Jane Austen, Življenje je, karte na mizo, naravnost obupna knjiga in bržkone jo je bilo smiselno izdati le zato, ker je – v primerjavi z nekaterimi drugimi biografijami – kratka, zaradi česar bo morda pritegnila vsaj enega ali dva bralca več. Zataknjena nekje med biografski roman, biografijo ter literarno-zgodovinsko študijo z isto mero spektakularno pogori pri vseh vpletenih zvrsteh.
Če na delo pogledamo s perspektive »biografskega romana«, je absolutno preveč monotono, suhoparno, nespretno spisano, mrtvo. V njem ne moremo občudovati niti slogovnih spretnosti niti bogatega besedišča in – posledično – tudi ne kakršnekoli estetike na ravni sintakse. K temu vsekakor ne prispeva prevod, ki je ravno tako slab kot knjiga sama; v besedilu se najdejo napačne uporabe sklonov, napačne uporabe besed, slovenščini neustrezna sintaksa in tako dalje, napak pa je pravzaprav toliko, da sem se spraševala tudi o tem, kako (in ali sploh) je bil ta tekst lektoriran.
A prevod na stran: v besedilu je preveč golega podajanja podatkov in premalo dejanske življenjske zgodbe Jane Austen, absolutno premalo pripovedovanja ali celo »opisa«, da bi lahko vlekli prepričljive vzporednice z žanrom biografskega romana. Seveda ni v pomoč, da tisto nekaj pripovedovanja, kolikor ga delo že ravno zajema, temelji na klišejih ali celo na popolnih nesmislih, kakršna je denimo sentimentalno zapisana ugotovitev, da so Jane Austen zagotovo prizadele smrti, s katerimi se je soočala, zlasti smrti njenih bližnjih.
Za nameček osebe v tej knjigi še zdaleč ne delujejo žive; so nekakšne ploske podobe, kakršne se samodejno vzpostavljajo iz nabora podanih podatkov. Poleg tega je nujno omeniti, da se nekateri pasusi (s kupom podatkov) tako neprijetno ponavljajo, da sem kot bralka razočarano ugotavljala, da je več kot očitno, da avtorica nikakor ne ve, s čim naj napolni teh nekaj (relativno maloštevilnih) avtorskih pol, in da se skuša izmuzniti na najbolj neprepričljiv, cenen način. Ampak če sem iskrena, niti ne vidim neke resne potrebe (razen podrejanja komercialnim namenom) po tem, da bi biografijo, ki je samosvoj žanr z bogato tradicijo in široko plejado različnih uveljavljenih pisateljskih pristopov, »razbremenili« oziroma »napravili privlačnejšo« z nekakšnim prisilnim združevanjem z romanom oziroma leposlovjem oziroma »ustvarjanjem dramaturškega loka pripovedi«.
Žal pa v tem oziru Jane Austen: življenje »pogori« še toliko prej. Očitno je, da avtorica nima dovolj znanja, da bi spisala zgoščen, podatkovno bogat tekst, ki bi dajal slutiti, da stoji za napisanim natančna raziskava življenja pisateljice. Tako sem sama določene podatke, za katere sem dobila vtis, da so podani nekoliko preveč pavšalno, poiskala na spletu: pogosto sem že z nekaj kliki našla podrobnejše, bolj natančne, pa tudi bolj prepričljivo spisane in z več viri opremljene članke o svojem predmetu zanimanja. Takšen je denimo primer »skrivnostne smrti« Jane Austen: kroži namreč več bolj ali manj vznemirljivih teorij o tem, zakaj in kako je v resnici umrla (pojavljali so se celo namigi, da je šlo za umor), Shields pa precej samovoljno zaključi, da je zelo verjetno umrla zaradi raka na dojkah – nekoliko neokusen, čeprav po svoje pretresljiv, je ta podatek v luči tega, da je v času pisanja knjige tudi Shields bolehala za rakom na dojki (in kasneje z njim žal tudi izgubila bitko).
Podobno kot v tem primeru se včasih zdi, da avtorica Austen oziroma njen značaj nekoliko preveč samoljubno prilagaja tistemu, kar ji pač ustreza, ali tistemu, v čemer se je prepoznala sama. Tako recimo precej prostora posveti pripovedovanju o tem, kako Jane Austen ni imela miru za pisanje, in o njeni tesnobi ob dolgotrajnem čakanju na objavo: podobno je avtorica biografije sama le tu in tam lahko pisala, kajti njena osnova okupacija je bila »biti gospodinja«.
Nazadnje je tu še en, najbolj moteč način, preko katerega skuša Shields »zapolniti tekst«: čeprav Jane Austen nikakor ni bila nekakšna pisateljica avtobiografskih romanov, avtorica nenehno »analizira« njene romane in jih skuša na silo vzporejati z njenim življenjem. Zlasti to počne z odnosom med Jane Austen in Cassandro Austen, njeno sestro, s katero je imela pisateljica problematičen in nikakor ne enoznačen odnos – Shields se vse preveč trudi, da bi ta odnos idealizirala in ga nekako približala odnosu med Elizabeth ter Jane Bennet. Pa tudi to neposrečeno vzporejanje dogajanja v romanih z biografskimi podatki Austen: »analize« romanov so tako profane, tako nenatančne, tako srhljivo samovoljne, da sem bila ob branju mestoma prav osupla. Tu se torej – najbolj neuspešno – kaže nekakšen »poskus analize dela Jane Austen«, ki pa je v svoji pavšalnosti prignan skorajda do absurda. Naj opomnim, da vendarle ne gre za nekakšno obrobno osebo iz literarne zgodovine, nekakšno obskurno avtorico vprašljive kvalitete, temveč za pisateljico, ki so ji posvečeni celotni študijski predmeti, celo oddelki, in o delu katere so bili napisani številni doktorati ter monografije. Naravnost žaljivo je torej o njenih romanih pisati skorajda z nekakšno pokroviteljsko opravljivostjo in v njih iskati profane sorodnosti z življenjem pisateljice same.
Prav s temi postopki pa se avtorica tudi najbolj približuje repeticiji tiste ustaljene podobe o Jane Austen, ki bi se ji bilo nujno izogniti: knjiga se osredotoča na odnose, na nesrečno ljubezen, osamljenost (v odsotnosti »pravega moškega«) in se ne potrudi, da bi se pri analizi del izognila pavšalnostim. Prav zato ta knjiga Jane Austen ne vzpostavlja kot veliko pisateljico, kar je dejansko bila, temveč kot neporočeno, sanjavo žensko z angleškega podeželja, ki je z nekoliko samoironije rada pisala o svojih sovaščanih.
Če k temu prištejemo vznesene pasuse o ženskih zavezništvih in še spremno besedo, ki brez vsakršnega fokusa, naključno, nenatančno in nekako prozaično, popreproščeno vzpostavlja odnos med Jane Austen, Carol Shields ter Alice Munro (pri čemer predvsem slednje ne umesti dovolj prepričljivo v kontekst) ter skorajda čenčavo piše o nekakšnih ženskih zavezništvih in ženskem razumevanju, je jasno, da sta tako biografija kot spremna beseda pisani s skrajno klišejske pozicije in Jane Austen nikakor ne podeljujeta mesta, ki ji pritiče, temveč s svojo postfeministično dikcijo le še utrjujeta prepričanje, da gre za »žensko pisateljico«, ki piše o »ženskih zadevah«. Navsezadnje si prevajalka, Katarina Mahnič, drzne v uvodu k svoji spremni besedi zapisati celo takole: »Vsi vemo, kdo je Jane Austen. No, vsaj ženske zrelih let gotovo dobro poznamo njo in njena dela.« Seveda. Vsaka srednjeletna dama, ki tu in tam prečita kakšno »romanco« (pustimo ob strani literarno-teoretske netočnosti, kajneda), npr. Dnevnik Bridget Jones, in tam prebere nekaj o tem, kako je Darcy iz filma Prevzetnost in pristranost neizmerno seksi, ko v sami srajčki skoči v ribnik, »dobro pozna njo in njena dela«. Si lahko predstavljate, da prevajalka oziroma, morda še bolj prikladno, prevajalec Zolaja ali Tolstoja ali Dostojevskega napiše: »Saj vsi vemo, kdo je Dostojevski. No, vsaj vsi moški intelektualci dobro poznamo njega in njegova dela«? Najbrž ne.
Tovrstno slikanje Jane Austen (tako v biografiji kot tudi v spremni besedi) vzpostavlja kot »žensko pisateljico«, katere dela je nemogoče brati mimo njenega spola, ki naj bi bil – po tovrstnih interpretacijah – pravzaprav nekakšno osrednje gonilo njene ustvarjalnosti. Pri tem je gladko spregledana absolutno, neprimerljivo drugačna recepcija motivno in tematsko (pa tudi idejno) sorodnih del, kakršen je denimo Semenj ničevosti, ki pa ga, kajpak, ni napisala ženska, temveč moški. Tovrsten pristop za vselej ločuje »žensko« in »moško« ustvarjalnost, tega ločevanja pa niti danes še nismo presegli, na kar, kot rečeno, po nekakšni krožni logiki kažeta tudi ta biografija ter prevod s spremno besedo.
Nasprotno: vse popularnejše so, pravzaprav, avtorice, ki pišejo prav o svoji »ženskosti« in o svojem »vzpostavljanju sebe kot ženskega bitja«. Dober primer je, recimo, popularna Lena Dunham. Temeljno razločilo tovrstnega ustvarjanja od dejanske literarne umetnosti, ki ima nekakšno težo, je gola koncentracija na »spol«, na lastni osebnostni razvoj, lastne banalne izkušnje. Gre za popis »ženske«, za vedno novo vzpostavljanje »ženske« in ne za kakršnokoli motrenje družbe, družbenega, odnosa do kateregakoli pomenljivega družbenega mehanizma ali dogajanja. Ženska (pa tudi »žensko ustvarjanje«) je lahko torej le to: ženska. Zanimajo jo lahko le »ženske« zadeve in nemogoče je, da bi to pozicijo kakorkoli presegla. Tako pisanje je dejansko samo simptom percepcije »ženskega ustvarjanja«, kakršna se je vzpostavljala tudi v pričujoči biografiji Jane Austen. Ampak tovrstne recepcije, dopolnjene z nadaljevanjem »ženske ustvarjalnosti«, žensko družbeno gledano vselej znova utemeljujejo kot bitje, katerega gonilo je njen lastni spol in ki mimo spola ne more delovati ter svojega spola ne zmore dejansko reflektirati (postfeministične kvazi-refleksije so seveda dokaz nezmožnosti in ne možnosti).
Ironično je, da je prav zaradi tega razločka, te delitve na »žensko ustvarjanje« napram »ustvarjanju« (ki je nujno moško), Jane Austen privzemala ironično pozicijo, v kateri je navidezno ohranjala svojo vlogo »spodobne ženske«, a je v resnici ta odnos nenehno prevpraševala, in sicer s toliko pronicljivosti, kot je bilo v njenih okoliščinah, v njenem času sploh mogoče, hkrati pa – za razliko od sodobnih avtoric in/ali bralk – pravzaprav ni govorila o rečeh, o katerih se zdi, da je govorila.
Carol Shields: Jane Austen: Življenje. Ljubljana: Modrijan, 2015. Prevod in spremna beseda: Katarina Mahnič. 160 strani, 16,90 €.
