Pametum, pametum. Zgodi se, da človek izumi novo besedo, kar tako, nehote, iz čiste nagajivosti. Potem pa se malo ustraši in jo potlači. Saj se mi bodo smejali, ko take neumnost klatim, si misli in plava naprej s tokom piškavega vsakdana. A beseda ni od muh, pa naj bo še tako muhasta. Vrne se, pa če se še tako upiraš. Beseda pametum je v tem smislu še zlasti neprijetna. Vsakič, ko jo poteptam v pozabo, se vrne močnejša. Najbrž je z besedami tako kot z ljudmi, na vse pretege se trudijo dokazati svoj smisel. In pri tem so lahko prav zoprne – tako kot ljudje. Torej, kaj je pametum? Ko sem nekega lepega dne izumljeni besedi končno pustil do besede, me je prešinilo, da ima uboga reva mogoče res nek smisel. Pametum je kratica za pametni um, tako kot je Nama kratica za narodni magazin in POP kratica za kričavi senzacionalizem. A pozor, pametni um nima nič skupnega s čistim umom. Kje pa, ne seže mu niti do kolen! Karkoli že čisti um je, vedno se preveč ukvarja sam s sabo: kaj sem, zakaj sem, kako naj bom, da bom, in tako naprej.
Pametum je bolj pameten – kdo je in zakaj je, ga ne briga. On je – um in je pameten – to je dovolj. Pametum ve, da bistvo pameti ni preudarnost, bistvo pameti je v zavedanju, da si pameten. Vendar, da ne bo pomote, pametum ljubi študij, načitanost mu ni tuja. Še zlasti obožuje tekste, ki jih drugi ne poznajo. Če smo rekli, da pametni um nima nič skupnega s čistim umom, pa moramo priznati, da ima nekaj skupnih točk s praktičnim umom. Tako kot praktični um je tudi pametum hiter: takoj skoči, ko zavoha priložnost za pametov… oziroma pametuv… Hm, kako naj tvorim glagol? Najbrž bi bilo slovnično najbolj prav, če bi uporabljal obliko pametumati, vendar me ima, da bi ustoličil obliko pametumbati. Predvsem zaradi onomatopoejskega učinka. Ko se pametum resnično razpase, slišimo namesto besed samo še hrup, ki spominja na delovanje pralnega stroja: tumb, tumb, tumb … Mogoče pa ta oblika le ni primerna, SSKJ pravi, da je tumba »sarkofagu podoben nagrobnik z upodobitvijo pokojnika na zgornji strani«. Lahko pametum koga tudi pokoplje? Pustimo odprto.
Da bi se približali bistvu pametuma, podajmo nekaj primerov. Ker je avtor »tumbanja« o pametumu zgodovinar, se spodobi (in je prav), da se spustimo na polje zgodovine. V zgodovinskih analih se pametum odlično počuti. Najdemo ga tako v delih poklicnih zgodovinarjev kot tudi v publicističnih in novinarskih vodah. In ne, tudi avtor teh vrstic ni imun nanj.
Trije tipi pametumskih učinkov:
Tip 1: učinek pametnega drugega. Zgodovinarji dokazujemo svojo verodostojnost tako, da navajamo verodostojne ljudi. To ni sporno, vendar smo zares verodostojni takrat, ko navajamo ljudi, ki imajo kaj povedati o naši snovi. Navajanje kredibilnih ljudi, ki nimajo zveze z rdečo nitjo našega teksta, ne poveča naše kredibilnosti – ima pa lahko pametumski učinek. Poglejmo nekaj zamišljenih primerov. Navedek »Winston S. Churchill je rekel …« v tekstu o slovenski sodobnosti je najverjetneje tam zaradi pametuma. Zdi se povsem na mestu, če pa si vzamemo čas za premislek, se lahko vprašamo: zakaj je to pomembno? Koji ti je on faktor? Zakaj ne Edvard Kardelj ali pa Beyonce? Stopnja pametumnosti se zviša v primeru, da je referenca publiki neznana, zveni pa strašno pomembno. Še zlasti, če izusti kakšno pametno splošnost, ki ne more biti nikoli napačna. Še en primer: »Že Aleksander Ivanovič Herzen je opisal, da gre zgodovina z vsakim.« Kje je heroj, ki bo to zanikal? Že prav, ampak kaj to počne v oceni knjige o začetkih slovenske nacionalne misli? Pametumbuje. Tretji primer: hočemo okrcati neljubega kolega in pametumbnemo (ne)znano misel Jacoba Burckhardta, češ, zgodovina nima metode, zgodovinar mora znati samo brati. Zveni modro, ampak zakaj sploh vlačimo v svoje posle švicarskega kulturnega zgodovinarja in to še iz druge polovice 19. stoletja? Bržkone zato, ker nam niso všeč kolegove metode. V redu, ampak Burckhardtovo misel smo malo po svoje pregnetli, pa še zamolčali smo, da Burkchardt ni kritiziral zgodovinske metode kot take, ampak historične metode teologov in filozofov zgodovine v kontekstu kritike hegeljanskega pojmovanja zgodovine (Weltgeschichtliche Betrachtungen, Berlin u. Stuttgart, 1908, str. 18). Jasno, tudi citiranje modrih tekstov je pomemben del pametumbanja.
Tip 2: učinek pametne sedanjosti. Ta učinek je preprost, deluje po principu: »joj, kako sem jaz pameten, ker vem, kaj se je zgodilo.« Deloma stvar drži – mi, ki živimo tukaj in zdaj, vemo, kaj se bo tistim, ki živijo v preteklosti, zgodilo v prihodnosti. S tem ni nič narobe. Čeprav v resnici ne vemo nič. Kje preži pametumska nevarnost? Ljudje preteklosti se nam lahko zdijo malo butasti, češ, pa kako niso vedeli, da bo čez eno leto vojna? In če so oni butasti, potem smo mi pametni. Mi že vemo, kaj bi storili v določeni zgodovinski situaciji. »Če bi živel med drugo vojno, bi šel v partizane,« slišimo. Kot da bi se ljudje v skrajnih razmerah odločali podobno, kot se odločamo, ko izbiramo počitnice. Malo morgen: nihče ne ve, kako bi se odločil v težkih trenutkih, dokler mu ni treba odločitve sprejeti. Če je takšno pametumbanje značilno za širšo javnost, pa zgodovinarji pogosto pademo v drugačno, bolj sofisticirano luknjo. Ker poznamo politične sisteme, lahko zapademo v vzvišeni cinizem. Kako hitro se nam zapiše, da je bil pretekli sistem – katerikoli že – neživljenjski, neuspešen, gnil, preživet in kar je še podobnih vrednostnih oznak. Trditve, kot so: »Habsburški parlamentarizem je bil le kulisa demokracije.« ali pa »Kardeljev samoupravni socializem je bil neproduktiven in neživljenjski.« spadajo, četudi držijo, v polje pametuma. Pametumska v tem smislu je predvsem naša pozicija. Je sedanja demokracija popolna? Je družbeni sistem, v katerem živimo, produktiven in življenjski? Dajte no. Zakaj ne bi preteklih sistemov obravnavali kot preprosto drugačnih. Predvsem pa nam, zgodovinarjem, malo skromnosti ne bi škodilo.
Včasih (ne vedno) prideta skromnost in preudarnost z leti. Ko sva s kolegom pred kakimi desetimi, petnajstimi leti ustvarjala oddajo Kocine zgodovine na Radiu Študent, sem vlekel na plano pozabljene štorije iz zgodovine nočnega življenja na začetku 20. stoletja. Gradivo je bilo fascinantno: zapisi polpismenih stražmojstrov v okorni slovenščini, nenavadni izrazi (»spolsko sta se združila kar pri belem dnevu«), bizarne zgodbe iztirjencev in obstrancev v družbi. Tako lahko se je bilo smejati njihovi usodi. Danes vem, da je bilo moje duhovičenje v znamenju čistega pametuma. Prav tako vem, da sem akterje svojih zgodb preveč cinično obravnaval kot pajace v lastni burleski. Pa si tega niso zaslužili, oni so samo živeli, tako kot živim jaz. V obrambo svoje pretekle ustvarjalnosti naj dodam, da sem se (vsaj občasno) njihove usode zavedal že takrat. »Pravzaprav lahko postavimo definicijo tragikomičnega dejanja,« sem bil pameten leta 2001: »bolj ko nam je dejanje blizu, bolj je tragično, bolj ko je oddaljeno od nas, bolj je komično.« In da ne pozabim, tudi avtocitati so pomembno orodje pametuma …
Tip 3: učinek navideznega dejstva. Delovanje navideznega dejstva je še bolj preprosto kot delovanje pametne sedanjosti. Navidezno dejstvo nas lovi na nepazljivosti, zato je tako priljubljeno na internetu. Pa kako naj človek poglobljeno bere? Odprtih imam dvanajst oken, od tega dva maila, tri slovarje, dva novičarska portala, dve socialni omrežji in tri pdf-je. Wordovih dokumentov sploh nisem štel, pa še na telefon gledam. Kako to storimo? Zapišemo ofucano približnost, majavo interpretacijo ali čisto banalnost na način, kot da bi zapisali trdno dejstvo, in čudež (Simsalabim!) – to postane dejstvo. Zgodovinarji pa radi v svojih razglabljanjih namišljeno dejstvo še podkrepimo, na primer: »Dejstvo je, da se je slovenska narodna zavest oblikovala že v dobi protestantizma.« Vraga je dejstvo, najmanj, kar lahko rečemo, je, da gre za interpretacijo. In ta interpretacija ima pač svoje argumente. Še več, ta interpretacija vključuje tudi svoje dojemanje pojmov narod, Slovenec, zavest. Obstajajo pa še druge interpretacije, ki imajo svojo razlago pojmov. Saj je razumljivo, da zagovarjamo svoje, ampak ne napihujmo iz tega dejstva. Če priznamo, da obstajajo konkurenčne interpretacije, ki niso za odpad, zato ne bomo izgubili modrosti.
Pametum. Kaj pa vem. Obračam izumljeno besedo, jo gledam, gladim, gnetem, voham, trkam po njej, jo ponovno obračam. Bolj ko jo opazujem, bolj se mi zdi, da ni pretirano izvirna. Postaja mi jasno, da nisem izumil nič novega. Pametum je le eno izmed agregatnih stanj ciničnega uma. Eno izmed mnogih. Nekje sem prebral, da je Peter Sloterdijk cinični um opredelil kot razsvetljensko napačno zavest. Najbrž bo že držalo, ampak to je že neka druga, večja zgodba.
