Leopold I.: »Umetnost mora imeti toliko odtenkov kot življenje«

Leopold I., eden najprepoznavnejših glasov rapa pri nas, ostaja zvest svojemu značilnemu slogu – premišljeni besedni igri, iskrenosti ter prepletanju humorja in resnejših tem. Srečala sva se, da bi se pogovorila o njegovem prihajajočem albumu Dober den in koncertu v Kinu Šiška, kjer bo predpremierno predstavil nove skladbe. Kljub uspehu ostaja večno skromen, dostopen in prijeten sogovorec, kar se je pokazalo tudi med najinim srečanjem.

Dobila sva se v Mariboru na sončno popoldne – dva ponedeljka po prvotnem dogovoru. Intervju sva namreč dvakrat prestavila zaradi višje sile, a ko sva se končno srečala, se je izkazalo, da je bilo vredno počakati. Leopold I. navduši ne le s svojo bistrostjo in iskrivimi odgovori, temveč tudi z neverjetno sproščenostjo, zaradi katere se pogovor hitro prelevi v prijetno izmenjavo misli o glasbi, življenju in ustvarjalnosti.

Kaj je bilo prvo, pisanje pesmi ali pisanje rap komadov?

»Nastopanje. Če gremo čisto na začetek, v začetne razrede osnovne šole, je bilo mogoče to, da sem nastopal z neko pesmijo, mislim, da je bila Kili kili kili, jaka zaka, in so sošolci zaploskali. To je bilo to, moj prvi nastop, ki se ga spomnim. Zatem je prišlo poslušanje glasbe in oponašanje raperjev, nato pa pisanje tekstov in nastopanje. Šlo je z roko v roki, ne ločeno.«

Obiskoval si tudi rap battle, ki so bili nekoč zelo popularni. So bili to čisti začetki ali si bil že suveren v tem, kar počneš?

»To je bilo leta 2008/2009, nekaj let po tem, ko je bil zelo popularen film 8 Mile. Takrat sem bil star 17 ali 18 let in sem spoznal skupino Rap virus, s katero sem skupaj delal muziko. Naredili smo celo CD in začeli nastopati po Sloveniji, del naših nastopov pa so bili tudi freestyli, tako da je bilo nekako potem tudi logično, da sem se začel prijavljat še na freestyle tekme. Vsekakor sem še pilil veščine, ne bi pa rekel, da smo bili totalni začetniki.«

Radgona je bila v času tvojega odraščanja bolj usmerjena v punk – metal sceno. Si bil v raperski sceni zato osamljen?

»Ta metal in punk scena je takrat precej prevladovala, bil pa je tukaj še Turtle, moj kolega, in pa pokojni prijatelj Željko Čuček – mi smo bili takrat edini raperji v Radgoni. Željko je nato hitro umrl, Turtle pa še vedno dela rap, zdaj pod imenom Tortuga. Napletla se je namreč pomurska naveza, kjer sodeluje s Purijem in z Dulo iz Steklih psov. Ravno so izdali nov mixtape.«

Pa se ti zdi, da si kot artist še v fazi razvoja ali si dosegel svojo končno točko? Veš, kje si in kaj delaš?

»Vem, kje sem in kaj delam. Ampak se mi zdi, da kot artist nikoli ne moreš nehati rasti in se razvijati. Ko se to zgodi, začneš stagnirati, in ne vem, ali lahko sploh delaš muziko, ne da bi se razvijal. Ne bi rekel, da nase gledam kot na neki končni produkt. Mislim, da bodo z leti nastajale vedno boljše stvari.«

Za zdaj se ti to še obrestuje …

»Ja, ogromno eksperimentiram. Res mi je fajn delati stvari, ki jih prej nisem. Ukvarjam se z glasbo, ki je žanrsko raznolika in pestra. Se pravi, z bendom se preizkušamo v različnih žanrih. Tudi tematike so zelo raznolike. Ne bi rad obtičal samo v eni tematiki, da bi pisal, na primer, samo družbenokritične komade ali pa komade samo ‘na hec’. Umetnost mora imeti toliko odtenkov, kot jih ima življenje. Mislim, da glasba, ki jo zdaj delamo – ta, ki smo jo naredili za drugi album – to tudi dobro odraža.«

Slovenski rap. Nekje si izjavil, da si največji fan slovenskega rapa. Kje vidiš svoj položaj v tej krajini?

»Ha ha, ne bi zdaj rekel, da sem največji fan slovenskega rapa. Sem pa fan vsekakor in ga imam rad. Približno vem, kaj se dogaja, poslušam nove stvari. Dobro se mi zdi, da se slovenski rap razvija, da ni samo boom bap, ker je faza boom bapa kar dolgo trajala, tudi trap je zdaj že malo zastarel, artisti delajo čisto nove stvari. Zdi se mi, da je rap začel presegati svoj žanr in da se precej meša tudi z drugimi zvrstmi. S tem ko je družba postala malo bolj internacionalna, ko se mešajo kulture, smo tudi postali malo bolj odprti. To, da smo poplavljeni z informacijami na internetu, se odraža v neki kaotičnosti v glasbi. Ni več toliko popredalčkano. Kam bi sebe pozicioniral? Ne vem, mogoče bi kdo rekel, da ne delamo več striktno rapa. Kar me ohranja kot raperja, je forma mojega izražanja, način, na katerega podajam sporočila.«

Tvoji teksti so pogosto zelo pripovedni, kot se za rap spodobi. Dojemaš sebe kot pripovedovalca zgodb?

»V prvi vrsti bi rekel, da sem odjemalec zgodb. Rad berem, gledam filme … Rad poslušam glasbo, ki mi nekaj pove. In ja, glede na to, kaj konzumiram, podobne stvari potem tudi pridejo iz mene. Nekako mi paše ta narativna oblika izražanja. Ne bi rekel, da sem abstrakten ali pa pretirano metaforičen. Se mi zdi, da mi je pomembnejše ustvarjanje nekega ambienta in predajanje sporočila skozi celotno zgodbo, ne da bi bili punch lini tisti, ki nosijo moje tekste. Treba je pogledati izdelek kot celoto.«

Se ti zdi pomembno, da rap ni samo zabava, ampak tudi opomin družbi?

»Po njegovi tradiciji je bila vloga rapa vedno ta: prikazuje življenje na obrobju družbe. Oziroma mogoče so bile zlasti na začetku v osrednji vlogi obrobne skupine, ki so se sploh s tem ukvarjale, in je zato bila takšna narativa. Čeprav rap je tudi sprostitev, rap je zabava, v končni fazi tudi glasba. Vendar pa ima ta potencial in ohranja naboj uporništva. Tudi če včasih niso besedila najbolj povedna, imajo lahko tisti, ki ustvarjajo rap, odnos, ki kaže neko upornost ali pa odklon od družbe.«

Slovenski jezik v rapu – prednost in/ali omejitev?

»Sam imam zelo rad slovenski jezik in se mi zdi, da ga je zelo pomembno ohranjati. Nisem pa purist, ne verjamem, da bomo s pretiranim purizmom zaustavili trende amerikanizacije našega jezika. Se mi pa vseeno zdi pomembno, da se tisti, ki ustvarjamo v slovenskem jeziku, trudimo ohranjati svoj jezik pristen in prvinski, obenem pa se ne smemo bati neologizmov in izrazja, ki prihaja v jezik zaradi razvoja tehnologije in ne nazadnje medkulturne povezanosti. Seveda je lahko jezik za raperja tudi omejitev, v smislu, da je trg, na katerem lansiramo muziko, omejen. Po drugi strani pa je ravno to priložnost, saj delamo nišne izdelke za določeno skupino ljudi, v tem primeru za tiste, ki govorimo slovenski jezik. Mogoče zaradi tega ne bomo bogati, bomo pa kulturno pripomogli k obogatitvi naše družbe.«

Kaj pa narečje? Se ti zdi, da zaradi njega stvari bolj funkcionirajo?

»Narečna pestrost je narava slovenskega jezika in narečje pripomore k avtentičnosti oziroma k pristnosti izražanja. Mogoče doda neko vrednost izdelkom, ki so napisani v narečju, ne v zbornem jeziku, zato ker obstaja še neka dodatna plast, ki jo je treba odstirati, zlasti če sam nisi govorec tega narečja.«

Kako si se lotil priredbe Kreslinove Tiste zakartane ure in kako komentiraš ocene, da je celo boljša od originala, kar je pravzaprav smisel priredb?

»Pri pisanju Tiste zakartane ure sem želel v besedilu uporabiti čim več referenc na original, kot so artiglieria di campagna, Nadiža, Beltinci, vino in karte ter Hemingwayevo Zbogom orožje, namesto Komu zvoni. Dodane metafore o minljivosti in nesmiselnosti vojne so se pa zapisale kar same. Očitno se to zgodi, kadar je tema vojna, njen osrednji motiv pa ura. Me je pa pri pisanju precej skrbelo, da sem pisal fiktivno zgodbo. Zgodba o tem, kako je ta ura v resnici pristala v lasti Vladovega deda, mi ni bila znana. Trudil sem se, da ne bi ustvarjal herojev ali mučenikov, temveč vse skupaj povedal nekoliko z distance. Za vzdušje sem si pomagal s prebiranjem literature na temo prve svetovne vojne ter gledanjem filmov na isto temo, zato je bilo pisanje precej zamudno. Da je moja priredba boljša od originala, se ne strinjam. Dejstvo je, da brez Kreslinove zgodbe ne bi bilo moje pesmi, in če v njegovi skladbi ne bi slišal mojstrovine, se ne bi lotil prirejanja. Skladbi sta preprosto drugačni. Menim, da ju ne bi smeli primerjati na tak način, saj je dejstvo, da ima moja skladba težo in celoten smisel samo v kontekstu njegove.«

Če bi lahko sodeloval s katerimkoli raperjem (slovenskim ali tujim), koga bi izbral in zakaj?

»Med slovenskimi bi bil to Ezy-G, med tujimi Vojko V.«

Kaj pa ne-raper?

»Zelo kul so mi Persons from Porlock, to bi bilo zanimivo sodelovanje. Ne vem sicer, če še ustvarjajo.«

Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti?

»V zelo bližnji prihodnosti pride več singlov. Še pred 21. majem, torej pred koncertom v Kinu Šiška, bodo izšli trije singli. Teh singlov se zelo veselim, so del mojega prihajajočega albuma Dober den. Želim si, da bi ga izdali še letos, vendar konkretnega datuma raje še ne napovedujem, saj se vedno kaj lahko še malo zavleče. 80-odstotno je album že narejen. Zagotovo pa bo letos prišlo šest singlov, to lahko napovem. Tudi risanka pride v zelo bližnji prihodnosti. Tako da ja, prva na meniju bo risanka za komad Škrt. Tukaj bi rad izpostavil njenega producenta Vida Turico in ilustratorja Jerneja Žumra. Poleg risanke pa načrtujemo še izdajo slikanice, prilagojene za otroke.«

Ti je blizu še kakšna druga veja umetnosti?

»Če dam glasbo čisto na stran, bi moral izpostaviti še slikanje. Včasih sem dosti slikal, ampak tega že lep čas ne počnem več. Vendar mi je slikanje zelo blizu, predvsem ker pri njem ni nobenih pričakovanj, nobene vizije, in je zelo osvobajajoče.«

Obiščeš tudi kako galerijo?

»Seveda, zakaj ne. Vendar še raje obiščem kake literarne večere, to je bolj moja sfera. Literarni, pesniški večeri ali pa kakšna predavanja …«

Dobra knjiga?

»Patrick Süskind: Golob.«

Film?

»Kje začeti? Sem kar velik fan filmov in vsega, kar se zgodi na platnu. Pogledam vse kakovostno, kar izide. Imam svoje filtre, prek katerih morajo iti filmi. Mogoče bi raje omenil serijo, ki sem jo pred kratkim pogledal na Netflixu: Adolescence. Zanimiva je predvsem zaradi načina, na katerega je posneta.«

To je bilo moje naslednje vprašanje.

»Uh, potem pa ti moram povedati še film. Mogoče bi izbral dokumentarni film o brazilskem fotografu Salgadu Salt of the Earth.«

Naj oblika prostega časa?

»Zadnje čase bolj pohodništvo, čeprav ne zares. Vedno imam rad sprehajanje. Umik v naravo.«

Največja želja?

»Trenutno je moja največja želja, da uspešno ‘sfuram’ vse, kar imam na pladnju. Kino Šiška, še prej koncert v Gornji Radgoni, moj rojstnodnevni koncert. Trenutno si želim, da bi bilo vse to že za mano, ha ha. Ne me narobe razumeti, rad počnem, kar počnem, je pa trenutno res zelo naporno.«

Največji strah?

»Kje začeti? Česa se kaj bojim zadnje čase? Toliko enih strahov, da težko izberem enega, vedno je kaj. Ampak nič dramatičnega trenutno.«

Za konec povabiva bralke in bralce še na koncert v Kino Šiška 21. maja?

»Ja, tako. Vaje potekajo. Zdaj pripravljamo in sestavljamo še nove komade. Koncert bo posvečen novemu albumu, tam bo možno predpremierno slišati večino komadov z njega.«

***

Poslušajte in oglejte si še novo pesem Na glas, himno kampanje RTV Slovenija Odpikajmo nasilje: