Že naslov daje vedeti, da bo branja o ljubezni. Snov, ki jo Brina Svit v različnih literarnih zvrsteh in idejno-tematskih konstelacijah pregneta od začetka svojega pisanja, ko je izšel njen prvi, kratki dnevniški roman April (Založba Mladinska knjiga, 1985), se po trinajstletnem premoru nadaljeval z odmevnejšim Con brio (Nova revija, 1998), od takrat pa bolj ali manj redno problematizira ustaljene vzorce tega fluidnega, razpršenega, mnogoobraznega pojava, ki se mu reče ljubezen. Ali v duhu pričujoče zbirke novel, problematiziral je zgolj njegove dokaze.
V ospredju avtoričinega opusa je ljubezensko-erotični odnos med žensko in moškim, ki je že v zasnovi problematičen in se v toku pripovedi zapleta v različne smeri, pri čemer ni nujno, da se do zaključka zgodbe tudi razplete. Natančneje, (s)plete se na nenavaden, nepredvidljiv način, ki protagonistoma ne bo nujno olajšal ali olepšal življenja. Ga bo pa obogatil za globoko izkušnjo, ki bo nedvomno imela močan vpliv na njuno nadaljnje bivanje. Če imamo občutek, da duhovni svet Svitove kljub francoski, ali bolje, kozmopolitski naravnanosti vseskozi ohranja hrepenenjsko lepovidnost kot eno temeljnih struktur slovenske prozaistike, je v njeni pisavi vendarle velikokrat prav ženski lik aktivnejši člen ljubezensko-dualne perspektive. Morda tudi zato, ker je Svitova od vsega začetka globoko zasidrana v t. i. ženski pisavi, a ne v smislu feminističnega literarnega angažmaja, temveč, kot izreče ena izmed literarnih junakinj na začetku pisateljičine literarne poti, v »ustvarjanju z druge strani«. Zakoreninjenost v domnevno ženskem, drugačnem dojemanju sveta se kaže v manj agresivnem in premočrtno racionalizirajočem odnosu do sveta, v emocionalnejšem pristopu in izrazitejši potrebi samoiskanja ter ljubezni v najširšem pomenu obeh pojmov. In kot pove že pripovedovalka v Aprilu: »Zdajšnja resnica je v fragmentarnosti, le skozi tisoč kotov, odbliskov, pasaž ti jo lahko povem« ter metaforizira naprej: »Stopnice se razpredajo v vse smeri, tudi najmanj pričakovane ali sledeče kakršnikoli logiki vzpenjanja«, je resnica o tako neulovljivem pojavu, kot je ljubezen, skorajda nemogoča, vselej odvisna od vsaj dveh subjektivnih doživljanj, domišljanj in zato vnaprej podvržena dvomu oz. iluziji. Ali kot zapiše pozabljeni francoski pesnik in kar se pisateljici vsidra kot moto zbirke pričujočih novel: »Ljubezni ni, obstajajo samo dokazi ljubezni«.
Resnica ljubezni se pri Brini Svit kaže v njeni razpršeni mnogoobraznosti, v brezkončni interpretabilnosti in iskanju bolj ali manj zadovoljujočih smislov. Na ta način je podobna postmodernističnemu rizomatskemu labirintu brez središča, obrobja ali izhoda, iz katerega ni mogoče pobegniti. Ali v ideji Krishnamurtija, ki proseva skozi eno izmed novel pričujoče zbirke, po kateri je resnica, v tem primeru izenačena s pojmom ljubezen, »dežela brez poti«.
Zgodbe o ljubezni so pri Svitovi tudi zgodbe o strasti, tveganju, bolečini, izgubi, minevanju, hrepenenju, predajanju, prevari, smrti, novih začetkih. O senzibilnih, ranljivih ter sprejetost, bližino in smisel iščočih posameznikih, ki skušajo kar najlepše preživeti v individualistični brezobzirnosti sodobnega sveta. So zgodbe o tem, ali je mogoče po koncu nekega odnosa stopiti na prejšnje tirnice, in o tem, da slednje ne bodo nikoli več iste. Ker, kot vemo, je nemogoče dvakrat stopiti v isto reko.
Argentinskemu melosu se Brina Svit razen skozi najbrž naključno borgesovsko paradigmo neredko približuje predvsem skozi poezijo tanga. Pri tem ne gre za običajno predstavo tega čutnega, iz Buenos Airesa izvirajočega plesa, ki jo neposvečeni – izraz ne želi delovati vzvišeno, saj gre pri tangu resnično za intenzivno, srčno predanost oz. posvečenost – zvečine razumejo skozi spektakularne, dramatične, skorajda artistične forme njegove sodobne odrske prezentacije. Gre za prvinsko, tradicionalno obliko tanga, ki na pogled ne kaže posebne čutnosti, jo pa še kako čutita, plešeta in živita plesalca v tesnem, zaprtem objemu, v katerem drug drugemu predajata igrivost, srčnost, zapeljivost, pa tudi ranljivost, otožnost in bolečino. Ker se avtorica k argentinski prestolnici kot sinonimu za tango pogosto vrača – tja razen nje prav tako potujejo njene literarne junakinje –, se zdi, da njen celotni opus zaobjema to, kar tango pravzaprav je in kar se ji na nekem mestu izpiše v romanu Coco Dias ali Zlata vrata, scela posvečenemu tangu: »Ponavadi zmeraj vemo, kako se bo tango začel, ne pa, kako se bo končal. S tangom gremo zmeraj v neznano. Se razkrivamo … Pripovedujemo, kdo smo.«
V desetih novelah z drznim in hkrati vabljivim naslovom Nove definicije ljubezni v neznano stopajo, se razkrivajo, pripovedujejo, predvsem pa po (simbolni) smrti na novo osmišljajo svoj obstoj posamezniki, ki imajo – kot že nekajkrat poprej – za seboj precejšen zalogaj življenja in temu ustrezen zalogaj čustvene prtljage. Slednjo nehote vnašajo v nove odnose in tudi na ta način usmerjajo potek dogajanja. Jedro novel predstavlja torej ljubezen v dokaj širokem pogledu, kar na pogled ne zveni inovativno. Ljubezen do moškega, prijatelja, otroka, matere je namreč snov, ki v osnovi pregneta ves pisateljičin literarni svet. To, kar pričujoče zgodbe naredi sveže in izvirne, predvsem pa privlačne in kljub nepredvidljivim, nevsakdanjim zasukom ne le verjetne, ampak nekako domače, »znane«, so konstelacije tako med protagonisti, ki jih ta ljubezen pretrese ali prevrednoti, kot znotraj osrednjega protagonista samega.
Četudi sta za problematiziranje ljubezni običajno potrebna vsaj dva, je videti, da je osrednje vozlišče osredotočeno na enega izmed njih, tistega, ki nevidno poganja dogajanje tudi od točke, ko se novela konča. Spoznanje, da ima za posledico novo izkušnjo, kratkotrajno ali dolgoročno, njemu ljubo ali ne tudi drugi vpleteni, od daleč pa morda še tretji, četrti, se v bralcu odmotava tudi po koncu branja. Takšen je vzorec novel Brine Svit; skozi jedrnato, natančno odmerjeno predstavitev osrednjih protagonistov v izrazito zgodbenostno naravnani naraciji se zgodi (ljubezenski) zaplet, ki se zasuče na presenetljiv način, brsteč nekje na meji med pojavnostjo v življenju in zgolj v literaturi. Pri tem je izjemnega pomena tudi avtoričin slog pisanja, ki je po novem vseskozi zavezan strukturi novele; jedrnat, preprost, osredotočen, stvarno zemeljski, pozoren na detajle zunanje resničnosti, povsem okleščen sentimenta in ponekod zarezujoč, hkrati pa mehak ter topel, skorajda liričen. (»Iščem enostavnost. Plemenito enostavnost, premišljeno, izdelano«, je nekje povedala.) Če zaključna ostrina novele tu in tam prinaša privid katarzičnosti, tudi takrat ne pomeni, da bo življenje protagonista ali protagonistke poslej lažje, enostavnejše ali lepše. Vsekakor bo drugačno, tudi bolj zapleteno, predvsem pa skozi zapuščanje starega, utesnjujočega in pre-živetega ter iskanju novega, lastnega prostora, podvrženo prevetritvam in iskani osredotočenosti nase.
Omenjena ljubezen v širokem pomenu pri Brini Svit, kot nam odstirajo tudi njena prejšnja dela, ni vselej pogojena s seksualnostjo, pomeni tudi prijateljstvo, naklonjenost, odpiranje drugemu in dostop do lastne ali tuje ranljivosti. Vendarle je v tej predanosti vselej čutiti erotični naboj, draž, ki zažene proces in ga poganja v posamična dejanja. Tisto nekaj, kar sproži mehanizem drznega odpiranja, obsesivnega iskanja in, četudi prividne, svobode.
Pri tem je izjemnega pomena potreba po lastni sobi, implicitno izražena skozi vse novele. Ne zgolj v »tradicionalno« razumljenem smislu lastnega prostora ustvarjanja, temveč kot pogoj za izpolnjujoče življenje, zavedanje sebe, prostor svobodnih odločitev (»ne moreš namreč dolgo izgovarjati »midva« namesto »jaz«, pomisli sedemintridesetletna ločenka v noveli Zrno norosti ob iskanju »intenzivne, čudovito nezrele« in »zadušljive« ljubezni). Najjasneje je ta potreba izpostavljena v noveli Prepad, kjer Alma in Rudi po prvotnem so-bivanju vsak v svojem stanovanju v razmiku nekaj ulic zaživita skupaj in nevede stopita na pot zaključka odnosa, nič manj pa to spoznanje ne vzbrsti ob koncu novele Vrt moje žene in s tem zaobrne smisel celotne zgodbe, ga elegantno prestavi na druge temelje.
Tudi lastni prostor nastopa pri Svitovi v širokem pomenu besede; vključuje na primer tudi odločitev matere odraslih otrok za odhod iz Pariza v tangovsko obarvani Buenos Aires, česar ne zmore zmotiti niti nova ljubezen (ljubezen?) na obzorju v noveli Druga Saturnova revolucija ali odločitev o sprejetju nekdanje ljubezni iz Indije v noveli Kakršnakoli je barva njene vode. Pravzaprav je iskanje lastnega prostora osrednji dogajalni prostor pričujočih novel, saj ta prostor – iskani, najdeni, začasni, iluzorni – šele pogojuje nove forme ljubezni, ne glede na to, da se novele zvečine dogajajo v Parizu oziroma na relaciji Pariz–Buenos Aires, Pariz–New York, Pariz–Indija, pa tudi Pariz–Ljubljana oziroma Kras.
Avtorica je v več intervjujih omenila tudi polisemičnost naslova. Roman Moreno (Cankarjeva založba, 2003) predstavlja ločnico v jezikovnem smislu, saj se od njega naprej pisateljica uvršča med avtorje, ki svoje delo napišejo dvakrat. V njenem primeru najprej v francoščini, v Parizu živi štiri desetletja, nato pa še v slovenščini. V dvojezični maniri so Morenu sledili romani Odveč srce (Cankarjeva založba, 2006), Coco Dias ali Zlata vrata (Cankarjeva založba, 2007) in Noč v Reykjaviku (Cankarjeva založba, 2011). Tudi njena štirinajsta knjiga je bila najprej napisana v francoščini, ki jo je avtorica prevedla, ali bolje, na novo napisala v slovenščini. Naslov dela se v izvirniku glasi Nouvelles définitions de l’amour, pri čemer »nouvelles« razen francoskega pomena »nov« aludira tudi na slovenski izraz »novela«, ki je avtorici, tako pravi, prikladnejši kot »zgodba«.
Kaj (novega) reči o (novih) dokazih ljubezni? Da je ljubezen samotna, nepredvidljiva, drzna, ne-varna, okrutna, lepa, da je kot bistvo življenja, kot sila, ki nas oblikuje, pregneta in definira, neobhodno potrebna. Da je kljub svoji problematičnosti, fluidnosti in neoprijemljivosti še zmeraj mnogo bolje ljubiti kot pa od ljubezni bežati. Tudi takrat, ko, podobno kot pri tangu, ne vemo, kam nas bo ta pot v neznano pripeljala, a se ji kot plesalka v tesnem objemu na zadnji milongi srčno prepustimo in z izmišljijo namesto nejasne prihodnosti označimo zapuščajočo preteklost. Ker, kot je v eni izmed pesmi zapisal genialni argentinski pisatelj: »Saj tango nam ustvari kalno / izmišljeno preteklost, ki pa je po svoje prava / nemogoč spomin, da zadeti od bodala / smo umrli za nekim predmestnim vogalom.« (Jorge Luis Borges, Mladinska knjiga, 2000, izbral in prevedel Aleš Berger).
Brina Svit: Nove definicije ljubezni, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020.
