Kaj imajo skupnega Heideggerjeva izolacija v rovte, Teslova odločitev za samokastracijo, Nietzschejevo pisanjeVesele znanosti visoko v Alpah, in nenazadnje obraz enega vidnejših slovenskih pesnikov, ki je ostal stoičen, ko ga je neko dekle zalilo s kozarcem vode?
Priklop na veliki um in odklop od življenja. Koncept, ki smo ga kot trademark uvozili tudi v slovenske loge. V pesništvo morda še najbolj po zaslugi modernistov z intelektualističnim Eliotom na čelu, katerega prosto privzete misli o predajanju subjekta tradiciji so sproducirale vrsto eterikov, privržencev kulta zgolj bivanja, pesniških medijev, skozi katere naj bi se ta veliki um pretakal. Takšen koncept ima eno resno pomanjkljivost: odklop, distanciranost od življenja je nekaj, kar z malo truda in vaje lahko dosežemo vsi, medtem ko zagotovila, da nas na drugi strani čaka veliki um, ni. Nismo vsi iz tega testa, če se lahko tako izrazim. Na sedaj že skorajda desetine pesniških stoikov, ki so se v zadnjih letih kot kloni razpasli po slovenskem literarnem prostoru, morda najdemo tri ali štiri, pri katerih omenjeni privzeti koncept dejansko rezultira v dobri poeziji (pa še to ne toliko zaradi koncepta kot takega, ampak talenta). In ko pravim, da obstajajo štirje, sem najbrž zelo prijazna s sodbo. Na literarnih večerih lahko tako poslušamo o ženskah, ki rojevajo melone, o ptičih, ki nagovarjajo pesnika (pesnik seveda ne govori in sploh ničesar ne počne) – drsenje, eno samo drsenje skozi prostor, interakcija brez akcije, nobenega ‘pristnega’ čutenja, čudenja, samo besede, nizi besed od onstran. Včasih me ima, da bi sredi branja vzkliknila ‘cesar je nag’. Čemu ploskamo, ko pa smo ravno požrli brozgo, ki nas je, tako kot pesnika, pustila indiferentne? Čeprav izjava ‘cesar je nag’ vendar ne bi bila najbolj natančna, če pomislimo na dejstvo, da imamo povečini opraviti s poezijo intime (vsaj tako o njej stroka), v kateri se, paradoksalno, nihče ne sleče*. Razlog za to nam je sedaj že znan.
Zanimalo me je, kakšen občutek je, ko rečeš: moji prsti dišijo po tvoji pički, preberem v pesmi mladega pesnika, ki bo v kratkem izdal prvenec. Krasno, si mislim, imamo željo in z malo sreče ji bo sledila tudi akcija. V poeziji tega mladca se nekaj dogaja. Nekdo živi. Zato je to poezija, ki jo lahko okušamo, vohamo, vidimo. A vendar se mi rahlo dozdeva, da se bo tudi ta pesnik kmalu priklopil tja, kjer je že gneča drugih. V Matrico. Se spomnite tistih komor s telesi, ki so tam zgolj zato, da nudijo energijo za delovanje robotov na Zemlji? Krasna prispodoba za naše komorne pesnike, ki ‘bivajo’ zato, da se skozi njih pretaka bit. Zadnjič sem omenjenemu mladcu povedala o tistem pesniku, katerega obraz je ostal nespremenjen, ko ga je zalil pljusk vode.
Tudi jaz si želim biti stoičen, je po krajšem premisleku odvrnil.
Neumnost, sem rekla. To je tako, kot bi rekel – želim si nič želeti. To ne gre.
V odgovor mi je serviral dolg filozofski monolog, s čimer se je povsem distanciral od bistva pogovora. Pa smo spet tam. Pri distanci. In pri Schopenhauerju, ki pravi, da je potrebno debato, v kolikor se ne želimo opredeliti okoli zadeve, s katero nas sogovornik izziva, s konkretnega prenesti na čim bolj splošno.
Distancirani pesniki in prazna retorika. Na nek način sem dosledna vzdušju svoje prejšnje kolumne, ko zastavljam vprašanje: kje sta kri in meso? Še vedno mislim, da je treba živeti, da bi lahko pisali poezijo. Ko Eliot govori o tradiciji in talentu, ima v mislih distanco, ki nastopi v aktu pisanja, ne distanco od življenja. Tega ne gre zamenjevati. Če ne bodo tiste ženske v pesmi še naprej rojevale melone, slovenska literarna publika pa odhajala z branj misleč, da je preveč neumna, da bi plaz besed, neskončno naštevanje, v katerem je Življenje treba iskati s povečevalnim steklom, lahko razumela.
________________
* privzeto po pesmi One revolution per second Tiborja Hrs Pandurja: Eni so šli v intimo ne da bi se slekli/ Napadali sisteme ki so jih oblekli/ Drugi so zamujali – prdeli stare bisere/ V nove štukature. Prodali ideale za visoke položaje/ Pisali kako sekajo paradižnike – kako si perejo rjuhe/
