Ob prejšnji lestvici, ki je slavila najboljše začetke, smo optimistično napovedali, da gre s pomladjo vse na bolje. Nato je pomlad zamudila, maja nismo imeli in nastopil je junij. Srčno radi bi vam rekli, da nič na svetu ni boljšega od poletja in da je poletje samo najboljši zaključek. Ker prinaša odrešenje po dolgi zimi in čas negotovosti spremeni v čas samoumevnosti. A si ne upamo. Zato vam želimo le osvežujoče branje in obljubljamo, da bo naša naslednja lestvica vroča, kakor se za letni čas spodobi. In ne pozabite – po poletju gre spet vse na slabše, zato ga užijte do konca.
1. Herman Melville: Bartleby, pisar
O Bartleby! O človeštvo!
»Predstavljajte si človeka, po naravi in zlem naključju nagnjenega k bledemu brezupu; je sploh kaka služba primernejša, da to spodbudi, kot pa nenehno ukvarjanje s temi mrtvimi pismi in njihovo razvrščanje za sežig?« Pozabite Gregorja Samso, zanemarite Josefa K. na prvem mestu sveže AirBeletrinine lestvice (niti ne preveč) ponosno stoji spomenik klinični depresiji, apatiji, resignaciji in nasploh vsemu mračnemu in mlačnemu, kar nam svet in njegova nesmiselnost lahko ponudita, Bartleby, pisar. Mož enega stavka, prihodnost brez napovedi ali obljube, ki je s svojim raje bi, da ne omrežil psihoanalizo s strukturalizmom vred in se vsem otožnim pisarniškim delavcem sveta ponudil v zrcalo, je v svojem značilnem slogu praktično brez boja pometel s konkurenco in spravil v zadrego vse udeležene. Čeprav zadovoljni, da lahko enemu izmed bolj trpinčenih likov, kar jih pozna literatura, v obliki današnje slave ponudimo vsaj določeno kompenzacijo za leta trpljenja med papirji, tokratnega zmagovalca objavljamo z nekoliko tresočimi se rokami – le kdo bi namreč zlahka priznal, da je med vsemi možnimi zaključki nepreglednega števila knjig, ki se valjajo po knjižnicah sveta, izbral prav najmizernejšega? Oh Bartleby, ti uboga zagonetna para, oh človeštvo, ki mu ne kaže dosti bolje.
2. Theodor Fontane: Effi Briest
»Ah, Luise, pusti, to je široko polje.«
Sta vam Ana Karenina in Ema Bovary segli do srca? Spoznajte Effi Briest, dekletce, ki nam ga veliki nemški realist Theodor Fontane v prvem poglavju prikaže igrivo razposajenega na domači vrtni gugalnici, v naslednjem poglavju pa je že poročeno z več kot dvajset let starejšim moškim. Ker se je 19. stoletje v času izida romana iztekalo, je znal Fontane s panoramskim pogledom na preteklo stoletje in natančnim opazovanjem družbenih odnosov pred bralcem razgrniti vso bedo malomeščanske družbe okostenele Evrope. Družbe, ki otroka sili, da postani žena, ženo pa, da na mentalni ravni vedno ostane otrok, ki mu morajo sleherni drobec užitka odobriti drugi. Družbe, ki v imenu časti zahteva smrt. Mlada Effi se je pregrešila in to je plačala s trpljenjem in življenjem. Prav verjetno je, da so zadnje strani romana predstavljajo enega najpretresljivejših zaključkov. In ko Effi že počiva pod zemljo ter njena starša, ki sta jo v imenu časti nekoč odrinila od sebe, stojita na grobu, mati plaho vpraša, če sta bila morda onadva kriva za hčerino prezgodnjo smrt. Ker sta jo mlado poročila. Mož, nosilec časti, ponovi svojo najljubšo floskulo, kakor jo je že pred tem večkrat v romanu. To je široko polje, preširoko, da bi o njem razpravljali.
Sicer pa po tej floskuli nosi naslov roman Günterja Grassa (Ein weites Feld, 1995), ena najslavnejših rodbin iz enega najboljših nemških romanov, Buddenbrookovi, pa je svoje ime prav tako bržkone našla v Fontanejevem romanu. V romanu, ki ga boste zaprli s solzami v očeh in gnevom v srcu.
3. Fran Levstik: Martin Krpan z Vrha
Krpan zadene kij in mesarico, in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: »Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kdo drug, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Pozdravil bom pa že Vrhovščake in mater županjo. Zdravi ostanite!«
»Srečno hodi!« pravi cesar, minister Gregor pa nič.
Fran Levstik (1831–1887) je imel poln kufer svojih pisateljskih kolegov, ki niso znali skupaj spraviti ene spodobne zgodovinske povesti našemu klenemu ljudstvu v užitek, čeprav jim je v Popotovanju od Litije do Čateža skoraj dobesedno mimo-grede natančno in podrobno razložil, kako se to dela. Zato jo je napisal kar sam in slovenska literarna zgodovina mu je še danes v dno duše hvaležna. Martin Krpan, ki tokrat ni povsem z vrha, ampak šele s tretjega mesta, je poleg zvečine Cankarjevih eno tistih del, za katere velja, da utelešajo slovenskega duha in naravo. Po eni strani naj bi bili torej iznajdljivi, zviti, močni in takoj pripravljeni na spopad z vsakim tujcem, ki ogroža naš način življenja, po drugi ponižni in skromni pred vsakim tujcem, ki omogoča naš način življenja, ter brez posluha za sonaravno bivanje. Kakorkoli že, visoko mesto za zaključek te povesti je gotovo upravičeno, saj je zadnje pol povedi prešlo v folkloro in marsikomu od nas omogočilo, da je s katarzo končal kakšno od strašno pametnih in nadležnih debat o politiki, ki jih Slovenci tako obožujemo.
4. Kurt Vonnegut: Mačja zibka
»Če bi bil mlajši, bi napisal zgodovino človeške neumnosti; in povzpel bi se na vrh gore McCabe in legel na hrbet, svojo zgodovino bi si podložil pod glavo; in vzel bi s tal majčkeno tistega bledomodrega strupa, ki ljudi spreminja v kipe, in spremenil bi tudi sebe v kip, ki bi na hrbtu leže in z grozljivo spačenim nasmehom kazal osle Saj Veste Komu. «
Vonnegut po AirBeletrininih lestvicah leze počasi, a suvereno, v tem trenutku nekako tako kot »velike evropske ideje« proti smetišču zgodovine. Oprostite, toda analogije se tu ne končajo. Hkrati tudi našemu (i)zbirateljskemu kolektivu počasi postaja jasno, da že vsled eklektične popularnosti Vonnegutu ne moremo odrekati mest na lestvicah – občudovanje, ki se k njegovemu piedestalu v slinastih potokih steka tako z akademskih in gikovskih, kot tudi s hipsterskih kuloarjev, upravičeno ne jenja. Zato Vonneguta od zdaj naprej na vseh naših lestvicah pričakujte v isti maniri kot je sam, v Mačji zibki skozi Bokononve žnablje, pričakoval človeško neumnost – zanesljivo.
5. F. S. Fitzgerald: Veliki Gatsby
»In tako se prebijamo naprej, čolni proti toku, ki nas nenehno nosi nazaj v preteklost.«
Četudi se vam zdi Fitzgeraldov roman plehek, neprepričljiv, površen in morda celo dolgočasen, morate zadnji povedi priznati univerzalno veličino. Fitzgeraldu je uspel eden od najpopolnejših zaključkov v zgodovini književnosti. Uspel mu je zaključek, ki je postal ikoničen. Prvič, ker se dotakne tudi človeka, ki romana sploh in prebral. In drugič, ker z eno povedjo osmisli celotni roman in povzame Gatsbyjevo zagledanost v preteklost, zaradi katere je onemogočena njegova prihodnost. Tudi ob tretjem branju si ne morete kaj, da vaš zadnji stavek romana ne bi vsaj malo potrl.
6. George Orwell: Živalska farma
»Živali zunaj so obračale svoje poglede od prašiča do človeka in od človeka do prašiča in spet od prašiča do človeka; a že je bilo nemogoče povedati, kdo je kdo.«
Raziskovanje dihotomije med človekom in svinjo je očitno kar primeren zaključek genialne satire, ki se je v Georgovi glavi porodila iz velikega razočaranja nad neuspešnimi implementacijami -izmov. Nihče ne ve, če je striček Stalin prebral Živalsko farmo in se v njej prepoznal kot veliki prasec Napoleon, srhljivo jasno pa je, da s(m)o se v nesrečni živali prepoznavali bralci – nekateri kot marljiva kljuseta, drugi kot zvite mačke, tretji kot uzurpatorski merjasci in večina kot vsaka od njih po malem. Kako težko je prepoznati fašista v sebi in kako težko se mu je odreči? Kdo je kdo? Pa smo spet na začetku. Oziroma na koncu. Orwell, ta brezčasni literarni car, je imel prav. In ko boste v ponovno branje vzeli Živalsko farmo, boste v svoji spoznavni žalosti definitivno imeli prav tudi vi.
7. Emily Bronte: Viharni vrh
»Postaval sem pod tem blagim nebom; opazoval sem vešče, ki so plahutale med resjem in zvončnicami; prisluškoval rahlemu vetru, ki je dihal skozi travo, in se čudil, kako si more kdo predstavljati, da bi imeli tisti, ki počivajo v tej mirni zemlji, nemiren sen.«
Ena od članic uredništva je že pred časom priznala, da je prvi roman, ki ga je prebrala, Viharni vrh. Dodala je tudi, da zna zaključek na pamet, še več, trinajstletna si ga je s črnim flomastrom zapisala v dnevnik. In če bi imela v kateri od faz odraščanja uporniški preblisk, bi si ga verjetno vtetovirala. Zakaj jo je, trinajstletno, zaključna poved tako pretresla? Bržkone zato, ker ji je dala vedeti, da se bo nekoč vse uredilo. Nekoč bo vse dobro, mirno in spokojno. Če ne prej pa nekoč, ko bo, kakor Catherine, Edgar in Heathcliff, pod resjem, med katerim bodo plahutale vešče.
8. Ivan Cankar: Nina
Šel sem, nisem maral življenja in tudi ono samo se ni brigalo zame in me ni videlo, ko sem šel mimo; obadva, jaz in življenje, sva vedela, kje je moja družba …
Kdor premore vsaj malo daru za opazovanje, je do zdaj bržkone že ugotovil, da je Ivan Cankar nekakšen stric iz ozadja slavnih lestvic. Nikdar na vrhu, a vselej nekako prisoten kroji vzdušje in daje temačen odblesk naših seznamov. Odgovor na vprašanje, ali to pove več o našem dragem Ivančku ali o stanju duha v uredniškem odboru, prepuščamo vam, dragi bralci. Kar pa se Nine tiče, lahko v nekakšnem prarobnem zapisu, ki ga je leta 1906 prispeval skrivnostni mož z imenom Dr. E. L., beremo: »Cankar je zopet prav iz svoje duše govoril, a on govori jezik, ki zveni kot umirajoča struna, neznan in nerazumljen. /…/ Razumel sem Cankarja toliko, kakor razumem človeka, ki govori v težkih, bolestnih sanjah in sega z rokami po prikaznih, ki jih gleda njegova fantazija. Življenja prevara, puhlost in hinavščina je vsebina teh fantazij, rešenje je v smrti in olajšanje bolesti v resignaciji, ki s hladno ironičnim smehljajem vrača udarce. /…/ Bolestno razpoloženje je vsebina tej knjigi, umiranje vse energije in volje do življenja je njeno edino dejanje.« Nina je skratka zgoščena pripoved o tem, kako slabo in nesmiselno je vse skupaj in kakšen zaključek takšni zgodbi pritiče bolje, kot najdokončnejši vseh koncev v objemu milostljive Matilde?
9. Franz Kafka: Proces
Na K.-jevo grlo pa so se položile roke enega od gospodov, medtem ko mu je drugi zabodel nož globoko v srce in ga tam dvakrat obrnil. Z ugašajočimi očmi je K. še videl, kako sta gospoda prav blizu njegovega obraza, z licem ob licu, naslonjena drug na drugega, opazovala, kako bo z njim. »Kakor pes,« je rekel, bilo je, kakor da ga bo sramota preživela.
Na lestvici najboljših začetkov, ki smo jo za vas pripravili prejšnji mesec, je kraljeval na prvem mestu, zdaj je skoraj povsem pri dnu. A to ni pravzaprav nič presenetljivega, Franz Kafka je pisal žolčno in znojno, napol obsedeno in več kot napol noro. Njegove zgodbe se res začnejo s preobratom, ki to v resnici ni, a končajo se sploh ne … Kafka je pisal hipertekste, kjer so teksti lezli v vse smeri, samo proti smiselnemu zaključku ne. Njegove zgodbe so bile njegovo nevrotično in grozljivo normalno vsakdanje življenje, ki jih je lahko zaključila samo avtorjeva smrt. Nakar je mimo prišel Max Brod z metlo in smetišnico, kose njegovih zgodb pobral s tal in jih zlepil skupaj v kolikor toliko linearno besedilo. Med vsemi poljubnimi konci Franzevih del je uredništvo AirBeletrine izbralo konec romana Proces in konec njegovega obdolženega Josefa K., ki so ga nekega dne povsem na lepem pozvali na sodišče, ne da bi mu povedali, česa točno je obtožen, potem pa ga nekega dne povsem na lepem tudi obsodili in usmrtili. Opozorilo: vsaka podobnost z dogajanjem v slovenskem pravosodju je zgolj naključna, nenamerna ali pa povsem politično motivirana.
10. Italo Calvino: Če neke zimske noči popotnik
Ludmilla zapre svojo knjigo, ugasi svojo luč, spusti glavo na blazino in reče: – Ugasi tudi ti. Še nimaš dosti branja?
Ti pa: – Samo še trenutek. Ravno končujem Če neke zimske noči popotnik Itala Calvina.
Četudi je padec Franza Kafke s prvega mesta prejšnje na deveto mesto tokratne AirBeletrinine lestvice globok, gre vendar za dve različni deli istega avtorja. Le kaj naj na to poreče italijanski postmodernist in razočarani komunist Italo Calvino, ki je zadnjič zasedal peto, zdaj pa kar zadnje mesto – z istim delom, metafikcijskim in metaironičnim romanom Če neke zimske noči popotnik? Mogoče lahko zakliče samo: Vendetta! in se pripravi, da bo z njim slavil na kakšni od bodočih lestvic – recimo na taki z najbolj hecnimi naslovi. Člani AirBeletrinega uredništva vsekakor zavračajo insinuacije, da so vremensko občutljivi in da v teh obupanih poskusih poletja, da bi se nazadnje vendarle zagnalo, nimajo več pravega smisla za humor. Dragi bralec, danes je zunaj gotovo čudovito vreme, zato te ne bomo več zadrževali za štirimi stenami; reci: »Samo še trenutek, sonce, morje in hladna pijača. Ravno končujem Lestvico 10. najboljših koncev na straneh AirBeletrine.«
LITERATURA
Herman Melville: Short novels of Herman Melville, East Lansing : Michigan State University Press ; Sydney : U. Smith, 1962.
Theodor Fontane: Effi Briest, prevedno po: http://www.gutenberg.org/ebooks/5323
Fran Levstik: Martin Krpan z vrha: http://www.e-knjiga.si/vec_o_knjigi_list.php?recordID=64
Kurt Vonnegut: Mačja zibka Mladinska knjiga, Ljubljana, 2009, prevedel Zdravko Duša.
Francis Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby. Prevedla: Gitica Jakopin. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987.
George Orwell: Živalska farma: pravljica. Ljubljana: Delo 2004. Prevedel Boris Grabnar.
Emily Bronte: Viharni vrh, V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1980 , prevedla Rapa Šuklje
Ivan Cankar: Nina, [Ljubljana] : Karantanija, [1991]
Franz Kafka: Proces (Ljubljana: Delo d.d. 2004. Prevod: Jože Udovič)
Italo Calvino: Če neke zimske noči popotnik (Ljubljana: Cankarjeva založba 1993. Prevod: Jaša L. Zlobec)
