AirBeletrina - Kričanje
Refleksija 25. 11. 2019

Kričanje

Fotografija: Pexels

Prejšnji mesec je v zbirki Bralno znamenje Cankarjeve založbe izšla knjiga Krčenje dr. Sama Ruglja. Ne čisto po tihem kot večina knjig s tako skromno naklado: napovedana je bila že v založbinem katalogu načrtovanih izidov pa tudi avtor sam nas je nanjo opozoril že pred izidom. Nekatera besedila v Krčenju smo lahko prebrali že v uvodnikih Bukle, kot kolumne na portalu Siol ali članke v tisku, zlasti Delu. Krčenje je pomembna knjiga in bi morala danes kot obvezno branje »viseti« na spletišču ali vsaj socialnem profilu vsakega spodobnega založnika, zadeva namreč vse skupaj in vsakogar posebej. O tem, zakaj se to ni zgodilo, v zaključku, zakaj tako pičla naklada – komaj 400 izvodov –, pa je mogoče razbrati iz knjige same; eden od razlogov utegne biti založbina izkušnja z Založniškimi standardi, ki so izšli v nakladi 100 izvodov več, a so polni dve leti pozneje še vedno na voljo.

Avtorja ni treba posebej predstavljati, poznamo ga vsi, nekateri kot založnika in urednika Bukle, drugi kot avtorja književnih študij in kolumn, tretji kot romanopisca, nekateri morda samo kot tekača, a večina najbrž kot vse našteto. Kot doktor založniških študij in človek, ki ima v nasprotju z večino drugih teoretikov neposredne in dolgotrajne izkušnje z založništvom, je za analizo slovenskega založništva in knjigotrštva tako rekoč poklican. Ta izkušnja veje z vseh strani knjige, kakor tudi zmožnost »branja« in analiziranja vsakomur dostopnih podatkov o tem, kaj se je v zadnjih desetih letih dogajalo v slovenski družbi in kako je to vplivalo na založništvo in posledično na slovensko knjigo.

Razkroj založništva

Kot izhodiščno je avtor izbral leto 2008. To je leto, ko je uradno izbruhnila velika gospodarska kriza, in hkrati leto, ko je slovenska založniška produkcija prvič preskočila številko 6000 – izšlo je 6358 knjig in brošur. Rugelj meni, da bi bilo takrat »relativno lahko sprejeti ukrepe, ki bi vsaj v določeni meri omejili tolikšno upadanje« – misli seveda na zdrs do podobe založniške krajine danes, v letu 2019. Da skokovita rast izdanih knjig ni obetala nič dobrega, je Rugelj, v nasprotju s tistimi, ki so jo razumeli kot razcvet slovenskega založništva, seveda vedel, tako kot večina tistih, ki s(m)o bili v isti godlji. Število naslovov je leto zatem še naraslo, do 6953, potem pa začelo nepomembno upadati, tako da se niti ob številu 5262, kolikor jih je izšlo lani, ne bi smeli posebej vznemirjati, če ne bi pomenilo, da gre padec predvsem na rovaš najkakovostnejših knjig in krčenja programov tradicionalnih modelov založb, pa tudi njihovega umikanja iz panoge.

Rugelj po uvodu »na hitro« prikaže, kako je slovenska knjižna pokrajina videti danes, se zatem povrne na izhodišče, v leto 2008, in se dotakne skorajda vseh vidikov založniške realnosti, od tipov založb in knjigarn do knjižnic, Javne agencije za knjigo, države in zakonov ter njihovih medsebojnih razmerij. V naslednjem poglavju predstavi razvoj ali, bolje povedano, razkroj založništva in njegove razloge, nato pa današnje stanje podrobneje opiše v ključnem in najobsežnejšem poglavju knjige: »Knjižno založništvo danes«.

Komajda zaznavna prodajna pot

A knjižno »pogorišče« danes ni zgolj odraz dogajanja v zadnjem desetletju. Po mojem mnenju prelomno je bilo obdobje pred letom 2004, v katerem korenini tako polucija naslovov v letu 2008 kakor nadaljnja erozija založništva. Pred letom 2004 se je namreč sklenilo še zadnje dejanje plenjenja slovenskega tradicionalnega založništva, ki je po šibitvi zaradi spremenjenih nakupovalnih navad, usihanja prodaje leksike in drugih višjenakladnih knjižnih projektov ter uvedbe učbeniških skladov, ki je udarila po šolskih založnikih in knjigarnah, postalo lahek plen močnejših in zvitejših igralcev. V mislih imam predvsem založbo Obzorja in Cankarjevo založbo, obe delniški družbi in dolgo paradna konja mariborske in ljubljanske založniške ponudbe (Obzorja so leta 2003 končala v stečaju, Cankarjeva založba je bila 1. 9. 2004 pripojena Mladinski knjigi Trgovini, nato izbrisana, oktobra pa pod podobnim imenom ustanovljena kot d. o. o.; odtlej je dodaten žep za subvencije ustanoviteljice Mladinske knjige, saj deluje bolj kot blagovna znamka).

Posledica je bila monopolizacija knjigotrštva, pred katero je očitno položil orožje tudi DZS in postal za slovenske knjižne založbe še komajda zaznavna prodajna pot. Prodaja kakovostnega leposlovja je bila zelo nizka že pred koncem stoletja in lamentacije nad bralci, ki si romane v knjigarnah zgolj ogledujejo, nato pa si jih, če jih že hočejo prebrati, izposodijo v knjižnicah, se zdijo danes že kar arhaične. Za ilustracijo: zbirka Sto romanov (1964) se je začela z 19.000 izvodi, zbirka XX. stoletje (1993) s 3000, Moderni klasiki (2001) pa samo s 500 izvodi. Ko je leta 2003 v zbirki Moderni klasiki izšel roman Madame Antonija Libere, sem, takrat še precej neizkušena, v začudenju nad zelo visoko ceno romana (mislim, da je presegala takratnih 7000 slovenskih tolarjev) in smešno majhno naklado sodelavcu Andreju Blatniku skušala soliti pamet, češ da bi nižja cena vendarle vplivala na prodajo romana kupcem v knjigarnah, dobila jasen odgovor: večina prodanih izvodov bo, ne glede na ceno, tako ali tako končala v knjižnicah. In leto pozneje je (še pomnite?) sledilo »darilo« časopisnih hiš: trg so preplavili romani za manj kot jurja in – mimo knjigarn – v visokih nakladah romali v domače knjižnice hvaležnih bralcev, skupaj s sporočilom, da so lahko »vrhunci« tudi poceni. Seveda so lahko, še posebej če so narejeni »ceneno« in so v njih potacani vsi založniški standardi, kolikor jih je takrat še spoštoval dobršen del klasičnih knjižnih založnikov.

Knjižnice

Če bi začeli ukrepati šele leta 2008, to sploh ne bi bilo »relativno lahko«, ampak presneto težavno, in da bi se lahko vsaj del »zdravega« založniškega jedra ohranil do danes, bi moralo biti ukrepanje zelo trdo, začenši s knjižnicami. Te so z odkupovanjem večjega dela (prodane!) naklade zlasti leposlovja v tistem času že diktirale vsebino in obseg založniških programov, kar je nujno pripeljalo do dolgega repa – za založnika, ki je v tistem času že izgubil trg za nekdaj nosilne knjižne projekte (enciklopedije, slovarji, atlasi, velike monografije, učbeniki), je postalo izhod v sili povečevanje produkcije tistega, kar je bilo pisano na kožo knjižnicam (iz dveh naslovov, prodanih knjižnicam, je bil pač večji izplen kot iz enega) – in formiranja založniških modelov, »specializiranih« posebej zanje. Drznem si zato domnevati, da bi se slovensko založništvo sesulo, tudi če krize ne bi bilo; ta je razkroj kvečjemu pospešila, pri čemer moram pripomniti, da se je po mojih izkušnjah v založništvu odrazila šele leta 2012, po sprejemu Zujfa, ki je mnogo nekdanjih kupcev pognal na cesto in zadrgnil mošnjo javnim institucijam. Še leta 2011 so splošne knjižnice v nakup gradiva investirale več kot 8,5 milijona evrov, leta 2012 je obseg investicij v gradivo padel za približno milijon, zatem se je še zmanjševal in se v naslednjih letih ni več povzpel nad 7 milijonov.

Karte so se torej usodno premešale že pred letom 2008 in »slovensko knjižno založništvo danes«, če ga je sploh še mogoče imenovati »založništvo«, je bolj posledica dogajanja (in mrtvoudnosti odgovorne politike) pred petnajstimi, dvajsetimi leti kot pa krize. Uničujoča je bila tudi vpeljava učbeniških skladov v drugi polovici devetdesetih let, ki je neposredno prizadela šolske založnike in knjigarne, posredno pa tudi vse druge založnike, saj so bile knjigarne ob krčenju pomembnega vira za svoje preživetje in izgubi kupcev, ki so ob nakupu učnih gradiv vendarle prihajali v stik tudi z njihovimi knjigami, s povečevanjem rabatov prisiljene iztisniti več od založnikov, mnoge pa so se kratko malo zaprle. Razlogi krčenja po letu 2008 torej ne tičijo toliko v spreminjanju nakupovalnih navad knjižnih kupcev, temveč v s krizo povezanem varčevanju knjižnic (šolskih in splošnih), v izginjanju še tistih kupcev, ki so bili po naravnem odmrtju nekdaj ključnih založniških projektov še pripravljeni vlagati v založništvo vsaj s kupovanjem cenejših knjig, ter v zapiranju prodajnih mest za knjigo in ukinitvi takrat še kolikor toliko delujočih prodajnih strategij, ki jo je povzročil Zakon o enotni ceni knjige.

Razkroj založb, ki so se nekaj časa nad vodo držale zaradi zmanjševanja stroškov, tako da so odpuščale, nižale honorarje, krčile programe, manjšale naklade, zniževale standarde … (vse to je v knjigi Krčenje zelo dobro opisano), je bil neizbežen. Strani 120–126, na katerih Rugelj opiše stanje slovenskega knjižnega založništva v letu 2018 ter predstavi nekaj založb še tabelarično s številom naslovov, številom zaposlenih in prometom (netočen je podatek o številu naslovov založbe Modrijan: bilo jih je samo 25, ne pa 60; po nesreči se mu je zapisalo Študentska založba namesto Beletrina), so več kot zgovorne, ko ju primerjamo s tistima, ki prikazujeta stanje teh istih založb (kolikor jih je pač preživelo) desetletje prej. Avtor sicer govori o velikih, srednjih in majhnih založbah, a če to »prevedemo« v jezik Zakona o gospodarskih družbah, je MKZ leta 2018 ustrezala le definiciji srednje družbe, majhni družbi sta bili Učila International in Družina, vse preostale pa so bile mikrodružbe; potem pa sledi še cela plejada založb, ki bi jim glede na število zaposlenih lahko rekli, malo v šali, nano- ali pikodružbe, saj delujejo tako rekoč brez zaposlenih. In to je najbolj tragična plat našega založništva, še posebej če pomislimo na tisočerico, ki ji knjige (in založbe) režejo kruh v njenih varnih in rednih zaposlitvah v splošnih knjižnicah.

Spodbujanje bralcev, naj po novo knjigo, ki jo želijo prebrati, vendarle vstopijo v knjigarno (čeprav je v knjižnici na voljo zastonj), povečanje javne podpore knjigi (več sredstev bo samo povečalo število naslovov, ki jih ne bo mogoče prodati), oblikovanje kampanje in večja prisotnost knjige v medijih – vse to je sicer potrebno, vendar je zvonjenje po toči, če se ne bo končno nehalo o knjigi razpravljati kot o sredstvu za preživljanje prostega časa. Kratkočasenje je najmanj pomembna funkcija knjige. Knjiga je predvsem pripomoček za izobraževanje, učenje, študij, urjenje spomina in bralno-pisalnih veščin, pridobivanje znanja, ki ga potrebujemo pri svojem delu, spoznavanje sebe in sveta okrog nas, pridobivanje socialnih veščin, empatije … Vse to pa ne sodi v prostočasno dejavnost, temveč v »delovni čas« posameznika in med osnovna vsakodnevna opravila, kot so tudi umivanje zob, priprava obrokov, gospodinjska dela, sprehajanje psa … Domača knjižnica ni nič manj nujen del bivališča kot kopalnica.

Predlogi za oživitev založništva

Rugelj v zaključku naniza 17 konkretnih predlogov za oživitev slovenskega založništva. Izbral je pravo besedo, »oživitev«, kajti naše založništvo je omrtvičeno, četudi se komu na prvi pogled ne zdi tako. Seveda lahko ukrepi oziroma dejanja, ki jih predlaga avtor, učinkujejo le ob hitri, vsaj deloma hkratni uveljavitvi oziroma v logičnem sosledju. Kako delujejo enostranski ukrepi »na prvo žogo«, lahko preberemo v knjigi, in tudi znižanje davka na knjigo samo po sebi ne bo imelo pomembnejšega učinka, saj je malo verjetno, da bo po letih krčenja vplivalo na cene, še posebej pri založbah, ki so jih, trudeč se ustreči kupcem, že spustile pod prag vzdržnosti. O portalu Bližji knjigi ni vredno izgubljati besed (po nekaj letih »v testni fazi delovanja« bo menda ukinjen), ZECK pa je zrel za takojšnjo ukinitev. Nacionalna kampanja za promocijo branja in kupovanja bi bila seveda dobrodošla, a vidnejšega vpliva ne bo imela – mnogi domači avtorji, ki so v posebni izdaji Bukle, prilogi treh sobotnih časnikov, vabili v knjigarne, so nas potegnili za nos, saj bi se morali po večino njihovih knjig, ki so jih objavili pri založbah brez lastnih knjigarn, odpeljati do Konzorcija (v drugih knjigarnah jih je bilo komajda za vzorec). Kaj ostane? Št. 1, št. 4 in št. 12 (obrvi se naj kar dvigujejo), vse drugo bo sledilo samo od sebe. Kajti prišel je čas za kričanje, in to v zboru.

Sem uvodoma zapisala, da bi morala k branju Krčenja povabiti vsaka spodobna založba? No, če bi malo stisnila zobe, bi mogoče šlo. Agonija, krčenje in kriza so ob izdatni asistenci »teles«, ki so bila ustanovljena zato, da bi skrbela za področje knjige, založnike posadile vsakega v svoj kot, v katerem se bori za golo preživetje, vsake toliko pa najde priložnost, da očrni in spotakne drugega; če kdo zbere toliko poguma, da stopi v javnost, reče bobu bob in nato računa na podporo, ga pričaka hladen tuš: ignoranca, v najboljšem primeru pa kak bravo!, tako se govori! v fejsbukovski maniri. Obiskovalci književnih dogodkov se morajo pretrgati na dvoje, ker jih založbe vabijo na sorodna srečanja ob isti uri istega dne (ste vedeli, da so nekdaj piarovci založb usklajevali dneve in ure književnih dogodkov?); objave maturitetnih tematskih sklopov sprožijo med založniki pravo vojno za avtorske pravice – najkrajšo seveda povleče knjiga; veliki izsiljujejo male (vzemi ali pusti), mali bentijo čez velike, drugega orožja nimajo; ob objavi nominacij za nagrade založbe čestitajo svojim, »drugi« ne obstajajo. Pravi »mali« laboratorij za proučevanje duha slovenskega založništva pa so socialna omrežja: založniki si dajejo duška na svojih zasebnih profilih; pisci, prevajalci, uredniki mižijo (če opaziš »drugega«, se utegne posušiti roka); JAK vloga in nas vabi »všečkajte vsi, ki radi kupujete knjige«. Srčkano. Koliko založb je všečkalo objavo Cankarjeve založbe ob izidu Krčenja? Dve. Nobena je ni delila.