka Jelke Reichman, katerih dela zaznamujejo in oblikujejo več generacij bralcev.
Branje je za otroke (in za odrasle) posebnega pomena ne samo z vidika vzgoje in učenja, skozi branje namreč postajamo tudi bolj empatični s tem, saj se vživljamo v različne literarne junake. Kot pravi Miha Kovač v svojem delu Berem, da se poberem (2021): »Z branjem otrokom pomagamo, da se razvijejo v misleča, čuteča in empatična bitja«. Na ta dan torej proslavimo otroško literaturo in njen pomen, saj le-ta ustvarja bralce prihodnosti in daje upanje za bolj sočutno prihodnost.
