Performer Era Milivojević z mano deli rodno mesto ‒ Užice, za katere je Svetislav Basara rekel, da miriše smrću. Kar Era Milivojević ne deli z mano, je vpliv na Marino Abramović v njeni mladosti, kot je sama priznala v avtobiografiji Prolazim kroz zidove. Marina Abramović je od parole svetska, a naša v določenem trenutku postala izključno svetovna, in sicer takrat, ko je bila povabljena na Zahod, da predstavi svojo umetnost. Era Milivojević, pozabljeno ime srbskega performansa, Užičanin, človek z ulic, ki dišijo po smrti, je bil tudi povabljen, a je ponudbo zavrnil z besedami: »Jaz sem svojo pot že prehodil. Moj prihod v Beograd, v velemesto, je moja pot.« Marina Abramović ga obsoja, ga skorajda označi za provincialca, za strahopetca. Breme prehoda iz čaršije v milijonsko mesto ji je ušlo, Marina Abramović tega ne razume, ona je kozmopolitanka in ji celotna Srbija diši po Smrti.
Slovenija je moja izbrana država, a Užice so moja matrica, osje gnezdo, iz katerega sem odšumela najdlje, kot sem pri sedemnajstih lahko. Koliko pomeni ta izbira v kontrastu z dokončnostjo materne države? Še vedno ne vem, če je Slovenija bolj »moja« (ali jaz bolj »njena«), kot je to Srbija.
Mira in Tilen sta me enkrat prepričevala, da nacionalna mentaliteta kot takšna ne obstaja. Tilen je opisal naslednjo situacijo. V Mariboru je enkrat s Srbom čakal na zeleno luč, čeprav na vidiku ni bilo nobenega avta. Srba je bilo sram pred ljudmi, ki bi ga lahko videli, kako čaka na križišču, saj ni bilo nikakršnega tveganja, da bi ga kdo povozil. Nasmejala sem se. Tilen mi je odbrusil: »Mogoče se vi ne sramujete prečkanja ceste, mi pa se ne sramujemo nasilne privatizacije državnih firm in odpuščanja delavcev v imenu kapitalizma! Povej mi, kdo je potem večji jebač?!« Jaz. Jaz sem večji jebač. Tilen, kako si lahko tako slep? V filmu Makavejevega Misterije organizma Milena Dravić v socialističnem orgazmu vpraša ruskega drsalca: »Lahko ljubiš celo revolucijo, a ne moreš ene ženske?«To je sindrom, zaradi katerega trpim kot »južnjakinja« (Krasen evfemizem!). Marsikateri liberalec nas sili v »intelektualno« debato, istočasno pa svoje mnenje črpa iz naše potlačenosti, iz svoje privilegiranosti. Z drugimi besedami, marsikdo spoštuje »revolucijo« bolj kot sočloveka, četudi se mu osebne težave, s katerimi se sooča prišlek, ponujajo na pladnju.
Spomladi sem imela svoj prvi napad panike. Spomnim se okoliščin ‒ profesor je kazal na svoje oprsje in razlagal, da beseda cleavage izhaja iz starejšega glagola to cleave. V amfiteatru je vladala soparica in čutila sem kaplje potu, ki od mojega vratu potujejo k razcepu med dojkama. Začela sem razpadati, telo se mi je prepolovilo. Spomnila sem se, da nisem naredila konverzije srbskega zdravstvenega zavarovanja v slovenski ekvivalent na ZZZS ‒ birokratski, a bistven detajl, saj je ZZZS od Filozofske fakultete peš oddaljen 15 minut. Komajda sem prišla do konca Aškerčeve, kjer se začenja Trg, in odšepala po stopnicah stavbe do vhoda v stanovanje in potem do vrat od Tilnove in Mirine sobe. Tilen je odprl vrata. Telo mi je še vedno drgetalo, zdelo se mi je, da so moji sklepi zvezani z verigami. Nikogar nisem mogla prositi za denar za taksi. »Panični napad imam!« Tilen je odprl denarnico in mi posodil deset evrov. Lahko bi kričala, se jokala ali vsaj stokala od utrujenosti, pomešane s paniko, a sem samo pobrala denar in se poslovila kot žuželka, ki bi se rada spet spravila na noge, potem ko jo je kakšen otrok obrnil na hrbet. Tilen je bil tiho, naslednji dan me je prosil za denar.
Po paničnem napadu nisem mogla nadaljevati bivanja v stanovanju na Trgu mladinskih delovnih brigad 3. Ko je Ivica naslednjič prišel pobrat denar za 99-letno paraplegičarko, sem s prstom pokazala na zemljevid Ljubljane ter zahtevala, naj me trpljenja reši s kakšno drugo sobo. Takrat sem imela svinjsko srečo, saj mi je dejansko ponudil enoposteljno sobo na Karlovški cesti 15 (180 evrov z vključenimi stroški). Delala sem v srbsko-slovenskem antikvariatu na Trubarjevi in presodila sem, da si lahko privoščim boljšo sobo. (Cunjak in njegov antikvariat sta zgodba za poseben članek.)
Karlovška cesta 15 je namreč del zgornjega obrobja Prul. Strnjeno območje stavb po Tunelu, kjer se je ravno pred križiščem zaključila Jankovićeva prenova prestolnice, se pravi tik nad Starim trgom, je obtičalo s pol tisočletja starimi stavbami, ampak Zoki se enostavno ni znal odločiti med roza in baby blue barvama za fasado. Prva stvar, ki jo človek lahko opazi, ko stopi v stavbo pod gromozanskim in lepo izdelanim lokom, je plesniv vonj. Vonj je namreč tako močan, da se sivkasti zidovi karlovške stavbe prelevijo v kričečo barvo močvirja, iz katerega so žabe splezale, ko so postale kopenske živali.
Stavba me je takoj osvojila. Njena avstrijska dekadenca in olupljena fasada sta se mi zdeli kot začetek boemskega življenja, kot nadaljevanje ameriškega sna v stilu, ki se je spodobil za pisane kotičke moje osebnosti. Najbolj čudoviti detajli Karlovške 15 so bili labirinti pajčevin, miniaturni okraski na odvrženem lesenem pohištvu, ki je na izdihu obtičalo pred vrati mojega novega stanovanja in, the cherry on top, zaprašen umivalnik v skupnem hodniku, na kateremu je bil še vedno viden napis Laibach. Očitno se nisem ničesar naučila iz izkušenj na Trgu mladinskih delovnih brigad 3. Še vedno sem verjela v svobodo študentskega življenja, v prevlado svoje energije nad okoliščinami, v potencial prostora, ki so ga vsi ostali že zdavnaj odpisali kot luknjo. Močnejša sem od drugih, sem mislila, sem ptica selivka.
Stanovanje v pritličju je nekoč obljubljalo. V originalu je bilo trosobno, a je imela 99-letna paraplegičarka očitno takšen instinkt za nepremičnine, da je iz trisobnega stanovanja naredila osem študentskih sob. Ivica, njena desna roka in obe nogi, je bil zadovoljen. Sobe so bile v parih, vsak par je bil ločen z zidovi, ki bi bili lahko narejeni iz stiroporja. Med gluho dobo so se z mano borile sanje in poslušala sem sostanovalca, katerega soba je bila poročena z mojo, kako igra igrice in se pogovarja s punco, ki se je ponoči sprehajala po stanovanju kot prikazen v čipkasti obleki iz svile. Občudovala sem njeno eleganco, saj sem sama svoje dneve in večere zapravljala z drgnjenjem sten kopalnice s cunjami, iz katerih je varikina kapljala po mojih hlačah. Stena, ki je bila najzahtevnejša, je bila obrnjena proti hribu, od zemlje pa jo je ločevalo samo slabega pol metra. Kopalnica je spominjala na platna Jacksona Pollocka.
Ker je bila soba dvakrat dražja kot cena, ki sem jo na Trgu na črno plačevala za triposteljno sobo, sem hitro zapadla v finančne težave. Spomnim se, da si nisem mogla privoščiti JYSK police za knjige. Zložila sem jih v plastične škatle za krompir, ki sem jih ob štirih popoldne pobrala na tržnici. Takrat so se vsi že poslovili in za sabo pustili kilograme in kilograme pokvarjene špinače in drugih delikates. Ker je soba dišala po varekini in plesni hkrati, sem hodila po hipsterskih lokalih v Ljubljani in z veseljem (se pravi, iz sovraštva) kradla osvežilce zraka. Po možnosti tiste, ki so dišali po limonah. Vonj limon se je lepo uskladil z varekino. Tako sem se tudi spomnila krasti toaletni papir s Filozofske fakultete. Točno sem vedela, na katerih nadstropjih in ob kateri uri jih čistilke puščajo na okenskih policah. Ko sem to prakso zaupala cimri, se je ona spajdašila s čistilko na Arheologiji, ki ji je podarila ključ za držala za papir. Manevri, ki sva jih uporabljali za krajo, so se izkazali kot zelo uspešni. Tudi ona je bila »južnjakinja« z okrnjenim znanjem slovenščine. Sicer je v stanovanju živela še ena priseljenka, 50-letna ukrajinska Rusinja, ki je poučevala na lektoratu za ukrajinščino na moji fakulteti. Fun fact ‒ par hiš pod našo stavbo, v osrčju Prul, je živela moja profesorica z oddelka za primerjalno književnost, v svojem stanovanju, s prvimi izdajami eksotičnih knjig. Ob torkih sva se z avtobusom skupaj peljali do fakultete in se parkrat pogovarjali o južnoslovanski književnosti.
Sostanovalci so bili sicer bolj prijazni do mene kot prejšnji, a me je diskrepanca med njihovo liberalnostjo in njihovo obravnavo mojega lastnega primera še vedno dušila. Par anekdotičnih argumentov: Ljubljančan, katerega oče je bil operni pevec in je, ali se mi je tako vsaj zdelo, sam izbral življenje v našem sračjem gnezdu, ker je na lastni koži želel občutiti breme revščine, malomeščan, ki me je prosil za ure iz angleščine, brezplačno, seveda, saj je dvomil v moje znanje zaradi mojega ex-yu naglasa v slovenščini, Hrvatica, ki je s svojo Erasmus štipendijo uživala v obscenih količinah drog itn. Itn. Moj obup je dosegel vrhunec, ko sem pred Ivico doživela živčni zlom zaradi smeti, ki so se nabrale med mojimi počitnicami v Srbiji. Ivica, vodoinštalater in jaz smo sedeli za mizo v kuhinji. Ivica je bil tiho, vodoinštalater, Ivičev prijatelj, pa je omenil, da je sam prepešačil pot od Splita do Ljubljane. Dodal je, da je zaradi lakote takoj šel v hranilnico, kjer so ga prosili za denar, ki ga ni imel. Naslednji teden sem se odselila na Barje.
