Uredništvo AirBeletrine priznava, da je februar letos premagal januar. Najverjetneje si lahko nadene lento za najbolj ogaben mesec leta 2013. Zato smo razmišljali, da bi vam ponovno ponudili v branje kaj nesrečnega, kaj, ob čemer bi se lahko počutili bolje. Kajti – kot je dejal Feliks Krull, junak Thomasa Manna, ki se je znašel na sedmem mestu današnje lestvice: »Najbolj upanja poln življenjski položaj je tisti, v katerem nam gre tako slabo, da nam slabše ne bi moglo iti.«
Ampak ker AirBeletrino sestavlja veselo uredništvo, smo se odločili, da vam podarimo nekaj, kar življenje slehernika lahko izkoplje iz temnega zimskega brezna. Modo in stil. Pomislite: vse okoli vas se ruši in podira, živite v večni temi in nato … pride teden mode. In vaše življenje dobi smisel, kajne?
Štiričlansko uredništvo je s pomočjo enega zunanjega člana (hvala, Nace!) nabiralo junake in citate, se zakopalo v knjige ter napenjalo možgane. Na koncu je nastal dolg seznam, mi pa smo glasovali v skladu z najvišjimi demokratičnimi standardi. Da je demokracija najboljši možen sistem vseh sistemov, je dokazalo tudi naše glasovanje, ki je določilo, da je bil Uroš Zupan na podelitvi Prešernovih nagrad bolje oblečen kot Ana Karenina na svojem prvem plesu z Vronskim. Jasno, saj Ana ni kupila obleke v Trstu.
Da bi pred vami, dragi bralci, vse stilske ikone lahko zažarele v polnem sijaju, boste lestvico dobili v dveh delih. Tokrat dame lahko vzdihujete ob moških ikonah stila, gospodje pa se od njih česa naučite. Prihodnjič se boste nad ženskami iz literature naslajali gospodje, vaše dame pa bodo ob tem ljubosumno šobile ustnice.
Ne pozabite: pomlad prihaja.
1. Cesar (Hans Christian Andersen: Cesarjeva nova oblačila)
»Jedeta, kako vam pristajajo! Kako se vam prilegajo!« so vsi pravili. »Kakšen vzorec! Kakšne barve! Res dragocena oprava!«
»Zunaj že čakajo z baldahinom, ki ga bodo nosili nad vašo visokostjo v sprevodu!« je dejal glavni obrednik.
»Sem že pripravljen!« je rekel cesar. »Ali mi ne pristoji?« In se je še enkrat zavrtel pred ogledalom! Želel je namreč zbuditi vtis, da si natančno ogleduje razkošno opravo.
Komorniki, ki naj bi nosili vlečko, so po tleh tipali z rokami, ko da dvigujejo vlečko, stopali so s privzdignjenimi rokami, saj si niso upali pokazati, da ničesar ne vidijo.
Danski pravljičar Hans Christian Andersen (1805–1875) je dobro poznal vrline in globine človeškega značaja. Morala Cesarjevih novih oblačil je, da sta krojača cesarju prav res sešila oblačila, ki mu kot vladarju najbolj pristojijo – zdaj ga lahko vsi njegovi podaniki resnično vidijo takšnega, kakršen je. Velja pa seveda tudi obratno; tudi cesar šele zdaj vidi svoje podanike takšne, kakršni so. Oblastnika oblačijo njegovi podložniki in ko enkrat sprevidijo, da je cesar gol … Cesar, prvi na AirBeletrinini modni pisti, je torej oblečen v Resnico samo!
2. Akaki Akakijevič (Nikolaj Gogolj: Plašč)
»Težko je določiti, kateri dan je bil, a zlahka lahko trdimo, da je šlo za najsijajnejši dan v življenju Akakija Akakijeviča, ko mu je Petrovič na dom končno prinesel plašč. /… / Medtem je Akaki Akakijevič resnično pražnje razpoložen korakal naprej. V vsakem trenutku je čutil, da ima na sebi nov plašč in od časa do časa se je od notranje sreče nasmehnil. Dejansko je imel od plašča dvojno korist, kar pomeni: prvič, bil je topel, in drugič, bil je lep. Med potjo se ni menil za okolico in nenadoma je bil na ministrstvu. V sprejemnici je slekel plašč, ga opazoval z vseh strani, in ga predal portirju v poseben nadzor. Ne vem, kako so sodelavci v uradu izvedeli, da ima Akaki Akakijevič nov plašč, in da starega oblačila ni bilo več, a vsi hkrati so pridrveli v sprejemnico, da bi videli plašč. Tam so kar najbolj slovesno čestitali in pozdravljali Akakija Akakijeviča, ki se je sprva bržkone smehljal, na koncu pa je bil že v zadregi. Ko pa so vsi rinili vanj, da bi morali novi plašč krstiti in ga proslaviti, Akaki Akakijevič ni več vedel, kaj mu je storiti in kako se izgovoriti, ter je povsem rdeč v obraz v vsej svoji preprostosti zbranim začel zagotavljati, da vendar nima novega plašča, temveč starega.«
Verjetno se živo spomnite, kako si je vaša najljubša junakinja iz serije Seks v mestu kupila kos oblačila, ki je bil »za umret« (to die for!) dober? In vi tega niste jemali resno? No, Akaki Akakijevič je. Pustite ob strani metaforiko potrošniških serij in se zazrite v slovansko dušo: Akaki Akakijevič, birokrat, je za svoj plašč zares umrl. Pomislite na to, preden boste naslednjič vzdihovali pred izložbami in stresali puhlice.
Sicer pa je imel protagonist novele Nikolaja Gogolja velik vpliv na rusko književnost devetnajstega stoletja. Kakor je dejal Fjodor Mihajlovič Dostojevski: »Vsi izhajamo iz Gogoljevega Plašča.« Plašč ostaja v vrhu ruske in svetovne književnosti ter predstavlja eno najbolj izčiščenih in vrhunskih proznih del vseh časov.
3. Patrick Bateman (Brett Easton Ellis: Ameriški psiho )
»Obleko, ki jo danes nosim, sem dobil pri Alanu Flusserju. To je drapirana obleka iz osemdesetih, ki je posodobljena različica sloga iz tridesetih. Izbrana različica ima poudarjena naravna ramena, poln prednji del in ravno prirezani hrbet. Mehko zaokroženi reverji morajo biti približno štiri palce široki in morajo s konicami segati do treh četrtin razdalje do ramen. Če so koničasti reverji pri obleki z dvorednim zapenjanjem pravilno narejeni, veljajo za elegantnejše od zarezanih. Nizko postavljeni žepi imajo dvojno ukrojene poklopce – nad poklopcem je reža, ki je na obeh straneh obšita z ravnim, ozkim trakom iz klota. Štirje gumbi tvorijo nizko ležeč kvadrat; nad njimi, približno tam, kjer se reverja križata, sta še dva gumba. Hlače so močno plisirane in široke, da se ujemajo z linijo širokega suknjiča. Širok pas je spredaj nekoliko višje prirezan. Zanke poskrbijo, da se zadaj naramnice lepo prilegajo. Pikčasto svileno kravato je ukrojil Valentino Couture. Čevlji so mokasini iz krokodila A. Testonija. Medtem ko se oblačim, imam televizijo vključeno na Patty Winters Show.«
Če je Akaki Akakijevič, birokrat, za svoj plašč zares umrl, potem je Patrick Bateman, japi, v svojih dizajnerskih cotah raje ubijal kar sam. Pa ne samo naključnih capajder in kloškotov z njujorških ulic, temveč predvsem vero v katarzično literaturo in zahodnega človeka. Bateman je mesena antologija repetitivnih, tržnih, popkulturnih gesel. Ker se zaveda, da je to noro, mora ubijati. In ubijati mora obut v krokodilčke, odet v Versaceja, namazan z (organskim) mlekcem za telo. »Verjamem v osebno nego, v uravnoteženo prehrano in trdo telovadbo,« odmeva po črni luknji najbolj ikoničnega Ellisovega protagonista. Vsi smo Patrick Bateman. Tukaj se pravzaprav skriva prava groza te, bržkone najbolj koncizno oblečene moške figure sodobne književnosti.
4. Hercule Poirot (Agata Christie)
»V Jolly Rogerju je bivala (vsaj po svoji presoji) sila pomembna osebnost. Hercule Poirot, bleščeč v svojem belem fraku, s panamskim klobukom, poveznjenim čez oči, s svojimi veličastno privihanimi brki, se je naslonil v svoj izboljšan ležalnik in premeril plažo.«
Pronicljivega Belgijca, prve fiktivne osebe, ki ji je New York Times naklonil čas, da ji je poklonil nekrolog, in enega izmed najmarkantnejših detektivov, kar jih je kdaj proizvedla literatura, ne krasita samo oster um in gibka sposobnost logičnega sklepanja, marveč tudi njegov skrbno izdelan osebni slog. Predan ljubitelj vroče čokolade in odišavljenih cigaret se (kot neke vrste prahipster) ponaša predvsem z veličastnimi privihanimi brki, ki jih vzdržuje z voskom in barva z barvo za lase. Veliko da tudi na pokrivala – polcilineder, primeren za ostrejše vremenske razmere, poleti zamenja panamski klobuk. Poleg črtaste tridelne obleke v njegovi omari lahko najdemo tudi bel frak in zelo ozke lakaste čevlje. Gizdalinska figura Hercula Poirota nam skratka sporoča, da ne glede na to, kako veličasten je človek kot osebnost, ga obleka lahko naredi še veličastnejšega.
5. Thomas Bernhard (Thomas Bernhard: Moje nagrade)
»Do tega trenutka leta in leta nisem nosil obleke, da, do takrat sem se vedno pojavljal v hlačah in puloverju, še v gledališče sem, če sploh, hodil v hlačah in puloverju, večinoma v sivih volnenih hlačah in živo rdečem grobo pletenem volnenem puloverju, ki mi ga je tik po vojni podaril neki dobro razpoložen Američan. Spominjam se, da sem v tej opravi nekajkrat potoval v Benetke … in v teh istih hlačah in puloverju sem bil v Rimu, v Palermu, v Taormini in v Firencah ter v skoraj vseh drugih evropskih prestolnicah, da niti ne omenjam, kako sem ta oblačila skoraj ves čas nosil tudi doma, bolj sta bila pulover in hlače razvlečena, raje sem ju imel, leta in leta so me poznali le v teh hlačah in tem puloverju – in še danes me prijatelji iz tistih let sprašujejo po tistih hlačah in tistem puloverju, ta oblačila sem nosil več kot četrt stoletja. Nenadoma pa, kot rečeno, na Grabnu, dve uri pred podelitvijo Grillparzerjeve nagrade, sem začutil, da so ta meni desetletja na kožo pisana oblačila neprimerna za slavnostno podelitev, povezano z imenom Grillparzer, ki bo potekala na Akademiji znanosti.«
Thomas Bernhard, vedno nesrečni Avstrijec s pljučno boleznijo, je bil velik estet. Ne samo ko je šlo za njegova natančno izpisana in dovršena dela in ne le ko je s kritičnim ušesom poslušal klasično glasbo. Ne, rad je imel tudi lepe avtomobile, denimo svoj dvosed Triumph Herald. Čeprav se za obleko na videz ni zmenil, je, ko je imel denar in pravo priložnost, rad kupoval lepe obleke. Pred podelitvijo Grillparzerjeve nagrade je na prestižnem dunajskem Grabnu zavil v butik Sir Anthony, trgovino s finimi angleškimi oblekami, ter si kupil konfekcijsko obleko iz čiste volne v barvi antracita, pa tudi nogavice, kravato in srajco. Le nekaj ur kasneje je obleko zamenjal. Resda je bila estetsko dovršena, a žal je bila, sploh po krepki malici in obilnem kosilu, eno številko premajhna.
6. Jay Gatsby (Scott F. Fitzgerald: Veliki Gatsby)
»Uro pozneje so se nervozno odprla vhodna vrata in Gatsby, v beli flanelasti obleki in srebrni srajci z zlato obrobljeno kravato, je prihitel notri.«
Gatsby, legendarni Fitzgeraldov hohštapler, spomenik nesrečni ljubezni, tihotapec alkohola in gostitelj stoletja si je s priborjenim bogastvom izboril tudi eleganco. Čeprav nikoli ne bomo mogli z gotovostjo oceniti, ali je k njegovemu osebnemu slogu botrovala nečimrnost ali samo želja očarati ljubljeno Daisy, se je Gatsby s svojimi lahnimi površniki in srajcami v barvi sivke vsekakor odločno zapisal na seznam največjih literarnih trendsetterjev. Kot bi v solzah dahnila Daisy – »Žalostna sem, ker še nikdar nisem videla tako lepih srajc.«
7. Feliks Krull (Thomas Mann: Izpovedi pustolovca Feliksa Krulla)
»Z avtobusom sem se peljal do bulvarja Haussmann in na eni od stranskih ulic našel trgovino s čevlji, kjer sem pomeril par ljubkih, pa tudi solidnih in mehkih škornjev na gumbe, ki sem jih nemudoma obdržal na nogah, ter ob tem razložil, da svojih starih čevljev ne želim več videti. V blagovnici Printemps pa sem spotoma, med tavanjem od oddelka do oddelka, kupil še nekaj uporabnih malenkosti: tri, štiri ovratnike, kravato, pa svileno srajco, nadalje mehak klobuk namesto kape, ki sem jo skril v žep svojega površnika, dežnik, spravljen v tulcu za sprehajalno palico, kar mi je neznansko ugajalo, rokavice iz semiša ter listnico iz kuščarjeve kože. Nato sem se dovolil odvesti na konfekcijski oddelek, kjer sem kupil enobarvno konfekcijsko obleko iz sive volne, ki se mi je prilegala kot ulita, ter se mi, s pokončnim ležečim ovratnikom in modro-belo melirano kravato, čudovito podala k obrazu.«
Ni veliko literarnih junakov, ki bi jih že naslov dela označil za hohštaplerje. Feliks Krull, protagonist verjetno najbolj duhovitega dela Thomasa Manna, ki je velikega nemškega avtorja zaposloval malone celo življenje, je to bil. Feliks Krull se je rodil iz Mannove drzne domislice, da bi napisal parodijo Goethejevih spominov Poezija in resnično: iz mojega življenja (v slovenščino leta 2007 prevedel Štefan Vevar), ki jo je weimarski klasik pisal tri desetletja (in obdelal le petindvajset let svojega življenja). Feliks Krull, mojster pretvarjanja, ki dela nasprotno od tistega, kar ljudje pričakujejo, in vedno doseže, kar si želi, je vedel: če hoče, da ga ljudje jemljejo resno, se mora temu primerno obleči. Obleka in slog bosta ljudi pripravila do tega, da mu bodo verjeli vse. Feliks je iz svojega sloga naredil umetnost. Kakor tudi mojster Goethe, ki je – kot nihče drug – celo svoje življenje dvignil na raven umetnine.
Naloga umetnosti naj bi bila, je med drugim zapisal weimarski klasik, iz videza (dozdevnosti) in prevare ustvariti višjo resničnost. Obema s Feliksom je to uspelo.
8. Aleks, Pit, Džordži in Dim (John Anthony Burgess Wilson: Peklenska pomaranča)
»Vsi smo bili napravljeni v alta moda cunje. To so bile zelo ozke hlače stegnjače z neogibnim ščitnikom za zaklad v mednožju, kar je bila koristna zaščita, pa tudi okrasek, ki se je lepo videl in bleščal v luči. Jaz sem ga imel v obliki pajka, Pitov je bil kot človeška roka, Džordžijev kot domiselna rožica in ubogi Dim, ta si je na tiča nataknil okoren, težak klovnovski fris, saj ni imel nobene domišljije za stvari in je sploh bil najbolj neumen in debilen med nami. Imeli smo še tesne površnike brez kakšnih posebnih našivkov, ampak z zelo poudarjenimi in dvignjenimi rameni, da bi bil fin hec, če bi kdo res imel tako kolosalno neznanske rame.
Bile so, o bratje moji, še bele kravate, ki so bile kot pire, ki si po njem potegnil in narisal vzorec z vilicami. Las nismo imeli preveč dolgih, na tacah pa smo nosili ogromne čevlje, kot nalašč za težko brcanje in čevljánje.«
John Anthony Burgess Wilson (1917–1993) je svoje huligane iz prihodnosti oblekel povsem peklensko. Videti so kot otročje in ekstravagantne pop zvezde, a so pravzaprav napravljeni do zadnjega centimetra praktično: ščitniki, da varujejo njihovo največje premoženje in hkrati varljivo vabijo poglede, površniki z grotesknimi rameni, da s svojimi sencami pokrijejo svoje uboge žrtve, in okovane čevlje, da jih stolčejo v božjo mater … Kolekcija pomlad–poletje–jesen–zima.
9. Hank Chinaski (Charles Bukowski: Ženske)
»Nikoli nisem posvečal nobene pozornosti oblačenju. Vse moje srajce so bile obledele in izprane, stare od pet do šest let, ponošene. Prav tako hlače. Sovražil sem veleblagovnice, sovražil prodajalce, ki so delovali tako vzvišeno, kot da so z veliko žlico zaužili vse skrivnosti življenja. Imeli so tisto samozavest, ki je jaz nisem premogel. Moji čevlji so bili pošvedrani in raztrgani, kajti tudi prodajalcev z obutvijo nisem prenesel.«
Kaj sploh reči o najbolj legendarni literarni pijanduri? S (konvencionalnega) krojaškega stališča očigledno bolj malo. Bukowski oziroma njegov alter ego Chinaski se v vis a vis modne eksistence konstantno giblje v elipsi prišel– (bogve kje) dobil–oblekel–pokozlal/poscal. S takim tipom si v svetu haute couture seveda ne moreš pomagati. Oziroma vsaj ne, dokler se v kolektivno zavest ne prikrade ideja, da je novi »biti dobro oblečen« pravzaprav biti »grdo oblečen«. Takrat se Hank spremeni v modnega guruja. Chinaski (še naprej) kozla, hipsterji pa vriskajo.
10. Uroš Zupan in slovenski eksistencialisti
»Sklenil sem, da je obleka zame že dovolj veliko »ponižanje« in da v še večjo skrajnost s kakšnim natakarskim metuljčkom ali kravato ne bom šel, zato nismo kupili srajce, ampak bel puli. Tako oblečen sem izstopil iz garderobe, se pogledal v ogledalo in tam uzrl pravi in avtentičen primerek slovenskega eksistencialista z levega brega Ljubljanice, oblečenega po modi, ki jo je v literarne kroge uvedel Dušan Pirjevec, njen nadaljevalec pa je bil Pirjevčev najzvestejši učenec Niko Grafenauer. Odločilni kos garderobe slovenskega eksistencialista je bil bel puli, po katerem se je razlikoval od francoskega, ki je nosil črn puli. To je bila prva asociacija, druga je bila bolj ameriška; bil sem podoben pridigarju iz kakšnega vesterna Walterja Hilla, ki pod suknjičem nosi pištolo. Seveda je obstajala še tretja – prijazna eminenca slovenskega svetlega modernizma mi je rekla: na podelitvi si bil podoben župniku, ki je pobegnil iz Cankarjeve drame.«
Ste že mislili, da na seznamu ne bo nobenega Slovenca? Da smo tudi mi obupali nad slovensko modo? Nikakor ne, dragi bralci. Uroš Zupan je s pulijem slovenskega eksistencialista postavil enega od najpomembnejših modnih mejnikov v slovenski literaturi. Da ne boste vedno pomislili le na blatne škornje Ivanove matere ali pa na židano ruto, o kateri je sanjala Francka, ko je tekla za vozom. A usodi ne moremo ubežati – tudi mlad človek z belim pulijem slovenskega eksistencialista je v očeh gledalca lahko le še en lik iz Cankarjeve drame. Vsi mi smo samo liki iz Cankarjeve drame. Pa ubežite temu, če morete.
* Ilustracije: Ana Baraga
LITERATURA:
-H.C. Andersen: Pravljice; Cesarjeva nova oblačila. Prevedla Silvana Orel Kos. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.
– Nikolaj Gogolj: Plašč (Prevedeno po http://ru.wikisource.org/wiki/Шинель_%28Гоголь%29 in http://www.gutenberg.org/ebooks/27973)
-Brett Easton Ellis: Ameriški psiho. Prevedel Jure Potokar. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.
-Agatha Christie: Zlo pod soncem. Prevedla Breda Konte. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996.
-Thomas Bernhard: Moje nagrade. Prevod: Ana Monika Pirc, Urška Brodar, Alenka Morel. Študentska založba, zbirka Beletrina, 2013.
-Francis Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby. Prevedla: Gitica Jakopin. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987.
-Thomas Mann: Izpovedi pustolovca Felixa Krulla. Prevedel Silvester Škerl, Cankarjeva založba 1958. Odlomek preveden po izvirniku Bekenntnisse des Hochstaplers Felix Krull
-Anthony Burgess: Peklenska pomaranča. Prevedel Ferdinand Miklavc. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1974.
– Charles Bukowski: Ženske. Prevedel Miha Avanzo. Ljubljana: DZS, 1984.
-Uroš Zupan: Moje nagrade, Nagrada Prešernovega sklada
