Krogi pekla v venezuelskih zaporih

V knjigi Gringo Loco, pod katero sta se podpisala Aleš Čar in Simon Doma in bi jo težko imenovali biografski roman, saj je spisana s tako spretnostjo in suspenzom, da se nam od literarnih višin in človeške empatije vrti, je pomenljiv prizor. V poglavju Nelson, ki je poimenovan po mogočnem liku, nadzorniku venezuelskih zaporov, desni roki ministrice Iris Varela z neomejenimi pooblastili, se v zaporu, kaotičnem, pol-anarhičnem sistemu, znajde obsedenec. Osrednji junak, Simon ali Gringo Loco (dobesedno »nori tujec«), ki pristane v Latinski Ameriki, hkrati tujec in neposredna priča, nemiren in uporniški, včasih tudi ciničen, a v jedru občutljiv iskalec smisla, se sprašuje, ali se človek, od katerega so »prihajali čudni, nečloveški, nezemeljski glasovi,« pretvarja, da bi ga izpustili iz zapora, ali pa je ta čudna predstava resnična.

Nelson, ki je Rodeo obiskal zaradi obsedenca, se odloči za fizično silo. Najprej mu skače po prstih, nato mu dlan nastavi tik nad plamen. Simona bolj kot obsedenec začne zanimati Chiqua, paznica, »ki je zdaj z razširjenimi očmi in pospešenim dihanjem že vidno trepetala kot v sobi za intimo sredi ljubezenskega akta«.

Aleš Čar s pomočjo majhnih detajlov izriše napetost, razmerja moči in psihološko ozračje zgodbe, pri čemer junak na dogajanje ne gleda z moralnim ogorčenjem ali strahom, temveč z radovednostjo. V omenjenem prizoru njegov pogled v nekem trenutku zdrsne na paznico. Pozneje Nelson obsedencu skuša iztakniti oči, Chiqua pa trepeta, toda Simona bolj kot nasilje pritegnejo sporočila na zaporniški steni, ki jih je zapisal obsedenec, in zdi se mu, da so nosilci skrivnega pomena. Ta presežnost ga doseže prav zaradi njegovega položaja tujca v venezuelskem zaporu in zaradi vere v magično, kakršna se poraja iz venezuelske resničnosti. Simon tako ne doživi religioznega razodetja, temveč skoraj eksistencialno jasnost – trenutek, ko postane očitno, da sveta ni mogoče popraviti, ampak ga je mogoče le razumeti.

Aleš Čar je v intervjuju za Sobotno prilogo dejal, da romana ne bi nikoli spisal, če bi se srečal z osebo, »ki jo določa absolutna tema in se naslaja nad brutalnostjo«. Ne piše torej o nasilju, da bi vznemiril ali zabaval, ampak da bi pokazal, kaj se zgodi s človekom in s svetom, v katerem je nasilje normalizirano. Tovrstne biografske zgodbe so bile sicer že spisane, obstaja recimo biografija Irca Paula Keanyja z naslovom The Cocaine Diaries: A Venezuelan Prison Nightmare, v kateri je popisal svojo izkušnjo iz zapora Los Teques, zapora, kjer se je znašel tudi Simon, toda zdi se, da je slovenska verzija v nečem posebna.

Nihče od tujcev še nikoli ni postal del zaporniških klanov, ki so obvladovali zapore, nihče od njih ni nikoli nosil orožja. Simon se je torej potopil v drugo resničnost in doživel, tudi zaradi španskega jezika, ki se ga je priučil, in drugačne kulture, ki se je je navzel, osebno transformacijo. Na trenutke se celo zdi, da je »nori tujec« v sistemu, kjer obstaja »absolutna tema«, iznašel alternativo in izumil ne le svoje strategije preživetja, ampak tudi lastno etiko pogleda.

Roman, ki se začne hektično, skoraj filmsko, bralca vrže v vročino, trušč, kaos, v svet, kjer se vse dogaja zelo hitro in brez nadzora, sprva ustvarja občutek izgubljenosti, ki ni le del vzdušja, ampak tudi vstop v Gringovo notranje stanje. V občutek razkroja smisla, moralnih meril in stabilnosti. Gringo Loco, ki je na začetku le Simon iz delavske družine, poda racionalno razlago, zakaj se je začel ukvarjati s tihotapljenjem drog. Z materjo sta živela v Zalogu, ves čas v negativni spirali, iz katere se je bilo treba izkopati. Ni šlo torej za pohlep, pač pa za pragmatično odločitev v ekstremnih razmerah. O Venezueli, kjer je pristal, ni vedel skoraj ničesar. Gre za skok v neznano, kar močno vpliva na napetost in dinamiko romana. Njegova izkušnja je neposredna in surova, brez vnaprejšnjega vedenja, priprav in iluzij.

Da pa bi bila situacija še bolj dramatična, je Venezuela tihotapcem drog leta 2010, torej le dva meseca pred Simonovim prihodom, napovedala vojno. Zdaj torej ne gre več za preprosto preprodajo, temveč za državno represijo. Razumemo, da Simon ni le v tujini, ampak v vojni coni, kjer potekajo oboroženi spopadi med kriminalnimi tolpami. Ta situacija potencira realističnost in napetost romana, hkrati pa simbolizira kaos, s katerim se sooča Simon, ki ni junak kriminalnih akcij, ampak preživelec in inteligenten opazovalec. Preden udari, oceni in premisli situacijo.

Zapor Los Teques, v katerem je Simon preživel od decembra 2010 do decembra 2012, in kjer se odvija prvi del romana, pomeni toliko kot smrtno obsodbo. Toda junak se prilagodi skoraj na arendtovski način; človeška sposobnost za prilagajanje in akcijo je vedno mogoča. Ta paradigma o »vedno možnih začetkih«, v tem primeru v vzporednem svetu, ustvarja občutek, da ima junak ves čas eksistencialno svobodo. Srž pa se skriva v tem, da je njegov preživetveni modus operandi podan na način umirjene pripovedi. Ta izbira perspektive pomeni, da je Aleš Čar odlično opravil svoje delo, saj je slutiti Simonovo (pripovedno) intonacijo in torej tanko črto med skoraj deročo verbalno pripovedjo in pisateljskim mojstrstvom, ki le nežno usmerja in vodi, predvsem pa ne dramatizira nasilja na senzacionalističen način, ampak nas povabi, da opazujemo vsakdanjik zapora.

Umirjena pripoved omogoča, da junakovo sposobnost ustvarjanja novih možnosti vidimo v vsakdanjih, neopaznih dejanjih. S tem postane jasno, da preživetje v ekstremnih okoliščinah ni le fizično, ampak predvsem psihološko in moralno.

Pripoved, ki sproti beleži izjemne portrete nekaterih likov, kaže na to, da fokus ni na enem junaku, ampak gradi socialno mrežo posameznikov znotraj zapora. Vsak portret daje vpogled v človečnost in individualnost ujetnikov kljub brutalnosti okolja. Vonj po krvi in kovini resda kaže na grožnjo in fizično resničnost zapora, toda hkrati poudarja intimnost moškega prijateljstva (in tudi sovraštva), ki se razvija kljub ali pa prav zaradi ekstremnih pogojev. Pomanjkanje hrane v zaporu in to, kako si na primer za pest čipsa lahko ob glavo, poudarja ranljivost in nepredvidljivost. Toda prikazovanje vseh teh krogov pekla ne služi stopnjevanju nasilja, ampak prikazovanju strategij preživetja skozi povezovanje, druženje in solidarnost.

Prvi del romana, ki je večinoma spisan v sedanjiku, kar daje občutek neposrednosti, nas med drugim seznani tudi z junakovo poslovno žilico, vmes pa je slutiti tudi humor, posebej v odnosu do žensk. Večkrat v romanu je omenjeno, da ženske v Venezueli veljajo za svetnice. Gre za stalnico pripovedi, ki daje junaku in drugim likom moralni ali simbolni referenčni okvir. To spet ustvarja kontrast med brutalnostjo zapora in idealizirano podobo žensk, ki nima nujno feminističnega podtona.

Čar je v že omenjenem intervjuju navrgel, da gre za »gangsterske ali zaporniške kodekse časti«, česar ne gre razumeti kot neposredno pohvalo zaporniškega sistema, kjer naj bi bile venezuelske ženske relativno varne, ampak za ironiziran prikaz zapora kot prostora, kjer pravila in struktura dajejo občutek reda, spoštovanja in skupnosti, česar v kaotični venezuelski družbi morda primanjkuje.

Bivanje v zaporu pa ni videti kot tragedija, ampak kot dragocena izkušnja, tudi po zaslugi še ene ženske, Simonove mame, ki nikoli ne spregovori. Njeni klici, tudi denarna nakazila, predstavljajo sidrišče; mama je emocionalna in psihološka opora. Na strukturni ravni pa deluje kot most med dvema zaporoma – Los Tequesom in Rodeom 2. Medtem ko Los Teques pomeni preživetje in grajenje socialne mreže, Rodeo 2 razširi perspektivo. Vidimo organizirane akcije, kot so gladovne stavke, in napetosti, ki vključujejo tudi paznike. Iz dogajanja v Rodeu je moč razbrati, da zaporniško življenje ni izolirano, ampak da so zapori pomemben del venezuelske družbe, kar lepo pride na plano, ko beremo o predsedniku Hugu Chávezu in njegovi politiki decentralizacije zaporov. Decentralizacija, ki je v teoriji imela namen povečati lokalno avtonomijo, se je v praksi pokazala kot kaos v zaporniškem sistemu.

Ti esejistični pasusi kažejo, kako so politične odločitve vplivale na zaporniški sistem, in omogočajo razumevanje, da ta ni kaotičen zaradi posameznikov, zapornikov, ampak zaradi strukturnih odločitev države. Številke in konkretni primeri dajejo empirično težo, hkrati pa na ta način junakov pogum še bolj izstopa.

Knjiga, ki je spisana precizno, kar se kaže tudi skozi pogovore o prihodnosti in postopnem obračanju k izstopu iz zapora, ne nazadnje je na tisoče maminih klicev obrodilo sadove, nekaj malega pa je doprinesel tudi Don Colombiano, eden od kolumbijskih kraljev kokaina, ki ga je Simon spoznal v zaporu, se zaključi v Sloveniji.

Obstajata sicer dve varianti: Gringo Loco ohrani fizično vez z nekdanjimi zaporniki, postane ključen igralec v kriminalnem podzemlju, in tedaj se, vsaj tisti bralci in bralke, ki nas je zgodba posrkala, vprašamo, v kakšnem času je knjiga, ki ima ambicije premisliti tudi nekatera temeljna etična vprašanja, prišla v slovenski prostor, toda potem se izkaže, da je šlo za suspenz. V drugi varianti romana, torej v resničnem življenju, se Simon ukvarja z malarijo, ljubi konje in svojo Petro, kar deluje kot subverzija biografskega žanra.

Na ta način odpade tudi možnost, da je lik kriminalni akter. Takšno premeščanje meje med fikcijo in življenjsko resnico bralcu oziroma bralki vrača žogico in omogoča, da izbira, katera »verzija« življenja je zanj(o) smiselna ali relevantna. S tem se odpre razmislek o tem, kaj je resnica, kdo jo pripoveduje in kdo jo pravzaprav oblikuje. Ob tem se Čar ne izogne niti ostrini do medijev, ki resničnost pogosto prirejajo in jo redukcionistično oblikujejo po lastnih interesih.

Gre za resnično edinstven roman, ki se poglobi v svet podzemlja ter raziskuje univerzalne, a tudi nevarne teme. Ves čas, z dobršno mero humorja in pisateljske svobode, ki zna in zmore slišati upovedovano resničnost ter ji nadeti presežno vrednost, grozi, da bo razkrinkal moraliste in oportuniste ter razgalil njihove skrite motive. Pred nami zasije svet, za katerega si nikoli nismo upali, da ga bomo sploh lahko kdaj ugledali, zato je še toliko pomembnejše, da je knjiga izšla kot samozaložniški projekt – in da tudi v tem smislu ohranja prostor svobode.