Dragi Lado,
novica o tem, da te ni več, me je pretresla. Ko sva se zadnjič videla na Cankarjevi ulici v Ljubljani, se mi je mudilo in sva se le mimogrede pozdravila. Kasneje sem se spraševal, zakaj si nisem vzel več časa za klepet s tabo. Bil si moj profesor, kasneje mentor pri diplomski nalogi in doktorski tezi, kolega in prijatelj, ki me je usmerjal na moji raziskovalni poti po prostorih dramatike in gledališča. Iskriv in navdihujoč sogovornik. Izjemen intelektualec, ki si znal vedno povezovati zgodovinska dejstva z literaturo, odlično pripovedovati številne anekdote in diskutirati ob dolgih večerjah na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Spomnim se vročih debat, ki sta jih imela z Borisom A. Novakom, ob katerih sta običajno na koncu ostala galantno vsak na svojem bregu.
A naj se vrnem na začetek. V študijsko leto 1994/1995, ko sem začel študirati na Oddelku za primerjalno književnost. Predaval si teorijo drame, o kateri si leta 1998 izdal še danes temeljno knjigo s tega področja. Predavanja so bila ob petkih popoldan, a smo te hodili vsak teden poslušat z odprtimi ušesi. Odkrival si nam komunikacijske modele epike in dramatike, razkrival poststrukturalistično misel Manfreda Pfisterja, Anne Ubersfeld in Patricea Pavisa, predvsem pa si nas prepričal s svojo predanostjo gledališču.
Tvoje študijsko bivanje v New Yorku pri Richardu Schechnerju te je zaznamovalo za vse življenje. Prav tako si ti pustil v New Yorku odločilen pečat pri uprizoritvi Commune, o čemer sem kasneje bral iz zapiskov The Performance Group. V Sloveniji si bil med ustanovitelji Gledališča Glej in Gledališča Pekarna, ki sta k nam prinesla povsem drugačen pogled na teater ob t. i. performativnem obratu. Bil si vsestranski gledališki človek, saj si se znašel v različnih vlogah, od dramaturga, režiserja, prevajalca in ravnatelja SNG Drama Ljubljana do predavatelja na AGRFT, vseskozi pa glasnika drugačnega gledališča. Gledališča dogodka. Gledališča, ki v ljudeh – akterjih in gledalcih – nekaj premakne.
Sam si bil navdušen nad futurizmom in spominjam se, kako si nam bral Marinettijev Futuristični manifest, kako si izgovarjal njegove osrednje parole o hitrosti, o boju z meščanstvom, muzeji, okostenelimi sistemi. Obenem si nam ponujal ekspresionističnega novega človeka. Kasneje sem bral tvoje članke in intervjuje ter razumel, kaj si nam hotel povedati. Prej smo le čutili, da nagovarjaš našo potrebo po tem, da živimo po svoje, da si vzamemo pravico vsake generacije, da si zgradi svoje mesto v svetu. Tudi ti in tvoja generacija – Dušan Jovanović, Milan Jesih, Ivo Svetina … – ste to zahtevali zase in niste hoteli sprejeti tistega, kar so vam namenili očetje. Prav v tem si nam bil navdih in vzor ter dragi profesor.
Ko se je moj študij zaključeval, me je preganjala ena od misli, ki si jo ponavljal na predavanjih. Tista namreč, da je vsak dramski tekst že tudi komentar stvarnosti, ki jo bodisi potrjuje bodisi zanika. In prav ta zveza med gledališčem in stvarnostjo, ki jo prikazuje in komentira hkrati, naju je družila v naslednjih letih, ko sem pod tvojim mentorstvom raziskoval slovensko dramatiko in gledališče 2. polovice 20. stoletja. Takrat si mi pokazal tudi druge svoje strasti. Našla sva se v veselju do potovanj. Spominjam se tvojih zgodb iz Nove Zelandije, še posebej tiste, da je v Invercargillu pozimi v hladilniku bolj toplo kot v stanovanjih. Tudi sam sem na jugu Nove Zelandije zmrzoval.
Ob tem se je kazala tudi tvoja pripovedovalska strast, ki si jo po upokojitvi nadgradil s tremi knjigami proze. S Kosec koso brusi, ki je bila za vse nas pravo odkritje. Nova, a že zrela pisava kratkih zgodb, ki je imela nekaj mističnega (ekspresionizem?!), predvsem pa izreden smisel za stopnjevanje in zgradbo, ki ti je ostal iz gledališča. Kasneje si se posvetil romanu. V Če delaš omleto (2014) in Ne bom se več drsal na bajerju (2022) si se vrnil v čas druge svetovne vojne in ju postavil v Ljubljano. Oba sta preplet zgodovinskih dejstev in intimne zgodbe. Zadnji me je najbolj pretresel, saj sem tudi sam Šiškar. S teboj sem se sprehajal po znanih mi ulicah in mimo stavb, ki še danes stojijo na Vodnikovi in Medvedovi. Na koncu se mora Ivan Knez sprijazniti s tem, da Eva nikoli ne bo njegova, saj je izginila, a kljub temu je bila prav ona tista, ki mu je omogočila, da se je pretolkel čez vojno.
Tudi ti si odšel. Zazevala je praznina, a pomagal si nam skozi številne preizkušnje. Tvoje spodbude so nas navdihovale v veri, da se je z gledališčem vredno ukvarjati, ga vedno znova raziskovati ter odkrivati njegovo lepoto.
Ko si mi po zagovoru doktorata čestital in mi rekel, da bi si želel, da nadaljujem tvoje delo na Filozofski fakulteti, sem bil presrečen in izredno počaščen. V naslednjih letih sem na Filozofski fakulteti skušal nadaljevati tvojo misel in jo razvijati naprej.
Hvala ti za vse in bodi dobro, kjerkoli že si.