Leta 1913 ali 1914 ali 1915, katerega dne, ni natanko znano, je ruski slikar poljskega rodu Kazimir Malevič vzel majhno platno: 79,5 krat 79,5 centimetra, ga ob robovih pobarval z belo, sredino pa na gosto popleskal s črno. To preprosto operacijo bi lahko izpeljal kateri koli otrok – resda otroci ne bi imeli potrpljenja, da tako veliko površino pobarvajo z eno samo barvo. Takšnemu delu bi bil kos kateri koli risar – in Malevič je v mladosti delal kot risar –, le da risarjev ne zanimajo tako enostavne geometrijske oblike. Podobno sliko bi lahko naredil duševni bolnik, pa je ni, in tudi če bi jo, ta skoraj zagotovo ne bi bila razstavljena ob pravem času na pravem kraju.
S to preprosto operacijo je Malevič postal avtor najznamenitejše, najskrivnostnejše in najgrozljivejše slike na svetu – Črnega kvadrata. Z enostavnim potegom čopiča je enkrat za vselej začrtal neprehodno ločnico, zaznamoval prepad med staro in novo umetnostjo, med človekom in njegovo senco, med vrtnico in krsto, med življenjem in smrtjo, med Bogom in Hudičem. Po svojih lastnih besedah je »vse speljal na nič«. Nič se je kdove zakaj izkazal za kvadratnega, in to preprosto odkritje je eden najstrašnejših dogodkov v vsej zgodovini umetnosti.
Malevič je tudi sam sprevidel, kaj je napravil. Kakšno leto, leto in pol pred tem pomembnim dogodkom se je s prijatelji in somišljeniki udeležil prvega vseruskega shoda futuristov – na dači, v prelepi severni pokrajini –, odločili so se, da napišejo opero Zmaga nad Soncem, in takoj, prav tam, na dači, so se tega tudi lotili. Malevič je opremljal sceno. Ena izmed dekoracij, črno-bela, ki je rabila za ozadje nekega dejanja, je po nečem spominjala na prihodnji, še ne rojeni kvadrat. To, kar se mu je takrat zlilo spod čopiča samo od sebe, brezumno in navdihnjeno, je kasneje v peterburškem ateljeju na lepem osmislil kot teoretični dosežek, končni, najvišji dosežek – odkritje tiste kritične, skrivnostne, iskane točke, po kateri, v zvezi s katero, za katero ni in ne more biti več ničesar. Ko je z rokami brskal po temi, je z genialno intuicijo umetnika, preroško prenikavostjo Stvarnika otipal prepovedan lik prepovedane barve – tako preprost, da so tisoči hodili mimo, ga prestopali, zavračali, ne da bi ga opazili … Vendar je treba priznati, da se je pred njim malokdo nameril »premagati Sonce«, malokdo si je drznil izzvati Kneza Teme. Malevič si je upal – in kot se za verodostojne pripovedi o kupčiji s Hudičem, pripovedi o hlepečih Faustih spodobi, se je Gospodar rade volje takoj prikazal ter slikarju prišepnil preprosto formulo nebiti.
Ob koncu istega leta 1915 – prva svetovna vojna se je že čisto razdivjala – je bilo zlovešče platno z drugimi vred pokazano na razstavi futuristov. Malevič je vsa dela razobesil po stenah na običajen način, Kvadratu pa je namenil posebno mesto. Na ohranjeni fotografiji se vidi, da je Črni kvadrat nameščen v kot, pod strop – tja in tako, kot se navadno obešajo ikone. Malo verjetno je, da Maleviču, ki si je bil domač z barvami, ni prišlo na misel, da se ta nadvse pomembni, sakralni kot imenuje »krasni«[1], pa čeprav »krasni« tu ne pomeni barve, ampak »lepoto«. Na sakralno mesto je zavestno obesil črno luknjo: svoje delo je poimenoval »ikona našega časa«. Namesto »rdečega« – črno (nobene barve), namesto obraza – vdrtina (nobene linije), namesto ikone, okna v nebo, v svetlobo, v večno življenje – mrak, klet, loputa v pekel, večna tema.
Aleksander Benua, Malevičev sodobnik, sam čudovit slikar in umetnostni kritik, je o sliki pisal: »Črni kvadrat v beli obrobi ni preprosta šala, ni preprost izziv, ni naključna epizodica iz hiše na Marsovem polju, temveč eden od aktov samopotrditve tistega počela, ki se imenuje gnusoba opustošenja in se ponaša s tem, da bo s prevzetnostjo, oholostjo, teptanjem vsega ljubečega in nežnega vse pogubilo.«
Mnogo poprej, septembra leta 1869, je Lev Tolstoj doživel neki čuden pretres, ki je zelo močno vplival na vse njegovo življenje in ki je bil, kot vse kaže, prelomen za njegov svetovni nazor. Dobre volje se je odpravil od doma, da bi sklenil pomembno in ugodno kupčijo: kupoval je novo posestvo. Vozili so se v kočiji, veselo klepetali. Padla je noč. »Zadremal sem, a se na lepem zbudil: nečesa me je postalo groza. (…) Nenadoma se mi je zazdelo, da se mi ni treba, da se nimam za kaj voziti tako daleč, da bom tukaj, v tujem kraju umrl. In prevzela me je tesnoba.« Popotniki so se odločili, da prenočijo v mestecu Arzamasu. »Nazadnje smo se pripeljali do neke hišice s stebrom. Hišica je bila bela, toda zazdela se mi je grozljivo žalostna. Tako da me je celo pograbila tesnoba. (…) Tam je bil kratek hodnik; od spanja pomečkan moški z madežem na licu – ta madež se mi je zazdel grozljiv – mi je pokazal sobo. Soba je bila mračna. Vstopil sem – postalo mi je še bolj tesnobno.
(…) Čisto pobeljena kvadratna sobica. Spomnim se, kako mučno mi je bilo, da je sobica prav kvadratna. Imela je eno okno, z rdečo zaveso. Vzel sem blazino in legel na divan. Ko sem se zdramil, ni bilo v sobi nikogar, bilo je temno. (…) Čutil sem, da nikakor ne bom mogel zaspati. Zakaj sem prišel sem? Kam se peljem? Pred čim, kam bežim? Bežim pred nečim grozljivim in ne morem zbežati. (…) Stopil sem na hodnik, hotel sem se odmakniti od tega, kar me je mučilo. Toda stopilo je za mano in vse pomračilo. Grabila me je prav takšna, še hujša groza.
– Kakšne neumnosti so to, – sem si rekel. – Zakaj se žalostim, česa se bojim?
– Mene, – je neslišno odgovarjal glas smrti. – Tukaj sem.
(…) Že sem se ulegel, a brž ko sem legel, sem na lepem poskočil od groze. In tesnoba, tesnoba – prav takšna tesnoba, kakršno imaš pred bruhanjem, samo da duhovna. Grozljivo, strašno. Zdi se, da te je strah smrti, če pa se spomniš, pomisliš na življenje, te je strah umirajočega življenja. Življenje in smrt sta se nekako zlivala v eno. Nekaj mi je paralo dušo na kose in je ni moglo razparati. Še enkrat sem šel pogledat speče, še enkrat sem poskusil zaspati; še zmeraj ista groza – rdeča, bela, kvadratna. Nekaj se trga in se ne pretrga. Mučno mi je bilo, mučna suhost in hudobija, niti kaplje dobrote nisem čutil v sebi, samo enakomerno, spokojno sovraštvo do sebe in tega, kar me je ustvarilo.«
Ta znameniti in skrivnostni dogodek v pisateljevem življenju, ki ni bil kratko malo nenaden napad hude depresije, ampak nekakšno nepredvideno srečanje s smrtjo, z zlom, so kasneje poimenovali »arzamaška groza«. Rdeča, bela, kvadratna. Zveni kot opis ene od Malevičevih slik.
Lev Tolstoj, ki se mu je zgodil rdeče-beli kvadrat, dogodka nikakor ni mogel predvideti ali nadzorovati. Pojavilo se je pred njim, naskočilo ga je, in pod vplivom tega, kar se je zgodilo, se je Tolstoj – ne takoj, zato pa neizogibno – odrekel življenju, kakršnega je živel do takrat, odrekel se je družini, ljubezni, razumevanju bližnjih, temeljem sveta, ki ga je obdajal, odrekel se je umetnosti. »Resnica«, ki se mu je razodela, ga je pahnila v praznoto, v nič, v samouničenje. Ukvarjal se je z »duhovnim iskanjem«, a do konca življenja ni našel drugega kot peščico banalnosti – različico zgodnjega krščanstva, nič več. Njegovi privrženci so se prav tako umaknili iz sveta in prav tako niso prišli nikamor. Da namesto vodke piješ čaj, ne ješ mesa, obsojaš družinske vezi, da si sam šivaš škornje, in to slabo šivaš, šlampasto – to je pravzaprav ves rezultat duhovnega iskanja človeka, ki je šel skozi kvadrat. »Tukaj sem,« je neslišno zašepetal glas smrti, in življenje se je iztirilo. Še je trajal boj, še je bila spredaj Ana Karenina (avtor jo je neusmiljeno ubil, kaznoval za to, ker je hotela živeti), še je bilo spredaj nekaj literarnih umetnin, toda kvadrat je zmagal, pisatelj je izgnal iz sebe životvorno moč umetnosti, prešel na primitivne prilike, cenene pridige in ugasnil, še preden je telesno umrl. Svet je proti koncu presunil ne z umetniško močjo svojih poznih del, ampak z razmahom neponarejenih muk, z individualnostjo protesta, z javnim samobičanjem dotlej nezaslišanih razsežnosti.
Tudi Malevič ni pričakoval kvadrata, čeprav ga je iskal. V obdobju pred iznajdbo »suprematizma« (Malevičev izraz) je izpovedoval »alogizem«, poskus prehoda za meje zdrave pameti, izpovedoval je »boj z logizmom, naravnostjo, meščanskim smislom in predsodki«. Njegov klic je bil uslišan, prikazal se mu je kvadrat in ga posrkal vase. Slikar bi se bil lahko ponašal s slavo, ki mu jo je dala kupčija s Hudičem; in se tudi je ponašal. Ne vem, ali je on sam opazil dvoumnost, ki mu jo je prinesla ta slava. »Najznamenitejša slika umetnika« – potemtakem so druge njegove slike manj znamenite, ne tako pomembne, ne tako privlačne, z eno besedo, slabše. Prav zares, ob primerjavi s kvadratom vsa njegova dela nenavadno zbledijo. Naredil je ciklus slik na platnu z geometričnimi, zelo svetlimi kmeti, ki imajo namesto obrazov prazne ovale, nekakšna prozorna jajca brez zarodkov. Te barvite, dekorativne slike se zdijo kakor drobno, živahno vrvenje mavričastih barv, preden te še zadnjič zadrhtijo, se zmešajo v pisanem lijaku in odidejo na brezdanje dno Kvadrata. Slikal je krajine, rožnate, impresionistične, zelo običajne – takšne so slikali mnogi, in slikali so jih bolje. Proti koncu življenja se je skušal vrniti k figurativni umetnosti, in ta dela so videti tako čudna, kot je bilo to mogoče napovedati: ne ljudje, ampak balzamirana trupla, voščene lutke strmijo iz okvirov svojih oblek, ki kot da so izrezane iz svetlih krp, odrezkov »kmečkega« ciklusa. Kajpak, ko enkrat dosežeš vrh, pot vodi samo še navzdol. Ampak grozljivo je to, da je na vrhu – nič.
Umetnostni zgodovinarji o Maleviču pišejo z ljubeznijo: »Črni kvadrat je vsrkal vse dotlej obstoječe predstave o slikarstvu, zaprl je pot naturalistični imitaciji, navzoč je kot absolutna oblika in oznanja umetnost, v kateri svobodne oblike, naj so med sabo povezane ali ne, sestavljajo smisel slike.«
Res je, Kvadrat »zapira pot«, tudi samemu umetniku. Navzoč je »kot absolutna oblika« – tudi to je res, ampak to pomeni, da so v primerjavi z njim vse druge oblike odveč, te namreč že po svoji opredelitvi niso absolutne. »Oznanja umetnost…« – tole pa se je izkazalo za neresnično. Kvadrat oznanja konec umetnosti, oznanja, da je ta nemogoča in odveč, kvadrat je peč, v kateri umetnost zgoreva, žrelo, v katero umetnost izginja, kajti kvadrat je po besedah Benuaja, navedenih zgoraj, »eden od aktov samopotrditve tistega počela, ki se imenuje gnusoba opustošenja in se ponaša s tem, da bo s prevzetnostjo, oholostjo, teptanjem vsega ljubečega in nežnega vse pogubilo.«
Umetnik »predkvadratne« dobe se vse življenje uči svoje obrti, bojuje se z mrtvo, negibno, kaotično materijo in ji skuša vdihniti življenje; kot da bi razpihoval ogenj, kot da bi molil, skuša v kamnu prižgati svetlobo, postavlja se na prste, steguje vrat, da bi pokukal tja, kamor človeško oko ne seže. Njegov trud in molitve, njegovo dobrikanje včasih okrona uspeh; za kratek hip ali za dolg trenutek se »to« zgodi, »to« pride. Bog (angel, duh, muza, včasih demon) popusti, privoli, iz rok spusti tiste stvari, tista bežna čustva, tiste koščke nebeškega ognja – ne moremo jih poimenovati –, ki jih je hranil zase, za svoj čudežni, nam prikriti dom. Ko umetnik izprosi božansko darilo, ga prevzame trenutek nadvse ostre hvaležnosti, neponižane pohlevnosti, nesramotnega ponosa, trenutek posebnih, zelo svetlih in očiščujočih solz – vidnih ali nevidnih, trenutek katarze. »Ono« ga je preplavilo – »ono« prehaja kot val. Umetnik postane praznoveren. Srečanje hoče ponoviti, zaveda se, da si naslednjič morda ne bo izprosil božanske avdience, odpira duhovne oči, z globokim notranjim čutom razume, kaj natanko (pohlep, koristoljubje, samovšečnost, postavljaštvo) mu lahko zapre rajska vrata, notranji čut si prizadeva obrniti tako, da se pred svojimi angelskimi vodniki ne bi pregrešil, zaveda se, da je v najboljšem primeru le soavtor, pomočnik, čeprav – ljubljeni pomočnik, čeprav – okronani soavtor. Umetnik se zaveda, da duh veje, koder hoče in kakor hoče, zaveda se, da si on sam, umetnik, v svojem zemeljskem življenju z ničimer ni zaslužil tega, da duh izbere prav njega, če pa se je to že zgodilo, se je treba za čudež radostno zahvaliti.
Umetnik »pokvadratne« dobe, umetnik, ki je začel moliti kvadrat, ki je pogledal v črno luknjo in ni v grozi odskočil, ne verjame muzam in angelom; ima svoje, črne angele s kratkimi kovinskimi krili, pragmatične in samozadovoljne gospode, ki vedo, po čem je zemeljska slava in kako pograbiti njene najbolj nasitne, večslojne kose. Obrti ne potrebuješ, potrebuješ glavo; navdiha ne potrebuješ, potrebuješ račun. Ljudje imajo radi novosti – izmisli si kaj novega; ljudje so radi ogorčeni – treba jih je ogorčiti; ljudje so ravnodušni – treba jih je šokirati: suni jim pod nos kaj smrdljivega, žaljivega, priskutnega. Če udariš človeka s palico po hrbtu, se bo obrnil; in prav takrat mu moraš pljuniti v obraz, potem pa nujno vzeti za to denar, drugače to ni umetnost; in če bo ta začel ogorčeno vpiti, ga je treba razglasiti za idiota in pojasniti: umetnost je sporočilo o tem, da je umetnost umrla, ponavljajte za mano: umrla, umrla, umrla. Bog je umrl, Bog se nikoli ni rodil, Boga je treba poteptati, Bog vas sovraži, Bog je slep idiot, Bog je barantač, Bog je Hudič. Umetnost je umrla, vi – tudi, ha ha, plačajte denar, tule imate zanj kos dreka, to je nekaj pravega, nekaj temnega, gostega, tukajšnjega, trdno ga primite. Ni in nikoli ni bilo »ljubečega in nežnega«, ne svetlobe, ne poleta, ne svetline v oblakih, ne prebliska v temi, ne sanj, ne obljub. Življenje je smrt, smrt tukaj, takoj.
»Življenje in smrt sta se nekako zlivala v eno,« je v grozi zapisal Lev Tolstoj in od tistega trenutka pa do konca se je bojeval, kot se je mogel, kot je vedel in znal – titanski boj biblijskih razsežnosti. »In nekdo se je bojeval z Jakobom, dokler se ni dvignila jutranja zarja …« Grozljivo je opazovati boj genija s Hudičem: zdaj zmaguje eden, zdaj drugi … Smrt Ivana Iljiča je takšno bojišče, in težko je reči, kdo je zmagal. Tolstoj v tej pripovedi govori – govori, ponavlja, prepričuje, vbija nam v glavo –, da je življenje smrt. Ampak na koncu pripovedi se njegov umirajoči junak rodi v smrt kakor v novo življenje, osvobodi se, spreobrne, razsvetli, odide od nas nekam, kjer, kot se zdi, bo našel uteho. »Nova umetnost« pa se norčuje iz same ideje utehe, razsvetljenja, povzdignjenja – norčuje se in ponaša, pleše in slavi.
Pogovor o Bogu je bodisi tako neskončno zamotan, da se ga bojiš začeti, bodisi, nasprotno, zelo preprost: če hočeš, da bi Bog bil, potem je. Če nočeš, ga ni. Bog je vse, vštevši nas, za človeka pa je Bog – predvsem človek sam. Bog se nam ne vsiljuje – drugi ljudje nam vsiljujejo njegovo skaženo, lažno podobo – Bog kratko malo tiho, tako kot voda, čemi v nas. Kadar ga iščemo, iščemo sebe, kadar ga zanikujemo, zanikujemo sebe, kadar se iz njega norčujemo, se norčujemo iz sebe – izbiramo sami. Dehumanizacija in desakralizacija sta eno in isto.
»Desakralizacija« je geslo dvajsetega stoletja, geslo nevednežev, povprečnosti in nesposobnosti. To je odpustek, ki ga eni nesposobneži dajejo drugim, prepričujoč tretje, da tako tudi mora biti – vse mora biti nesmiselno, pritlehno (češ, demokratično in dostopno) ‒, da ima vsak pravico soditi o vsakomer, da že načelno ne more biti avtoritet, da je hierarhija vrednot nedostojna (saj smo vendar vsi enaki), da vrednost umetnosti določata samo povpraševanje in denar. Presenetljivo je, da »novosti« in modni škandali sploh niso novi in škandalozni: privrženci Kvadrata pa kot umetniške dosežke še kar ponujajo in ponujajo vsakršne telesne izločke in iz izločkov narejene izdelke, tako kot če bi Adam in Eva – eden z amnezijo in drugi z Alzheimerjevo boleznijo – drug drugega in svoje otroke prepričevala, da je človek glina, samo glina in nič drugega.
* * *
Kot »izvedenka za sodobno umetnost« sem članica enega ruskih skladov, ki jih finacirajo Američani. Ljudje nam prinašajo »umetniške projekte«, mi pa se moramo odločiti, ali naj odobrimo denar za izvedbo ali ne. Poleg mene v ekspertnem svetu delajo pravi strokovnjaki za »staro«, predkvadratno umetnost, pretanjeni poznavalci. Nihče med nami ne trpi kvadrata in »samopotrditve tistega počela, ki se imenuje gnusoba opustošenja«. Nam pa prinašajo projekte nove in nove gnusobe opustošenja, samo gnusobe in ničesar drugega. Denar, ki so nam ga dodelili, moramo porabiti, sicer bodo sklad zaprli. Ta pa hrani premnoge v naši revni državi. Trudimo se, če ne drugega, da bi ga dali tistim, ki so si izmislili najmanj zoprne in nesmiselne stvari. Lani smo ga dali slikarju, ki je vzdolž reke razstavil prazne okvirje; drugemu, ki je napisal veliko črko (besedo) »Jaz« z lepo senco; skupini ustvarjalcev, ki so organizirali akcijo za zbiranje pasjih iztrebkov po peterburških parkih. Letos – ženski, ki je s poštnimi znamkami oblepljala tlakovce ter jih pošiljala po ruskih mestih, in skupini, ki je v podmornici napravila lužo krvi: obiskovalci morajo hoditi čez to lužo in poslušati zgodbo o Abelardu in Heloizi, ki zveni v slušalkah. Po vsakem sestanku stopimo na cesto in molče kadimo, ne da bi si gledali v oči. Potem drug drugemu stisnemo roko in se v naglici hitro razidemo.
[1] Rus. »krasnyj ugol« – bogkov kot. Sicer pa pridevnik »krasnyj« pomeni bodisi rdeč bodisi lep. (Op. prev.)
Prevedel: Borut Kraševec