»Čeprav prihajam iz zelo ‘milo in voda’ družine, svoj obraz vsak večer temeljito očistim z odstranjevalcem ličil in si skrbno zmasiram obraz,« je v enem redkih intervjujev o osebnem stilu za The Sun leta 1984 priznala Margaret Thatcher, ženska, ki je na Downing Street številka 10 leta 1979 vnesla dobro mero nečimrnosti. Svojo striktno politiko je Maggy, kot so ji pravili, utrdila s klasičnim kostimom, uniformirano torbico (pravijo, da je zanjo zmeraj rekla, da je edini varni kraj v britanskem parlamentu), natupirano frizuro, biseri, ki jih kljub nasvetu stilistov ni nikoli snela in »Jessica Fletcher« svilenimi bluzami z mašno pri vratu. Recite, kar hočete, a v resnici so prav svilene srajce najočitnejši dokaz, da je bilo Maggy poleg rigidnih gospodarskih ukrepov mar tudi lastne podobe, ki jo je spretno izkoriščala kot orodje premišljene manipulacije.
Morda hoče tudi Alenka Bratušek svetu pokazati, da je ženska njenega kova. Denimo s slavnimi leopardjimi čevlji z visokimi petami, s katerimi sicer ne bi bilo čisto nič narobe, če bi jih Bratuškova tisti dan obula za na tombolo ali za na ples v Festivalni dvorani (ali karkoli predsednica vlade pač počne v prostem času). S čevlji ne bi bilo popolnoma nič narobe, če naključje ne bi hotelo, da je bila Alenka Bratušek tistega dne na uradnem obisku. S čevlji ne bi bilo popolnoma nič narobe, če bi si Bratuškova prebrala pravila protokolarnega oblačenja, ki ženskim funkcionarkam zapovedujejo diskretno urejenost. Ali če bi za stilski nasvet prosila ljudi, ki so za to usposobljeni, naj se sliši še tako trivialno.
Ksenija Benedetti, vodja Protokola Republike Slovenije, je v knjigi Protokol simfonija forme (ki bi morala v resnici biti obvezno čtivo vseh državnih funkcionarjev) jasno in povsem nedvoumno zapisala, da »naj bodo delovna oblačila delu primerna«, pri čemer morajo pokazati spoštljiv odnos do dela, ki ga posameznik opravlja, ter do sogovornikov, s katerimi stopa v stik pri delu. Če oblačilna kultura moškim zapoveduje obvezno obleko z diskretno kravato, potem ženskam veleva obleko ali kostim z zakritimi rameni, ne preglobokim vratnim izrezom, nogavice (ja, tudi poleti), diskretne čevlje in nevpadljiv nakit.
Problem, ki je nastal 2. aprila v Zagrebu, ima pravzaprav malo opraviti z nesrečno izbiro čevljev. Resnični problem so cinični komentarji, ki so jih Bratuškovi namenili hrvaški (potem pa še slovenski) mediji. Še večji problem je feministična kritika, ki se je postavila v bran predsednici vlade, češ da jo javnost napada, »ker je ženska«, ranljiva in čustvena ter kot taka izpostavljena surovi kritiki dominantne moške populacije, ki obvladuje politično sfero. Bistvo sodobne feministične teorije, ki je nastala na temeljni distinkciji med biološkim in družbenim spolom Simone De Beauvoir, kasneje pa se je v sedemdesetih letih manifestirala v klasičnem feminizmu, je pravzaprav v tem, da je biološka razlika med spoloma fundamentalna in neizogibna, razlika med družbenim spolom pa je posledica časa, v katerem živimo, in razmerij moči, ki v grobem govorijo v prid moškemu spolu. Razglabljati o tem, ali enakost med spoloma dejansko obstaja, je brezpredmetno predvsem zato, ker je tovrstna preobčutljivost v povezavi z dotično tematiko nepomembna. Z drugimi besedami: zakaj se nam je dovoljeno zgražati nad neposrečenimi kravatami in grdimi (predvsem pa zastarelimi in čez ramena preširokimi) Murinimi oblekami moških politikov, ne smemo pa kritizirati leopardjih čevljev, ki so bili povsem v nasprotju s protokolarnim imperativom diskretnega?
Rezultati študij so že zdavnaj pokazali, da ljudje odločitve sprejemamo na podlagi čustvenih impulzov, ki pogosto nadvladajo racionalno presojo. Prevedeno v laični jezik: ni važno, kaj govoriš, važno je, kaj drugi slišijo. Politični akterji so v tem pogledu javne osebnosti, ki z občinstvom ne komunicirajo zgolj z besedami in dejanji, ampak tudi z neverbalno komunikacijo, ki ima v pogosto močnejši vpliv od vsebine povedanega. Da je obleka eno najmočnejših orodij nebesedne komunikacije, sta v delu Neverbalna komunikacija v človeški interakciji (Non-verbal Communication in Human Interaction) zapisala socialna psihologa Mark Knapp in Judith Hall, ki sta izpostavila načine, na katere lahko neverbalna komunikacija podpre ali pa izniči njen verbalni del. V Ameriški politiki denimo velja pravilo rdečih (republikanci) in modrih (demokrati) kravat – pravilna izbira kravate morda kandidatom res še nikoli ni pomagala zmagati na volitvah, je pa napačna pogosto pripomogla k slabemu volilnemu rezultatu. Ko je povedano pozabljeno, ostane zgolj minus ali plus, ki ga v mislih prilepiš na čelo govorca, na odločitev, ali ti je bil nekdo všeč ali ne, pa vsekakor vpliva tudi zunanja podoba. So ljudje, ki se oblačijo za svoje udobje, in so ljudje, ki se morajo obleči za druge. Kot je dokazala Margaret Thatcher, avtoriteta pač zahteva hrbtenico, zlikano srajco, dober reklc in trpežne čevlje.
Če ima danes stilista vsakdo, ki je kdaj pristal na straneh rumenih časopisov (vključno z dekleti, ki poplesujejo po odrih vaških veselic in instantnimi zvezdami resničnostnih šovov), zakaj se jim politiki izogibajo za vsako ceno? Še bolj zagonetno vprašanje: zakaj javnost tisto, kar je očitala (po vseh standardih in pravilih urejeni) Katarini Kresal, spregleda Alenki Bratušek? Ker bolj ustreza simbolu krepke slovenske ženske, matere Slovenstva, ki lahko (za razliko od vitke in urejene Kresalove?) rodi dvanajst zdravih slovenskih otrok? Ker je povprečne postave in se je z njo lažje identificirati? Ker ji je težje zavidati?
Kar so o Bratuškovi na srečanju z Milanovićem zapisali na Tportalu, je verjetno blizu resnice (gostilniška opravljivost in feministično ogorčenje gor ali dol): predsednica vlade Republike Slovenije je tisti dan izbrala čevlje, primerne »za v posteljo«, in posredno našemu potnemu listu spet pomagala nalepiti etiketo amaterske povprečnosti. Na pozitivni strani: nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti slabše. Ste pomislili, kaj bi se zgodilo, če bi s Hrvati sestankovala Eva Irgl? V tolažbo – pravijo, da intelekt in videz nikakor nista premo sorazmerna.
